Velika veriga nerazumnosti
O veliki bitki velikanov, glede biti, je pisal stari dobri Platon v Sofistu. Poglejte te velike besede, ki vsekakor ponazarjajo odličnost prispevka, ki sledi. Sklic na kanon humanizma je lahko le znak velike modrosti pisca, njegovo poznavanje starodavne humanistične tradicija pa lahko kaže le na njegovo zavezanost razumu, na njegovo ljubezen do modrosti, faktov, načel pravičnosti, etike rasti krompirja in tako dalje. Gotovi smo lahko, da je pisec mislec Heideggrovega ranga. Dajmo, omenimo še par imen: Hesiod, Homer, Kant, Shakespeare. Oh, kakšna modrost. Poslušalstvu se je ob njej gotovo omočilo spodnje perilo, če pa ne to, pa vsaj zašibila kolena. No, morda sem le preveč samovšečen in se ni zgodilo popolnoma nič. Morda pa je razlog za ta nič to, da ste bili tekom preteklih dni priča bitki modrecev, katerih umnost vas je tako presunila, da vas zdaj pač ne presune nič več. Morda ste res opazovali bitko na spletnem portalu Lud Literatura, bitko med velikani, ki se tokrat sicer niso pričkali o Biti, ampak o nič manj pomembni temi – živalski etiki, bitko med velikani, katere zastavek ni bil nič manj kot razum sam.
A kdo je razumen? Razumna pač ne moreta biti dva, temveč le eden. Kaj drugega je namreč nasprotje razuma kot ne-razum? Razumen je torej lahko le en, a kdo? Tisti, ki izravnava veliko verigo bivajočega, ki ruši okrutni vrednostni primat moškega belega človeka nad živaljo ter zagovarja enakovrednost vseh bitij? Morda pa je nasprotno glasnik razuma tisti, ki pravi, da je človek center univerzuma, da je njegova vrednost neskončno nad ostalim stvarstvom? To so res velika vprašanja, vprašanja potrebna temeljitega premisleka. Temeljitost pa spoznamo po nagubanem čelu, ki izraža pripadnost rasi velikih mislecev. In če med velikimi misleci poteka bitka o samem razumu, mar sploh lahko obstaja pomembnejša bitka?
Prvi del: GENEZA DOMINACIJE Á LA RADALJAC
No, zakaj se je bila vojna, o drago poslušalstvo. Kaj je bilo jabolko spora? Oh, jabolko spora – ste videli, kako mojstrsko sem vpeljal referenco na Homerja, nadavtoriteto humanizma? No, zakaj je šlo? Naj vam pojasnim. Pred kratkim je pri mariborski založbi Litera izšla knjiga Anje Radaljac naslovljena Puščava, klet, katakombe, v kateri avtorica zagovarja bojda revolucionarno tezo o enakovrednosti vseh živih bitij, nasprotuje vsakemu nasilju nad živalmi in ženskami. A globoka etična drža ni edina njena vrlina, spomnimo se vendar, da gre za status razuma samega! Razuma, ki se lahko kaže le v velikih teoretičnih prebojih, ki jih je avtorica seveda sposobna.
Ve, da je družinski dispozitiv veliko zlo, saj se v njem formira hierarhičen odnos med moškim in žensko, Jazom in Drugim, osnova skoraj vsem ostalim oblastnim razmerjem. A da pridemo do izvora Zla, izvora krivice, se je potrebno poglobiti še globlje, vse do Tartarja, kjer se snuje vrednostno razlikovanje med človeškim in živalskim življenjem, razlika med Jazom, ki dominira ter si lasti pravico meča in Drugim, ki trpi domnevno legitimne udarce. Biblija uči, da še preden je Adam zavladal nad žensko, je po postavi Očetovi vladal kraljestvu živali! Kot zdaj moški dominira nad damo, je vse od začetka upravljal z živaljo in pozneje, ker je človek zgrajen po božji podobi in ker Bog valda ni nigger, z niggerji in proletariatom. Če Marxu ni bilo pretirano mar za zamorce, kar je razvidno iz pisma Engelsu, v katerem Ferdinanda Lassalla imenuje Jewish nigger, to ni bila njegova edina napaka. Ni sprevidel, da se edina rešitev podjarmljenih delavskih množic nahaja v enakovrednosti z živalmi. S poslednjim udarcem mesarske sekire odbije tudi zadnja ura buržoazije!
Drugi del: PESEM O PLAVČAKU
A Rok Plavčak, kritik Radaljac veliki, človeka branitelj stanovitni, se v dnu srcu zaveda, da Marxov poziv k egalitarizmu sprevrže se nujno v strast po totalitarizmu. Da Marxa in Anjo nekaj združuje v misli, se mu hitro zasnuje. V drži, ki pravi, da je potebno, »da začnemo enakovredno dojemati vsa življenja na planetu«, v drži, ki pravi, da je to »etični minimum«, Rok Plavčak zazna veliko nevarnost človeku. Zaveda se namreč, da je človeško življenje »v vseh ozirih polnejše od živalskega, bogatejše z interesi, notranjesvetno globlje, bolj smiselno, načrtujoče in pričakujoče« ter »bo zato v primeru predčasnega konca pomenilo večjo izgubo za človeka, kakor za še tako zelo razvito žival.« In mar lahko človek, ko si predoči to očitno resnico, sklene kaj drugega kot to, da v lakoti strašni speče od človeka manjvredno prasico. Svojat antihumanizma, Radaljac med drugimi, moralnega egalitarnega animalizma protidemokratska zalega namreč spregleda, »da razlika v stopnji inteligence omogoča človeški vrsti in posamičnemu človeku bistveno, kvalitativno razliko, po kateri se razlikujeta od vseh drugih živalskih vrst in posamičnih živali.«
A kaj se zgodi, ko razlika razpade, v bratstvo z živalskim kraljestvom človeštvo zapade. Ko polaganj »vrednostnih oznak na nevtralne razlike« á la Radaljac več ni, mar ne glasi se povelje: Človek umri! Vprašanje nerazrešeno bi gotovo ostalo, če bi nam ne um anglosaški oddal pomagalo. V miselnem eksperimentu se Plavčak povpraša, mar hranjenje mačk z otroci, v sili, obratno razmerje prekaša? Mar ni nam prav jasno, da v tem je napaka in takšno razsodbo razvila bi lahko le nemoralna spaka! Moralna intuicija naša nam pravi, da v sili bolj vredno je, da otrok mačka pospravi. In Plavčak res odgovarja:
»Za večino ljudi z moralnim kompasom je nedopustno, da bi v primeru hudega stradeža ubili otroka, da bi z njim nahranili dve mački, ki bi drugače umrli od lakote. Mislim, da je skupnost, kjer bi s človeškimi otroki hranili potepuške mačke, neprimerljivo slabša od takšne, kjer bi s potepuškimi mačkami hranili stradajoče otroke. A če so, kot trdi Radaljac v knjigi, vsa življenja enakovredna, potem je nujni sklep ta, da je moralno prav, da žrtvujemo eno življenje (otroka z več telesne mase) in tako rešimo dve življenji (mački). Takšni in podobni »miselni eksperimenti«, ki so sestavni del akademske discipline etike živali, zelo nazorno pokažejo, da je enako vrednotenje človeškega in živalskega življenja pošastno protiintuitivno.«
A stvar je še hujša, Plavčak opomni, ko vseh grehov antihumanizma ob Miklavža Komelja pripombi se spomni. Poet Miklavž Anji v obrambo o Plavčku namreč poreče:
»Glede na to, da je vsa resna filozofska misel v dvajsetem stoletju radikalno problematizirala antropocentrizem in humanistično ideologijo, je Plavčakovo zgražanje tudi presenetljivo anahronistično.«
Na repliko Komelja, ne preveč brihtno, s fakti zgrešeno, Plavčak odzove se pikro. Mar se Komelj ne zaveda, da iz antihumanizma porodila se je ideja, da je demokracija arbitrarna tvorba in beda, sodba, ki človeško bistvo najeda. Če človekovo bistvo pač ni od živali večvredno, če se njegova esenca iz kulture v kulturo pretaka, kako se demokracija legitimizira kot taka? Moralna intuicija vsaka sklene, da antihumanizem zgolj je proti-razumska napaka.
