Janez, mi smo s tabo danes!
Bivšemu predsedniku vlade ne sodimo vsak dan, zato me je nejasna radovednost gnala pred sodišče. S snemalko v roki, kakopak. Tam se ni dogajalo nič nepričakovanega. Na eni strani fanatični podporniki vodje opozicije,razrvani, da je kaj; na drugi strani maloštevilni izzivalci z zelo očitno naslado v očeh. Nič novega torej. Na eni strani zarotništvo: Kučan, Murgle, partizani, komunisti; na drugi Janša, orožje, domobranci, zapor.
A ravno to me je zanimalo. Ne uradne izjave za medije, ko se ljudje vendar zavedo, da govorijo javno in so izjave temu primerno vljudno diplomatske, temveč spontani čustveni izbruhi. In tukaj ni kaj globokoumiti. Nekatere stvari je treba enostavno slišati, vsak komentar je odveč. Predvsem se ne želim postavljati v vlogo nekakšnega razsvetljenega posmehovalca tuji zaslepljenosti. Nočem niti moralizirati o pravni državi, neodvisnosti sodstva, politizaciji sodstva. O sovražnem govoru. O nacionalizmu. O sektaštvu. O tako imenovanem demokratičnem deficitu. O kultu osebnosti. O starosti. O ruralnosti. In podobno. Vse to je odveč. Toda tudi težko zanikamo, da se v izbruhih jeze ne zrcali janšistična ideologija, sicer dobro znana, a zato nič manj srhljiva. Nobena skrivnost ni, da je žalostno stanje duha v tej državi. In tukaj je zgolj še en dokaz tega.
Prikaži Komentarje
Komentarji
Janez in njegovi goreči verniki. Škoda nadaljnih besed...
Komentiraj