KŒNIG, N'Toko

Menza pri koritu, Ljubljana, 2. 3. 2017

Muzike lačni obiskovalci metelkovske menze smo imeli pretekli četrtek priložnost okrepčati se s hip-elektro-hop dogodkom dveh poetov – domačega N'toka in tujega Kœniga, čigar novoizdani dolgometražec »Best Of 28« smo nedavno predvajali tudi v Tolpi bumov, N'tokovemu pa bomo (khm, spoiler) najverjetneje lahko prisluhnili v bližnji prihodnosti. Da je bil dogodek velik in vreden jutranjega tinitusa, je zagotavljal že promocijski material, ki je nastopajoča označil za »ogleda in spoštovanja vredna predstavnika scene avantgardnega elektro hiphopa«.

Gost večera, dunajski one man band projekt Kœnig, formalno Lukas Koenig, je šolan perkusionist, ki metronomsko funkcijo je in jo še vedno opravlja v mnogih jazz projektih od svetovno priznanega kvarteta Kompost 3 do kontemporarnih poskusov skupine Aethaphon.

Večer je nekaj čez deseto uro otvoril vsestranski Ljubljančan N'toko, ki je v venčku približno desetih komadov od nekoliko muzejske publike uspel izsiliti že nekaj prvih plesnih korakov in dvignjenih rok s sumljivo rapersko večprstno simboliko. Nastop je zadenjsko spremljal tudi »home-made« izgledajoč svetlobni stolp, ki je precizno sledil v živo izvajanim metričnim permutacijam. Materinščine se je N'toko tokrat večinoma izogibal in tako pozornost hiphopa željne publike iskal po angleško. Kot pa se za govorca njegovega kova seveda spodobi, je v vsej svoji politični korektnosti z domačim izborom komada »Slovenec sem« poskrbel tudi za tiste svoje malce bolj nacionalno zavedne fene, tega pa nadgradil še s hitičem »Zig Zig«, s katerim še danes ostaja eden redkih, ki jim je na ljubljanski Metelkovi dovoljeno vzklikanje zgodovinsko zaznamovanega saluta »Sieg Heil«.

Angažirano kritiko vseslovenstva je N'toko zaključil s predstavitvijo komada z nove plošče, ki je z redkobesednim abstraktnim dub-dronom in epileptičnim stroboskopskim lightshowom presekal predhodno načiliran vajb rap dogodka. Otvoritvenemu nastopu je sledila kar nekoliko moteče dolga pavza, sočasno s katero pa se je na odru postavljala neonsko pisana oprema, močno kontrastna predhodno kritični črno-beli tematiki.

Po premoru je paličice nenadno in z nepretiranim alpskim hladom prevzel Kœnig, sedel za baterijo in začel z enourno ekspedicijo po komadih pretežno z nove »Best Of« plate. Tako kot ostala zvočila sta bila neonsko osvetljena tudi njegovo ustje in podbradek, s čimer je uspel pozornost publike v temi prostora usmeriti na svoj pisan inštrumentarij. Njegov zvok je slonel na hibridiziranju elementov živega izvajanja in proženja vnaprej posnetih zvočnih kulis, na elektro glasbeno podlago pa se je v mnogih komadih naslanjal še s svojim prodornim glasom, ki se je iz tenkočutnega petja nemalokrat spreobrnil v javkanje, mijavkanje, dretje in druge odvode nezadržljivih paritvenih zvočenj. Kljub precej temeljni hiphop podlagi je skozi celoten nastop uspel ohranjati nadžanrsko noto s fuziranjem hiphopa, elektra, techna in trapa z ostalimi neoznačljivmi jazz eksperimenti, med katerimi je plul skozi perkusivno zvokovje bobna in sintetiziranih melodij, ki jih je pomakal globoko v efekte reverba in delaya.

Koncept dogodka in vsebinska navezava umetnikov nista bila povsem jasna, saj se je na prvi pogled zdelo, da se umetnika zavzemata za popolnoma različni tematski polji. N'tokov angažma je bil napadalno direkten in je brez zadržkov sekal po družbenih napakah, medtem ko je Kœnig agendo širil preko povsem drugačnih prenosnikov in v tenkočutnem stilu satiričnih zajebancij deloval celo nekoliko antiangažirano.

Z ozirom na neonsko na- oziroma u-mazano brado in telebajskasto svetlo rožnatim setom bobnov na vizualnem polu, hkrati pa z narcizmi ponavljanja besede »I« [aj] oziroma »jaz«, izbruhi ega z »it is all about me«, vložki neotesanosti tipa »I wanna get that, I'll get that«, in z dadaizmi začinjenimi teksti postaja pomen Kœnigovega nastopa zagonetna uganka. Nelogičnosti nekoliko spominjajo na provokativnost vrste Vermin Supreme, ko je ločevanje med realnostjo in globoko ironijo skoraj nemogoče, glavna vloga kontradikcij pa postane pričarati doživljajsko gledališče, v katerem gledalcu ne preostane drugega, kot soočiti se s problemi izpostavljene hektičnosti. Je globalna publika res že prišla do točke, kjer enostavna N'tokovska kritična argumentacija ne zaleže več in lahko prevpraševanje zasidranih norm povzroča le še eksponirana norost?

Do neke mere je, saj je danes šok ena glavnih platform za spremembo množične zavesti, s katero se igra tako medijski kot politični prostor in s katero se je morda želel poigrati tudi četrtkov zaključni akt. V tem primeru nastopajoča treščita eden v drugega v polju angažiranega boja, ki ga povsem ali pa ne nujno naključno oba materializirata preko hiphop struktur, to dejstvo pa jima je omogočilo tudi četrtkovo delitev odrskega prostora. Žal pa je Kœnig s svojim neodadaizmom za zahtevno publiko 21. stoletja verjetno premalo šokanten, kar je po pol ure nastopanja potrdila tudi močna razredčitev s strani publike.

Če je glavni medij za prenos Kœnigovege sporočilnost res šok, mu je ta vlak s splošno odpornostjo na tem področju že davno ušel in je zato morda nekoliko razočaral pretresov željne obiskovalce. Kljub temu pa je treba poudariti, da Kœnig ni slonel zgolj na sporočilnosti, pač pa je bil nebesedni del zvočne slike vseeno izredno živ, metrično zanimiv in zvočno izpopolnjen, zaradi česar si nastopajoči vseeno zasluži dvignjenega palca. Z estetsko osvežitvijo pa je na koncu vseeno blestelo domače moštvo, saj je N'toko z razslojevanjem že nekoliko dolgočasnih vedno istih beatov in z odpiranjem novih elektronskih front obiskovalce šokiral bolj kot gostujoči Kœnig in s tem med publiko vzbudil večjo mero zanimanja tako med nastopom kot tudi pred prihajajočim dolgometražecem.