Tretji del: CUT THE CRAP
No, v redu. Konec pesnjenja. Imamo torej dva nasprotnika. Na eni strani je Radaljac, ki ji priskoči na pomoč Miklavž Komelj. Iz izvršenega dejstva arbitrarno postavljene moralne razlike izpeljujeta enakovrednost vsega čutečega življenja – to, čemur Plavčak pravi moralni egalitarni animalizem. Torej neko obliko anti-antropocentrizma. Na drugi strani Rok Plavčak, ki jima očita antihumanizem, pod katerim se vsaj Komelj iz izjave o filozofiji 20. stoletja sodeč razpozna, sam pa prek rabe moralnih miselnih eksperimentov zagovarja vrednostni primat človeka nad živaljo. Obe strani spora se v osnovi sklicujeta na razum. Tako Radaljac svoje mišljenje opredeli kot »etično in razumsko pojasnjeno vegansko pozicijo«, Plavčak pa se sklicuje na »osnovna pravila racionalnega mišljenja, upoštevanje dejstev« in tako dalje. Skratka: Misel, ki če ne drugega vsaj pretendira k poziciji antihumanizma proti misli, ki odkrito zagovarja humanizem. Fronta je torej postavljena.
Sesujmo naprej Radaljac, da se ne bo stalno pizdila, da je Druga. Argumenti, ki jih Plavčak namenja njej, bodo tako ali tako veljali in to še v večji meri tudi za pozicijo, ki jo bom zgradil na njenih ostankih. Glede njene teorije recimo zgolj to, da pač ne vzdrži. Družbene neenakosti niso preslikava družinske strukture, kjer se vzpostavlja razlika med nadrejenim patriarhalnim Jazom in podrejeno žensko Drugostjo. Hierarhično razmerje med moškim in žensko vsekakor obstoja, nikakor pa ni model za vsa ostala družbena razmerja. Prav tako kot ni model za patriarhalen odnos oblastno razmerje med človekom in živaljo, ki pač spet nedvomno obstaja, saj živali jemo. Če bi se karkoli, ampak res karkoli naučila od Foucaulta, katerega koncept dispozitiva tako rada uporablja, bi pač dojela, da oblast ni proces emanacije izvornega modela hierarhije prek verige analogij na večje ali manjše strukture. Nasprotno je splet med seboj različnih konfiguracij, ki se med seboj bodisi sekajo bodisi se ne. Ta res najbolj osnoven uvid bi ji omogočil, da ne bi trosila neumnosti o domino efektu padca Drugosti živali na vse ostale Drugosti. Zavržba slabe teorije.
No, ampak v redu, dovolj s tem. Gremo k antihumanizmu in kritiki antropocentrizma. Kako točno njen ne-antropocentričen pogled spodjeda antropocentričnega? Prehitimo z odgovorom: Nikakor. Zgolj njegova druga različica je, različica, katere obliko spoznamo, ko si odgovorimo na vprašanje: Kakšni so pogoji možnosti, da nastane ideja, da ima katerokoli življenje že kakršnokoli vrednost, tudi ideja, da so vsa življenja enakovredna in jih je potrebno ščititi? So morda zrasli v medvedovih možganih? Nak. Morda v opičjih? Bližje, a še ne dovolj blizu. Kaj pa, hmmm….človeških? Bingo! Moralizira lahko le človek in ko moralizira ter s tem sebi, lahko pa tudi celotnemu stvarstvu, predpisuje določeno vrednost na sebi, torej ne vrednost kot učinek njegovega vrednotenja, ampak moralno rezervo, ki ima avtonomen obstoj, se pač zgolj slepi. Ni človeka, ki bi imel vrednost na sebi, prav tako kot ni nobene druge stvari, ampak je človek, ki pač vrednoti in stvarem predpisuje vrednosti ter si zraven običajno mistificira celoten proces vrednotenja. Moralna vrednost česarkoli že pač ne izhaja iz nekega transcendentalnega kriterija zmožnosti čutenja bolečine, ki bi poleg človeka zavzemal še živali, ampak zgolj iz človeškega vrednotenja, ki postavlja kriterij. Vrednotenje, ki je a priori akt nasilja, vnos arbitrarnosti brez kakršne koli osnove v razumu, ki bi poleg vsega vseboval še transcendentalni kriterij tega, kaj je prav in kaj narobe.
Seveda vedno vrednotimo. Glede na to, da ni nobene nujnosti, kaj je treba storiti in glede na to, da zmeraj nekaj počnemo, iz tega pač ne moremo in tudi ne vem, zakaj točno bi hoteli iti. V antropocentrizem smo na nek način ujeti, kar še ne pomeni, da smo center stvarstva. Obstaja pa antropocentrizem, ki si noče priznati, da to je: antropocentrizem, ki ni več v tem, da človeku pripisuje vrednost vseh vrednosti, ampak v tem, da spregleda, da kriteriji enakosti pač niso nič drugega kot človeška prevzetnost, ki se dela, da to ni. Navsezadnje je človek edino bitje, ki je ne le sposobno spraviti skupaj trditev, da je njegovo življenje kakorkoli večvredno od drugega življenja, ampak da ima življenje kateregakoli bitja samo po sebi sploh kakšno vrednost. Če antihumanizem vsem stvarem priznava enako vrednost, je to zgolj zato, ker stvari de facto nimajo nikakršne inherentne vrednosti. So vrednotenja, razmerja med silami, ki se skozi zgodovino spreminjajo, katerih tvorci smo pač nujno tudi mi sami. To je to. Pogled, ki enačenje vrednosti vseh vrst razlaga kot ne-antropocentričen, ni nič manj antropocentričen kot pogled, ki višjo moralno vrednost pripiše le človeku. Kakor, da naravo briga, kaj crkne in kaj ne. Še manj kot Herzogovega grizlija…
Že sama izjava, da narave ne briga, je po svoje napačna, ker po tihem predpostavlja, da ima narava določeno subjektivnost, ki si lasti določen razpoloženjski odnos do sveta. Narava pač ni oseba. Spinoza kot zgleden antihumanist je v 17. stoletju glede Božjega Uma in Volje navedel bistroumno opazko. Kot prvo, Bog oziroma substanca kot proces kavzalnosti, ki teče skozi neskončno atributov, sploh nima Uma in Volje, ker ni nič drugega kot proces vzročnih povezav. Če pa smo že primorani govoriti o Božjem Umu in Volji, sta slednji od človeških tako različni, da imata z njima skupnega približno toliko, kot imata skupnega ozvezdje pes in žival pes. Absolutno nič.
Kaj je po drugi strani z Rokom Plavčakom. No, stvar je zelo enostavna. Kot znak blazne razumskosti postavi naslednji mehanizem. 1) Izpostaviš, da se z določenim vrednotenjem ne strinjaš. 2) Vrednotenje, s katerim se ne strinjaš, primerjaš s svojimi moralnimi intuicijami, ki se kot tvoje moralne intuicije zgolj slučajno skladajo s tvojim vrednotenjem. 3) Ugotoviš, da se ti sam res ne strinjaš z izjavami, s katerimi se ne strinjaš. 4) Ta tip vrednotenja razglasiš za iracionalen, medtem ko tvoja lastna razglasiš za racionalna, pač po istem postopku.
Pa niti ni nujno, da gre za vrednotenja. Na enak način ovržeš analize, katerih rezultati pač ne dajejo podlage za tip ideologije, ki mu pripadaš. Iz Foucaultove antihumanistčne teorije na primer ne sledi zagovor demokracije. Ergo je njegova teorija slaba. Prav tako ne sledi iz filozofije Edmunda Burka. Ter iz Mein Kampfa. Ergo so Foucault, Edmund Burke in Hitler ime istega fašističnega gibanja. Kakor, da med trditvijo, da pač ni idealnega modela družbe in pravičnosti na sebi, in trditvijo, ki zagovarja od Boga osnovano absolutno monarhijo, ni nikakršne razlike. Smrdi po slamnatem možu?
Najbolj smešen pa je verjetno citat Richarda Wollina, v katerem ta okrca antihumaniste kot mislece, ki so »kakor antifilozofi iz davnine očrnili človeške kapacitete zavesti in volje. Namesto tega se je v njihovi optiki zgodovina prikazala kot brezumna usoda, izpraznjena smisla in razuma, a priori izročena kraljestvu nerazumljivega«. Če smo že pri sklicevanju na citate, bom pa to storil še jaz. Georges Dumézil, še en fašist, je nekje rekel: »Prepričan sem, da zgodovina človeštva nima cilja. Ničemur ni namenjeno. Razen morebiti temu, da bo uničeno, kakor so bili uničeni dinozavri.« Jah, zgodovina pač nima nikakršnega moralnega smisla na sebi, ampak samo je. Da je del nje tudi človek, je pač zgolj srečno naključje. To, da je zgradil piramide in bi bil ob njihovem sesutju bolj butthurt kot bober, iz njega ne dela nikakršnega centra vesolja. Get over it. Po svoje je prav tako bizarno, da teoretski očitek lahko postane nekaj takega kot »(ne)zadovoljivo seznanjena z etiko živali«. To je namreč približno isto kot, če bi rekel: »Nisi interpeliran v mojo ideologijo.« Kakor, da je etika znanost.
In, ko smo že pri Plavčakovi racionalnosti? Od kdaj je sklicevanje na mistične zmožnosti, kot je intuicija, nekaj racionalnega? Ko je Irigaray domnevno spoznavno zmožnost odkrila v svoji pički, je imela vsaj toliko…hmm…jajc?, da slednje ni razglašala za razum. O tem, da njena domnevna najdba ni pretirano različna od seksističnih izjav o ženski intuiciji, bi lahko kdaj drugič. No, v vsakem primeru, model je isti - ljudsko, kavarniško, gostilniško psevdofilozofiranje, ki se uspe zraven razglasit za zgled racionalne argumentacije, ki to ni. No, saj to psevdofilozofiranje navsezadnje tudi vedno dela. Seveda se lahko ta psevdofilozofija sklicuje na intelektualni dialog in podobne nebuloze. Ja, priznam, teorij je več. Samo tiste, ki se v argumentaciji sklicujejo na svoje slutnje, intuicije, magari na posebnost svojih genitalij, tiste, ki potem, ko tako kot Kant v človeku odkrijejo spoznavno zmožnost, slučajno odkrijejo še zmožnost objektivnih moralnih sodb, seveda zgolj slučajno v področju nespoznavne reči na sebi, so pač preprosto zanič. To je to.
Povzetek? Anja Radaljac je podala sila naivno ter moralistično kritiko antropocentrizma ter slabo teorijo. Roku Plavčaku je šla Anja Radaljac tako kot mnogim drugim upravičeno na živce, a je žal napisal prav tako slabo kritiko, v kateri je na podlagi neke mistične zmožnosti ugotovil, da je Človek center sveta ter se strinja s stvarmi, s katerimi se strinjam, ne strinja pa se s stvarmi, s katerimi se ne strinja, njegovo nestrinjanje pa je pravilno, ker ima šesti čut. Še v enem stavku: Moralističen anti-antropocentrizem, ki je v bistvu bolj subtilen antropocentrizem proti moralizmu mističnega izkustva. Bitka v racionalni argumentaciji: Neodločena.
Moralne fekalije je pisal Matija Jan, brala sva Lovrenc in Jana. Za tehniko je skrbel Vito.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Krasno, da je nekdo posegel v polarizacijo, ki se je ustvarila ob recepciji Plavčakove kritike. Par pripomb: kar pišeš v 3., 4. in 5. odstavku pod podnaslovom 'CUT THE CRAP', sem pisala sama v 3. delu svoje knjige. Npr.: o morali mdr. pišem, da so moralni sistemi zgolj znotraj-družbeni dogovori, ki so veljavni le v teh konkretnih kontekstih, v knjigi najdemo tudi teze, sorodne tej: »Moralna vrednost česarkoli že pač ne izhaja iz nekega transcendentalnega kriterija zmožnosti čutenja bolečine, ki bi poleg človeka zavzemal še živali, ampak zgolj iz človeškega vrednotenja, ki postavlja kriterij.« Omeniti je morda smiselno še, da ne gre za teoretsko delo, temveč za esejistiko in zato ga bržkone ni najbolj smiselno brati kot teoretski tekst. (No - ali pač brati.)
dobra kritika in dober odziv anje radaljac. zelo osvežujoče, da se še kdo zna odzvati na kritiko na način, ki ne vključuje osebne užaljenosti ali nekih predobstoječih zamer, ki se potem odslikavajo v repliki.
Se bom odzval kar na tem mestu. Da se bo ob mojo kritiko in odgovor obregnil kakšen zagovornik teoretskega antihumanizma, je bilo za pričakovati. Da bo ta puščica priletela s smeri Radia Študent, ki namenja največ prostora tovrstnim teorijam, me niti malo ne preseneča. Želel bi si odprto razpravo o teoretski problematičnosti antihumanizma in humanizma, še več, prepričan sem, da je taka razprava potrebna. A (m)oralne fekalije to še zdaleč niso. Avtor govori o psevdofilozofiranju, ko je njegovo teoretiziranje na nivoju ne ravno prikrite ad hominem argumentacije in postavljanja strašil (straw man fallacy). A treba je vedeti, da si tudi termin »psevdofilozofija« avtor fekalij predstavlja po svoje, saj po njegovi definiciji zajema malodane vso filozofsko tradicijo s Kantom in Nietzschejem vred, ki je praoče antihumanizma. O nemerodajnosti Janove sodbe priča tudi to, da je eseja samovoljno razumel kot moj poskus ovržbe teoretskega antihumanizma – »Moralna intuicija vsaka sklene, da antihumanizem zgolj je proti-razumska napaka« –, ko sem na mestu, ki ga jemlje za izhodišče, v resnici le pokazal – in to povedal –, da antihumanizem ni samoumevno splošno sprejeta in neproblematična pozicija, kot je to zatrjeval Komelj (gl. Terorija, odst. »Najbrž bi se Komelj moral v prihodnje vzdržati takšnih sodb«.) O vlogi intuicije v moralnem odločanju bi se dalo vsekakor debatirati, razen, če se vam dozdeva, da je etika (filozofska disciplina) zgolj ideologija. Je pa avtorjeva sodba deplasirana tudi v tem, da moralna intuicija, ki pokaže, da je žrtvovati človeka, da bi rešili mačko, moralno narobe, ni edini tip argumentacije, ki ga uporabim, da pokažem na večvrednost človeka. Kar opazi celo avtor sam, ko zapiše, da se »[z]avedam […], da je človeško življenje »v vseh ozirih polnejše od živalskega, bogatejše z interesi, notranjesvetno globlje, bolj smiselno, načrtujoče in pričakujoče« ter »bo zato v primeru predčasnega konca pomenilo večjo izgubo za človeka, kakor za še tako zelo razvito žival«. A začuda ga ta vednost ne ustavi, da mi ne bi podtaknil, da zagovarjam neke vrste »moralizem mističnega izkustva«, in da me ne bi poskusil diskreditirati kot nekoga, ki ne uporablja racionalne argumentacije. Ironično, da Matija Jan zapiše, da gre za »ljudsko, kavarniško, gostilniško psevdofilozofiranje, ki se uspe zraven razglasit za zgled racionalne argumentacije, ki to ni«, saj temu opisu veliko bolj ustreza njegovo lastno »teoretiziranje«, ki se dejansko poslužuje pavšalnih sodb, logičnih zmot in trganj iz konteksta.
Bralke in bralce, ki tega morda še niste storili, pa vabim, da si preberete moja eseja in si sami ustvarite mnenje:
http://www.ludliteratura.si/kritika-komentar/clovek-ni-zival-ali-antihum...
http://www.ludliteratura.si/kritika
props obema
Drugi esej: http://www.ludliteratura.si/kritika-komentar/odziv-kritika-komentar/tero...
»[z]avedam […], da je človeško življenje »v vseh ozirih polnejše od živalskega, bogatejše z interesi, notranjesvetno globlje, bolj smiselno, načrtujoče in pričakujoče« ter »bo zato v primeru predčasnega konca pomenilo večjo izgubo za človeka, kakor za še tako zelo razvito žival«.
Ok. In kaj pol? :D
"O vlogi intuicije v moralnem odločanju bi se dalo vsekakor debatirati, razen, če se vam dozdeva, da je etika (filozofska disciplina) zgolj ideologija." (in potem Plavčak očita ljudem logične zmote)
... Ravno zato ker je etika filozofska disciplina se ne da imet intuicije (zgolj ideologija) za merodajno.
:D To jasno kaže, da je tvoja interpretacija mojih esejev pristranska, saj si moje utemeljevanje človekove večvrednosti neupravičeno reduciral na intuitivnost. Moralna intuicija je tu zato, da podpre, zakaj je moralni egalitarni animalizem moralno problematičen, kar pa ne pomeni, da iz nje izpeljujem svojo (neo)humanistično pozicijo o človekovi večvrednosti (velika razlika). Stavek, ki ga citiraš, so racionalni argument (ne edini) za sprejem človekove večvrednosti. Če izhajaš iz predpostavke, da je nepotrebno povzročanje trpljenja in odvzem življenja zavestnemu bitju nemoralno, potem je povsem racionalno, da daš prednost tistemu, ki trpljenje občuti kompleksneje (dodatna psihološka razsežnost) in ki izgubi več (interesov in možnosti). Vendar se mi zdi, da ti ne izhajaš iz te postavke. Škoda, da si svojo kritiko zastavil na strašilu, saj bi jo lahko zastavil precej bolj pertinentno, če bi skušal zavreči moje neantihumanistične predpostavke. To bi lahko bila zanimiva diskusija. Tako pa je nastal nerelevanten tekst, ki temeljni na izhodiščni logični zmoti. Na žalost nekateri bralci oz. poslušalke zaupajo tvoji napačni interpretaciji in si posledično ustvarijo napačno mnenje.
ANAL ITIK; Ali je intuicija zgolj ideologija oziroma rezutat ideologije, je vsekakor legitimno vprašanje, jaz bi rekel da ni, zagotovo ne v celoti. Tudi če je, je moj stavek kvečjemu napačen, ne pa logična zmota.
A tudi če bi stavek, ki ga navajaš, bil logična zmota (pa ni), to da nekdo napravi logično zmoto, še ne pomeni, da njegovi očitki o logični zmoti nekoga drugega ne držijo ali da ne bi smel prepoznati logične zmote pri nekom drugem. Če bi to držalo, bi ti izgubil pravico do argumentiranja, ker s stavkom "in potem Plavčak očita ljudem logične zmote" sam zagrešiš logično zmoto, imenovano "Tu quoque". Pogugljaj :)
Sprejmem. Tvoji argumenti so napačni ampak lahko pa očitaš logične zmote.
This again? »1) Izpostaviš, da se z določenim vrednotenjem ne strinjaš. 2) Vrednotenje, s katerim se ne strinjaš, primerjaš s svojimi moralnimi intuicijami, ki se kot tvoje moralne intuicije zgolj slučajno skladajo s tvojim vrednotenjem. 3) Ugotoviš, da se ti sam res ne strinjaš z izjavami, s katerimi se ne strinjaš.« Nisi odgovoril Fifiju. Samo spet si ponovil, kako je nekaj znotraj tvojega ideološkega horizonta … vsi vemo, kako mesto ima človek v 'antropocentričnemu univerzumu', samo to na noben način ne zavrne drugih opcij. Ampak ker to itak veš, pa ne veš kako se teh drugih opcij drugače lotit, jih pač razglasiš za 'terorijo' in svojo ideologijo postaviš nad vse druge. Vse živali so enakopravne, ampak ene živali so enakopravnejše od drugih, vsak vodja pa je samo prasec na dveh nogah …
vse skupaj recenzija in komentarji je velika veriga nerazumnosti npr tditev, v komentarju da je intuicija ideologija?
Tako lahko poljubno vsak trdi karkoli.
Skoraj sem pozabil omeniti, da »moralna intuicija«, kot se ta razume v analitični filozofiji, nima nobene zveze z misticizmom ali gnozo, kot si to interpretira Jan, ampak gre za globoko averzijo do določenih (ne)moralnih ravnanj, za ponotranjeno občutje, prisotno pri večini človeške populacije. Primer: če nekdo nima intuitivne averzije do sadističnega mučenja nedolžnih ljudi, potem ta oseba najbrž ni rešena »moralizma mističnega občutka« in zato racionalna v svojem delovanju, ampak ji enostavno manjkajo nekatere psihološke komponente (empatija), ki jih vsaka človeška skupnost pričakuje od svojih članov. In tu je popolnoma racionalno reči, da je skupnost, ki spodbuja svobodno rabo sadističnega nasilja pri svojih članih precej slabša od tiste, ki tega ne tolerira, če ne drugega, zaradi tega, ker je racionalneje izbrati tisto opcijo, kjer obstaja manjša možnost, da me kot pripadnika neke skupnosti mučijo, kakor to, kjer bom zagotovo mučen. Slednjo opcijo bi lahko racionalno izbral zgolj sad(omazoh)ist.
Zato ne gre za »mojo intuicijo«, ampak moralno intuicijo, ki je – in tu vas bom antihumaniste dregnil v rebra – povezana s človeško naravo (niti sentientne živali si ne želijo biti mučene).
Ampak še enkrat, moja eseja nista filozofski obračun s protislovnimi temeljnimi predpostavkami teoretskega antihumanizma in njegovimi nič manj paradoksalnimi sklepi, zato ju je brati na ta način nesmiselno, če pa ju na podlagi tozadevno pridobljene interpretacije kritizirate, pa ste zabredli v logično zmoto strašila, saj kritizirate in ovračate nekaj, kar sam ne trdim. Je pa argument, da teoretski antihumanizem proizvaja amoralne politične teorije in prek tega nemoralne prakse, bržkone tudi legitimen pomislek, zakaj ta filozofska pozicija ni najbolj smiselna. A tehtnejši ugovori teoretskemu antihumanizmu/postmodernističnim Teorijam se nahajajo na epistemološki ravni, iz katere izhajajo.
Plavčak:
A če je polnost čutenja, mišljenja in projiciranja sebe v prihodnost kriterij, potem na čolnu sred oceana, kjer nam zmanjkuje pitne vode, velja najprej žrtvovati osebo s posebnimi potrebami, ali morda kar nekoga, ki je preprosto malo bolj tepček? Gotovo se da pokazati, da so njegove emocije bolj enoplastne, da je njegov potencial za sodelovanje v bilokakšnem projektu človeštva že bolj kot ne brezvezen, no, pa saj je jasno kam merim, ane? Kaj pa tukaj? Na podlagi istih kriterij se lahko opraviči diskriminacijo znotraj človeških fakultativnih zmožnosti (opa miško, IQ 85? gremo v vodo!). Seveda človeško-živalska razlika nikakor ne more biti komenzurabilna s človeško-človeško, a vendar, vržemo v vodo osebo z downovim sindromom ali ne? Ali tepčka?
Ce skusam to razsirit: a ni potem bolj smiselno vrect s colna cloveka, ki ima to nesreco, da ima manj interesov kot pes na istem colnu? Kaj pa je tu potem kriterij presoje? Cloveske superiornisti v tem primeru nekako ne more biti. Pa ne rect, da je to neka far out izjema, ker je ze miselni preizkus s colnom far out izjema ...
To je zdaj seveda cist mim Fifijevega teksta. Torej, delamo se, da znotraj te morale obstajajo bolj ali manj logicne resitve.
Kaj pa če se znajdemo v časovni kapsuli, pristanemo sredi morja in velja, da so temnopolte osebe nerazumne in neinteligentne ter je zanje bolje, da si jih lastimo in razpolagamo z njihovimi življenji? A moramo hitro zabrisat tega črnuha s čolna in letet nazaj v sodobnost ter preklicat vsakršne ukrepe proti rasizmu? Kako smo se sploh znašli tu, da imajo črnci pravice?
Ah odlično, Barčica in Slukan sta že izpostavila, kar sem mislil tudi jaz.
Rok Plavčak, tudi tvoj drugi argument, za katerega se pritožuješ, da se avtor z njim ni soočil, je enako brezpredmeten in arbitraren kot prvi. Enostavno ne dojameš.
Nisem še prebrala knjige Anje Radaljac, zato ne morem povsem konsistentno podajat mnenja o križancu eseja in recenzije Roka Plavčaka v odnosu do knjige Puščava, klet ... Je pa tematika sama po sebi pomembna in se odzivam na tekst Roka Plavčaka. Funkcija kritike je žal sama po sebi problematična, kolikor poseduje tudi mehanizem priporočila (večina ljudi kritiko bere kot priporočilo in ne kot nekakšen dodatni razmislek po tem, ko so neko delo že prebrali). Ampak pustimo to. V vsakem primeru me esejska plat medalje, s katero je avtor očitno kontriral teoriji in določenim stališčem Anje Radaljac (za katere pa iz teksta nisem izvedela, kako je do njih prišla, ampak le avtorjevo zavrnilno stališče do končnega rezultata premišljevanja dotične tematike) že sama po sebi ni povsem prepričala.
Osrednje utemeljevanje bi lahko mirno zožila na konfliktno anekdoto skupine ljudi in ene živali (npr. pes), ki se znajde v hudi preživetveni stiski in je primorana žrtvovat enega člana skupine, pri čemer naj bi bilo logično, da bodo odvzeli življenje psu (in bo npr. več hrane ostalo skupini ljudi). To je klasična stara zgodbica moralne dileme vrednotenja življenja med ... hmmm ... na tem mestu se zatakne. Kajti ta stara zgodbica, ki naj bi v ljudeh sprožila logično sklepanje o moralno sprejemljivi hierarhiji, ima tudi druge verzije, iz katerih je razvidno, da primer borbe za preživetje preprosto ne pove nič o samo po sebi moralno sprejemljivi hierarhiji med vrstami živih bitij. Plavčak se namreč opre na logično tezo o človeku kot razvitejši vrsti od živali (kongnitivne sposobnosti, zmožnost vrednotenja, ustvarjalnosti, posledično sploh vzpostavitve moralnih konceptov itd.), ki ima posledično večje interese v življenju in možnost osmišljanja svojega življenja (mar boš v takšni stiski raje ubil človeka, ki bo morda nekoč napisal knjigo, kot pa psa, ki bo samo mahal z repkom naokrog in jedel?). Ampak to merilo, ki služi kot ekskluziven argument, je potemtakem enako uporabno tudi znotraj vrste. Imam skupino ljudi v enaki konfliktni situaciji. Nekoga je treba žrtvovat. Med njimi je tudi enoleten otrok, ki povzroča drugim kvečjemu preglavice in je bore malo sposoben pomagat pri preživetju vseh. Njegove sposobnosti v danem trenutku so v primerjavi z odraslimi na ravni hišnega ljubljenčka. Nekoč smo se okrog tega primera ob omizju spričkali. Osebno sem zagovarjala stališče, da se ubije otroka, čim bolj humano, zahrbtno in hitro. Ker nima še skoraj nič za seboj, še ničesar ni razvil, nič vložil v to življenje, kar bi lahko obžaloval. V bistvu niti še ne ve dobro, kaj se sploh dogaja. Poleg tega je v primerjavi z odraslimi nekoristen in neustvarjalen. Dva druga člana omizja sta nas tri enako misleče hotela raztrgat z logiko, da je treba otroka ohranjat pri življenju, ker ima še več prihodnosti pred seboj od drugih. Ja, ampak ne vemo, če bo bolj koristen od drugih. Eden izmed odraslih je znanstvenik sredi pomembnega odkritka, drugi blabla. Kaj če bo ta otrok postal celo kriminalec. Ne vemo, kaj bo, torej ni naša moralna dolžnost, da bi se sklicevali na nekaj, česar ne moremo vedet. Potem se je vmešala še čustvena komponenta. Ali je sprejemljivo, da mati ne želi žrtvovat svojega otroka, in bi raje ubila mladega človeka v skupini, ki je ravno sredi študija namesto svojega otroka, ki samo steguje ročico po dojki, in blabla. Skratka, prosto po Sofijini odločitvi. Na kakšni moralni podlagi meni Plavčak, da je Sofija po mnenju scenarista naposled pod pritiskom nacističnega sadista zavriskala "vzemite deklico"! Zaradi vsiljenega družbenega konstrukta o večvrednosti moške osebe kakopak, ki temelji na predpostavki, da ima deček več možnosti za premišljanje sveta in delovanje v bodočnosti. To je moje mnenje. Pa pojdimo še dlje. V enaki situaciji se v skupini znajdejo odrasli in pes. Med temi odraslimi je eden izmed njih mentalno popolnoma zaostala oseba, ki potrebuje za svoje preživetje zgolj pomoč. Zavedanje sveta (kakopak tudi morale ipd.) je na tako nizki ravni, da gotovo ne bo napisal knjige:) Pes med njimi pa je izurjen reševalec, ki ima pred seboj še veliko možnosti, da reši veliko ponesrečencev v gorah ipd. Na tem mestu imamo žival, ki je človeku koristna, kakor sam po danostih ne zmore bit (vonj). Zanima me, ali bi Plavčak v stiski vseeno raje ubil psa kot mentalno zaostalo osebo, ker globoko veruje v ideološki koncept človekovih pravic (nalašč uporabljen izraz vera)? Glede na merilo možnosti, ki ga je izpostavil, bi po mojem mnenju moral ubit človeka in prizanesti psu (ne le zaradi njegovih razvitih sposobnosti, ampak tudi zaradi vzpostavljenih vezi in odnosa kot čustveno bitje), poleg tega bi imeli vsi vpleteni več možnosti za preživetje. Vendar pa on v tekstu konstantno to merilo uporablja zgolj generalizirano, kot merilo, ki ločuje dve vrsti (človek in žival). Gremo še dlje. V skupini imamo tri ljudi in dva osla, od tega je en človek bolehen in zavira možnosti, da se izvijejo iz neprijetne situacije. Trije ne gredo na osla. Najbolje je, da dva zdrava zajahata osla in pustita umret bolehnega, ali ga celo ubijeta in mu prihranita muke. Osel v tem primeru preživi za razliko od enega človeka. In Plavčak z drugimi zagovorniki človekovih pravic pričaka dva človeka na oslu s transparenti upora zoper nehumano ravnanje do lastne vrste. Vsi ti primeri namreč sploh ne morejo služit kot primer neke generalizirane sprejemljive morale človeške vrste v odnosu do živalske, ker gre zgolj za splet okoliščin v borbi za preživetje, v kateri se odločanje o preživetju odvija na več ravneh sklepanja o konstruktivnosti in koristi. V takšnih primerih se bo ubilo tudi človeka zgolj zato, ker ni del tvoje skupine (druge rase, tujec v kakršnem koli oziru, slabotna deklica z manj možnostmi za preživetje ipd.).
Je pa bolj zanimiv še en primer. V skupini imamo ljudi in psa, eden izmed ljudi je serijski morilec, nad kakršnim stroka povsem dvigne roke, kar se tiče mej verjetnosti po rehabilitaciji, kaj šele "ozdravitvi" osebnostne motnje. Koga naj žrtvujemo? Serijskega morilca ali dobrodušnega psa, ki nam je povzročil veliko veselja v življenju? Kako je zdaj s to neodtujljivo izjemno pomembno civilizacijsko pridobitvijo človekovih pravic v odnosu do argumenta, zakaj je pomembna?
Plavčak nadalje utemljuje logiko pomena ene vrste nad drugo v smotrnosti in smislu, pri čemer se seveda osredotoči le na nujnost izbire (situacija v borbi za preživetje), in iz tega konteksta izloči le nehumano ravnanje s podrejeno vrsto zgolj iz užitka. Hmmm ... Ampak nekaj odstavkov zatem brez argumenta ne sprejme poante Coetzeeja (ki se je s problematiko krivde in razlik tudi med človeškimi "vrstami" ukvarjal zelo prepričljivo, ne črno belo, ampak krvavo rdeče, in s poudarki na pomembnih podrobnostih, zato je že Sramota obvezno čtivo za vsakogar, ki ga tovrstna vprašanja zanimajo) v primerjavi predelovalne mesne industrije s koncentracijskimi taborišči. Zapiše, da si ne predstavlja, da bi bi zakonsko preganjali delavke in delavce perutnine Ptuj. Zakaj pa ne? Mar gre za borbo za preživetje s kurami ali za prenažiranje z mesom in mesne degustacije, ki spadajo v polje užitka človeka in nikakor v borbo za preživetje? Kje so meje dopustnega sadizma in moralne pravice do užitka pri človeku znotraj vere v koncept človekovih pravic (jih ni, ampak o tem kasneje)? Odgovori na ta vprašanja se mi ne zdijo tako samoumevni, kot jih je vrgel na plano v pričakovanju posmeha pri bralcu, ko si bo družbeno indoktriniran predstavljal zmedeno delavko ali delavca iz Perutnine Ptuj na zatožni klopi sodišča v Haagu. Za epilog Anji Radaljac očita, da gre njena teorija (nehote) v smer logike, ki naj bi vladala izvrševalcem najhujših zločinov zoper človeštva, vključno z nacizmom. Vendar iz njegovega teksta nisem razbrala, zakaj tako misli? Ravno obratno. Njegovo merilo smotra živega bitja v predvidevanju, kaj lahko dobrega stori zase in za drugega, sem zaznala pot v ta pekel, ki ga je očital Anji Radaljac. ne trdim, da tudi pot Anje Radaljac ne vodi v isto smer, ker knjige nisem prebrala, vendar pa me Plavčak ni prepričal, da njegova ne vodi tja. Plavčak vmes sicer omeni pomen sivin, ki po njegovem mnenu ne obstajajo v črno belem svetu Anje Radaljac. Vendar zgolj omemba sivin, ki so še kako pomembne (kot so vedno tudi podrobnosti najpomembnejše), še ne pomeni razumevanje in dobro argumentacijo le teh. Sivin tudi v Plavčakovem tesktu ni bilo v obravnavi. Najbolj pomembna sivina pri tem pa je, da človek s svojimi večjimi mentalnimi zmožnostmi po predispoziciji ni nujno zgolj koristen sebi, drugim in svetu nasploh, temveč je lahko ravno zaradi teh večjih sposobnosti tudi zelo škodljiv sebi in drugim, neprimerljivo bolj od živali. Naravi (se strinjam z Matijo Janom) se seveda fučka za človeka in v osnovi deluje po principu plena in plenilca. Človek je bil sposoben vzpostavit moralni koncept, ker je preprosto koristen in kolikor se mu zdi, da je koristen (za vzpostavitev miru ali za plenjenje, po potrebi in glede na okoliščine skozi čas).
Ni jasnega razloga, zakaj bi postavili ločnico med vrstami, znotraj vrste pa ne??? Kot bi rekel, da je tako, ker Plavčak tako pravi in Peterle tudi tako pravi:) Peterle je namreč svojo glasovalno odločitev, da se evropska sredstva stekajo v žepe rejcev bikoborskih bikov, nekoč utemeljil s Svetim pismom, po katerem naj bi bila žival podrejena človeku, kar Peterle interpretira, da lahko počne z njo, kar se mu zahoče. Religija je torej gospodar njegovega uma. Gospodar Plavčakovega uma pa je ideologija, ki zapoveduje koncept človekovih pravic? To je nesprejemljivo, saj koncept človekovih pravic sploh ne polemizira o moralnem vidiku ravnanja z okoljem nasploh (tudi z živalmi). Zakaj izpostavljat kot merilo nekaj, kar se sploh ne dotika vprašanja, ki ga Anja Radaljac očitno obravnava - položaj živalske vrste v svetu človeka. Gre za vprašanje "evolucije" humanosti, ki vpliva tudi na interpretacijo in razvoj koncepta človekovih pravic konec koncev. Humanost ima širok pomen - po definiciji je lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti. Do okolja!!!, ne le do soljudi. Plavčak sicer priznava humanosti veljavo do točke, ko ne izrabljamo premoči nad živaljo zgolj iz užitka, vendar v nadaljevanju kontradiktorno ne razume predelovalne mesne industrije kot sredstva, s katerim človek človeku na račun mučenja in ubijanja živali omogoča zgolj užitek ob hranjenju (z umetno vzrejo živali v prehranjevalne namene omogoča celo prenažiranje), ne da bi si moral mazat roko z lovom, ubijanjem itd. Užitek in udobje torej! Teza, da so živali preprosto manj konstruktivne zaardi zmanjšanih sposobnosti mišljenja na tem planetu in zato same po sebi nižja vrsta od človeka, jemlje v popoln nemar možno škodljivost in destruktivnost človeka v primerjavi s povprečno živaljo. Tako zelo, da so porušeni lahko celo vsi postulati iz koncepta človekovih pravic. Izogib medvedu je naravnost enostaven podvig v primerjavi z izogibom krvoločni šapi povprečnega diktatorja z vsemi armadami podanikov v paketu. Zakaj bi bila po Plavčakovem mnenju zgolj Zmožnost ene vrste (človeške), da ustvarja bolj kakovostne in osmišljene pogoje za življenje, avtomatski razlog razvrstitve v hierarhično skupino, ki lahko drugi vrsti ne priznava enakih temeljnih pravic do življenja. Zmožnost po izvajanju več akcij (človek) od relativne obsojenosti na mentalno pasivnost živali ni prioriteta za kakovostnejše bivanje sama po sebi, ampak tudi breme. Zato se mi zdi pri premišljevanju teh vprašanj zelo pomembno, da temeljijo na vprašanju humanosti (čemu sploh služi, zakaj bi se razvijala in razširjala tudi an druga bitja) in ne zgolj človekovih pravic, ki je kvečjemu le poglavje znotraj vprašanj humanosti. Razvijanje humanosti ima pri človeku bolj posredno, psihološko funkcijo, ki vpliva na celoten spekter odnosa do življenja in sveta nasploh, v katerem živi. Če ne drugega v zatiranju ali razvijanju sadističnih vzgibov, v razvijanju empatičnega človeka nasproti neempatičnemu ipd. Ampak to je že druga nadaljevalna zgodba znotraj vprašanj o smislu humanosti, ki se v kritikah dela Anje Radaljac preprosto ni vzpostavila.
Simona: Super, da si izpostavila Sofijino odločitev ... prav za to gre! Absurdno.
Naj dodam v navezavi na to: Plavčak predvideva svet, v katerem je nasilje nuja spregleduje pa, da imamo možnosti in pogoje za nenasilno delovanje ter so situacije, kjer je nasilje neobhodno, redke.
Pomembno je še to, da zdaj vsi operiramo znotraj Plavčakove ideologije (in že tu je nekonsistenten) in tudi konsistenten zagovor znotraj ene ideologije še nič nujno ne pove o drugih ideologijah, teorijah ali čemerkoli sploh ...
nekako mnenje je tudi, da gre za nakladanje v prazno ,dolžine kom so duhamorne masturbacije, radaljac je nezanimiva, ustvarjalno prazna in neplodovita...Absolutne konsistentnosti ni, oziroma je ali fanatizem ali Bog, kdor ni vegan bi lahko nehal s sprenevedanjem...
ti ga pa pihneš! moški dominira nad žensko, človeštvo dominira nad živaljo, hahahhahaha, morda v zavestni votlini slovenije, ne pa drugod! hahahahhahaha
Homer, nadavtoriteta humanizma = to je tudi zanimiv pihec!
v bistvu bolj dolgočasnega eseja še v življenju nisem bral, tako da sorči sem nehal kar hitro. mal se v red sprav, pa kej pametnega posadi v tej črepinji.
Ključno: antihumanizem v nobenem oziru ne razvrednoti človeka - preizpraša njegovo samoumevno superiornost in fiksnost identitarne logike, ki je, četudi rezultat bojev in "zaslužena", v tem historičnem trenutku perverzno agresivna, nereflektirana.
/
Primeri s čolnom so res far-out. Me zanima, če je gospod Plavčak kdaj čolnaril. Uuu, ribice! Uuu, vodica v škorenjcih! A vihar je blizu?
Ključno: antihumanizem v nobenem oziru ne razvrednoti človeka - preizpraša njegovo samoumevno superiornost in fiksnost identitarne logike, ki je, četudi rezultat bojev in "zaslužena", v tem historičnem trenutku perverzno agresivna, nereflektirana.
/
Primeri s čolnom so res far-out. Me zanima, če je gospod Plavčak kdaj čolnaril. Uuu, ribice! Uuu, vodica v škorenjcih! A vihar je blizu?
Ključno: antihumanizem v nobenem oziru ne razvrednoti človeka - preizpraša njegovo samoumevno superiornost in fiksnost identitarne logike, ki je, četudi rezultat bojev in "zaslužena", v tem historičnem trenutku perverzno agresivna, nereflektirana.
/
Primeri s čolnom so res far-out. Me zanima, če je gospod Plavčak kdaj čolnaril. Uuu, ribice! Uuu, vodica v škorenjcih! A vihar je blizu?
Najbrž se zavedate, da vaši ugovori niso več neposredna tema moje kritike knjige Radaljac in mojega odgovora disputantski trojki, ampak se nanašajo na moje predpostavke oziroma izhodišča, brez katerih svoje kritike ter odgovora ne bi mogel vzpostaviti, in na morebitne posledice, ki jih izpeljujete iz mojih stališč, kolikor vam jih je iz esejev uspelo razbrati.
Nekaj časa bom še počakal, da se naberejo morebitni ugovori (po možnosti koherentni in relevantni, kakršne sta podala Nejc Slukan in Simona Rebolj; za kar se vama najlepše zahvaljujem), nato pa bom nanje v - upam, da -dogledni prihodnosti poskusil odgovoriti v daljšem eseju.
Zaenkrat pa lep pozdrav.
https://www.youtube.com/watch?v=Gf1WT8VEZxk
Plavčak: Vsi ugovori so uperjeni v tvojo argumentacijo, ki preprosto ne vzdrži. Zato je tvoja kritika samo sodba, ki ni podprta, torej tudi ni merodajna. + sodit eseje na podlagi tega, da so slaba teoretska razprava, je kot sodit rižoto, ker je slaba lazanja. Mogoče pa žanra ne poznaš? https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Esej
Kapitalizem vas je povozil že zdavnaj. Hrana za hišne ljubljenčke se pogosteje reklamira kot pomoč Zahodni Afriki ali Jemnu. Nemalo štirinožnih Fifijev (oh ironija) žere boljše kot marsikateri človeški ubožec je. Saj odtegniti 10€ za top quality dog food je povsem normalno, 10€ dati za lačne tega sveta težje nedoumljivo. Mr. Pet. Nenazadnje, evtanazija ljubljenčka zaradi bolečine je nekaj normalnega. Evtanazija človeka v agoniji zaradi neozdravljive bolezni pa zakonsko prepovedana v večini zahodnega sveta. O čem torej govori ikonično prizadeta Radaljčeva?
Pri Slokanu izpostavljen primer je neumen. "na čolnu sred oceana, kjer nam zmanjkuje pitne vode ...". Žreb - božja volja so rekli v antiki. Deluje. Za voluntarista deal-with-it naključje, za determinista božja usoda. Problem rešen.
Pri Reboljevi izpostavljen primer je skrajno neumen. "Osebno sem zagovarjala stališče, da se ubije otroka, čim bolj humano, zahrbtno in hitro." Kaj takšnega napiše le nezreli narcis z zelo nejasnimi pojmi. Vsak odrasel in zrel človek se bo prej žrtvoval, kot pa da se ubije otroka, posebno, če je edini otrok v skupini.
Vsaka mati ali oče bosta dala življenje za otroka, kar je biološko-etični temelj človeštva in živalstva! Klicaj! Pika!
Vsi vi ki posedujete živali in moralizirate o njih pravicah, otroci pa so prevelik poseg v vaše samozadovoljstvo, tega ne boste nikoli razumeli. Ostali boste nezreli in nedozoreli.
Obstajajo področja kjer egalitarnost ni mogoča, kjer je eno življenje vredno več od drugega, razmerje človek-žival bo vedno takšno. Zemlja je za vse, vsi od vseh odvisni v večnem ciklu, a človek vendarle je in bo ostal prvi med bitji. O tem ni nobenega dvoma.
Plavčaku čestitke.
Ta "velika veriga nerazumnosti" - Fifi čestitam, trol trolov - res odslikava popolno blodnjo, samovšečnost in nezrelost avditorija. Kar veselo nadaljujte veliko verigo.
Falk:
1. ravnanje s hišnimi ljubljenčki nima neposredne zveze z odnosom človeške vrste do živalske. Gre za izbrane živali, ki predstavljajo posamezniku lastnino in imajo funkcijo v čustvenem spektru gospodarja. Taistemu gospodarju bo lahko malo mar za športni lov na divje živali, za razmere po klavnicah itd. Zahodni človek bo tudi pripravljen več denarja vložit za svoje udobje - boljši avto, večje stanovanje, več oblek itd., kot pa da bi denar raje nakazal mučenikom v Jemnu. Ali si ti tudi med njimi? Tisti, ki ne samo da ne bi posvojil zapuščene živali in je hranil, ampak bi si celo raje kupil smučke, kot nahranil lačne otroke v Afriki??? Boš raje zaplodil svoje otroke in jih razvajal ali poskušal olajšat življenje trpečim otrokom po svetu, ki potrebujejo pomoč. Med njimi je veliko osirotelih in moralisti, ki za nič na svetu ne bi ubili otroka (tako kvakajo) in bi ga za vsako ceno zaščitili, ne bi posvojili otroka, ki je prestar (da bi upali, kako se bo navlekel njihovih vzorcev življenja v celoti in jih dojemal kot biološke starše), in stokrat raje bi plačevali za umetne oploditve kot pa skrbeli za otroke in mladostnike, ki potrebujejo pomoč, a ne morejo postat nikogaršnja last (ker se jim starši nočejo pravno formalno odpovedat, skrbet pa tudi ne morejo za njih). Tako to gre.
2. Plavčakov esej vsebuje diskutabilne teze, ki temeljijo na težnji po vzpostavitvi logičnega in objektivno racionalnega merila. Torej trdno filozofsko podlago. In na tem nivoju razpravljamo. Ne na čustvenem in družbeno indoktriniranem, kakršen odziv je tvoj. Kaj ti ali pa kdor koli drug čustveno dojemaš za logično zrelost posameznika, se meni fučka na tem nivoju razprave, v katero sem se pač s komentarjem vključila. In seveda se motiš o biološko-etičnem temelju, ki naj bi obstajal. Noben tovrsten po naravi dan temelj ne obstaja! Vzpostavljena etika do otrok je prav tako kot vse drugo privzgojena, zato tudi ni v vseh časih in po vseh krajih enaka. Od tod na primer pojavi serijski detomorov deklic (na Kitajskem na primer). Ne boš verjel, ampak izvajali so jih starši, tudi matere. V Afriki na primer, kjer se rojevajo bolni in lačni otroci kot po tekočem traku (tudi zaradi prepovedi kontracepsije ipd.) odnos do otroka ni takšen kot pri nas na Zahodu. Ne potrebuje vsaka mati armade psihiatrov, sicer se zlomi, če otrok umre ali ga kar sami oddajo v grozljive razmere v sirotišnico. Tudi v Sloveniji še v času naši prababic in celo babic je bil v ruralnih revnih območjih odnos do otrok neredko precej okruten. Novorojenega je prenekatera mati dojemala kot božjo kazen, če jih je bilo pri hiši že preveč. Otrokom so očitali, ker so po njihovem prepričanju oni hoteli prit na svet, medtem ko so oni dolžni poskrbet za njih. Če je otrok še kot zelo majhen zbolel in umrl, se je nemalokrat tretiralo, da se jih je bog usmilil. Koliko otrok so kar sami poslali na drug svet že s tem, ker so jih zanemarjali in premalo hranili, pa nihče, vaški župnik še najmanj, ni preverjal. Odnos današnjega Zahoda do otrok je pa že specifika zase. Ko postane otrok pravzaprav tempelj osrednjega smisla in osmišljenja, če in ko se posameznik odloči zanj (pravica do splava in kontracepcija je prinesla precejšnjo revolucijo tudi kar se tiče mentalitete v zvezi z odnosom do otroka kot figure). Gre torej za posebne (predhodno neabortirane ali zavirane) izbrance, ki imajo eksluzivno mesto v temelju psihološke strukture starša. Tudi ta model ne prinaša le pozitivne posledice, ampak tudi zelo negativne. Negativne ravno s področja vzgoje narcisoidne psihološke strukture. Zato se zdi danes povprečnemu človeku, da je nekaj najbolj normalnega, da tudi ob zgodnji izgubi otroka (ob porodu ali tik po porodi) ali ob nenačrtovanem splavu doživlja popoln, celo dosmrtni čustveni zlom in družba takšno čustvovanje podpihuje. Pri nas smo nedavno sprejemali zakon o pravici do pokopavanja nerojenih otrok. Do aktualnega obdobja se ni zdelo, da ljudje čutijo potrebo po tem. Tudi narava čustvovanja pač ni biološko opredeljena, pa če se na glavo postaviš. Diskusija s Plavčakom vsaj z moje strani ne poteka na tej ravni, kaj se komu zdi normalno in, bohnedaj, celo naravno.
Čolni, mačke in otroci. Zanima me, če je komu že padlo na pamet, da če se že govori o etiki, da se ne žrtvuje nikogar. Razmišljanje o tem, da moraš nekoga žrtvovati, je povezano s preživetjem telesa, posledice takšnih odločitev pa nosi duša. Torej, če si v brezizhodni situaciji in lahko koga rešiš, se sam žrtvuješ, nikogar ne mečeš čez krov oziroma skupaj umrete, če res ni rešitve. Zagovarjanje, da vržeš psa, ker naj bi bil manjvreden (seveda zagovarjam pravice vseh živih, ker vse kar je živo, je iz istega vira živosti, drugačna telesa, so samo drugačna telesa), pa je samo dokaz nagonskega, saj vsaka vrsta najprej brani svoje pripadnike. Etika, ki naj bi bila dana ljudem, pa mora pogledati preko negonskega. Nikogar se ne žrtvuje. Osebno menim, da je veganstvo avantgarda tega tisočletja in edina pot k družbi z manj nasilja.
človeška omejena, silno zoožena zavest je neizpodbitno dejstvo, to potrjujejo tudi vsi "visoko" in "manj visoko leteči""prispevki tukaj, bolj ali manj se mlati prazna slama v vse smeri, to pa je konsistentno itd.
"narcisoidna psihološka struktura" je kar usrezno @
Psihoterapevt on boat
Predlagam g. Plavčaku, da preden napiše obljubljeni odgovor stopi do klavnice in tam malo posedi. Enkrat sem bila in me sa dandanes preganja spomin.
Tudi zaposlenih v Perutnini Ptuj ni potrebno ubiti (nekje je zapisal), ker so tako ali tako že notranje mrtvi. Tako, kot vsi krznarji, vsi, ki mučijo živali v laboratorijih, vsi psihopatski mučitelji, ....
@1: Ravnanje in sam pojem "hišnega ljubljenčka" ima vlogo osrednjega indikatorja ravnanja človeka do živali. Govori o hierarhičnosti živih bitij, o naši volji da nekatere vrste sprejemo bližje kot ostale, o naši nepripravljenosti da te vrste konzumiramo kot hrano, o naši nemalokrat pretirani čustveni navezanosti na neko nečloveško bitje in še o mnogočem. Skratka ogromno pove. Tako da sori, nimaš prav.
Pričakovati od "zahodnega človeka", da se bo v primežu absurdne materialistične civilizacije odpovedal blagodatim sadov svojega dela zaradi "Jemnov" je utopična absurdnost. Kolosalno večja kot pričakovati, da bo ljubljenček hišni dobil ostanke z mize namesto 20€ vreden Pedigree Pal.
Imam svoje otroke, in rade volje dam za uboge. Če bi vedel za kanal skozi katerega jih pomoč doseže direktno, bi dal še več.
A o posvojitvah govoriš kot starš, starš posvojitelj, ali kot skrajno levičarska blogerska moralistka?
@2: Trdno filozofsko podlago? Lieber gott, vse prej kot to! Nivo pa imaš, vsekakor, kako to da nisi napisala 'niveau'? Bogvarji 'raven'!!?!!
Žrtvovanje staršev za otroke, starega življenja za novo, je prastari etični minimum človeške vrste, celo mnogo živalskih vrst, postavljen pod vprašanje le ob ekstremnih pogojih. Torej ne gre za čustveno, ne za družbeno indoktrinacijo, temveč za tehnologijo preživetja vrste, ki ni privzgojena temveč prirojena. Nenazadnje večina divjih živali brani svoje mlade do smrti, a je to privzgojeno?
Etika do otrok se tako kot vse ostalo skozi čas spreminja. Wau, historiziraš pojav, kako razsvetljeno! Podvržena je bila primarno zunanjim pogojem časa in okolja, v prvi vrsti izobilju oziroma pomanjkanju hrane, v primerih nekaterih prostorov etiki, ki se je razvila zaradi prenaseljenosti.
Tvoji konkretni primeri so absurdni! Pomor deklic na Kitajskem je rezultat kolizije politike enega otroka s tradicionalnim nazorom o nujnosti moškega dediča, ki je prastara! O afriškem rojevanju po tekočem traku - kakšna nesramno neumno klišejsko podcenjujoča fraza - je škoda razpravljat, nihče ne pobija teh otrok, živijo pa v bedi ja. "Usmiljenje božje" je bila tolažba staršem, ne pa tretma! "Koliko otrok so kar sami poslali ...", neumno domnevanje brez ene osnove, vira ali smisla! Vsi poznamo "Desetega brata", 9 ostalih je njihova brezbrižna mati ubila, med pisanjem nekega glupega bloga, seveda. Če gremo pa resno, pozabljaš da je detomor v nemškem prostoru h kateremu smo spadali vsaj od začetka 16. stoletja zločin kaznovan s smrtjo o čemer priča CCCarolina!
Razumeš povsem narobe. Otroci niso "izbrani" torej niso "izbranci". Otroke "dobimo", kar je pravilni glagol. Nobeden model ne prinaša le pozitivnih posledic, nobeden; le nedorasleži pričakujejo "all gain no pain". Do aktualnega obdobja so pač ljudje trpeli še bolj, če pogreb nerojenega pomaga, je povsem legitimen, v ničemer nenavaden. Dobro da poznamo hotele in pokopališča za hišne ljubljenčke. lol gtfo!
Skratka, kot pri večini tvojega pisanja gre za visoko niveau-ojsko dolgovezno nakladanje o vsemu z izjemno trdno filozofsko podlago. S tvojo ravnijo polihistorskega vsevedja se res ne kaže, saj ti vendar pišeš blog! Ha-ha!!
Otroci, kaj vam pa je? Mar ne govori zavest iz razpoke?
Nikakršnih živali in ljudi.
Le zev in usta. Telesa na ladjah, ki se bojijo vseh drugih teles. Dotaknite se telesa. Sprejmite v svoj peskovnik tujca kot prijatelja. Mnenja! Sama mnenja. Vsakdo s svojim mnenjem, ki ga že pozna, ki ga že poznamo. Bibi, bravo za prvo poanto.
Kdo je človek? Kaj je človek?
Kdo si?
@Bibi (in tudi Plavčak predvsem v zadnjih dveh odstavkih kot še ena opomba):
Ja, saj, podala si le še eno verzijo žrtvovanja: žrtvovanje sebe (kar v primeru množice pomeni tudi solidarnostno skupinsko žrtvovanje sebe). Vendar je tudi ta možnost pod povsem enakim moralnim vprašanjem, ki jih presojamo na podlagi verjetnih posledic. Ni samo po sebi umevno, da je najbolj moralno pozitivna posledica, da boš žrtvovala sebe. Če bi na primer s svojega stališča, ki si ga podala, žrtvovala sebe, da bi preživel delavec v klavnici, ki je notranje že itak mrtev, kot si se izrazila ... Hmmm ... Kako si pa s tem prispevala k boljšemu svetu po svojem moralnem principu? Ti si umrla, "notranje itak mrtev" pa naprej živi in nadaljuje s svojim amoralnim delovanjem. V tem primeru bi tvoje dejanje racionalno lahko označili za zelo sebično. Da bi ohranila svojo čisto dušo (nisi si umazala rok z ubojem), si se žrtvovala za življenje amoralneža. Enako velja za solidarnostni skupinski samomor. Na podoben način bi lahko vsem, ki so si reševali kožo v vojni, očitali sebičnost. Zakaj se ni ves narod ubil iz solidarnosti do drugih žrtev, da bi se vojna čim hitreje končala. Občutki slabe vesti preživelih različnih vrst nesreč, so pogosto prisotni ravno iz tega razloga. Ker o preživetju včasih odloča le bolj naklonjena okoliščina. Itd. Itd. Skratka, ravno zato, ker človek res je, kot je zapisal Plavčak, bitje razumskega vrednotenja za razliko od živali (torej presojanja o vsem), lahko govorimo le o načinu presojanja, nikakor pa ne moremo presojanja diskvalificirat.
Nekoč mi je nekdo na podobno temo utemeljil razlog za neenakovredno tretiranje živali dejstvo, da žival ni sposobna participirat pri presojanju enakovredno s človekom. Ne le to, sem dodala, žival tudi v kolikor bi ji človek podelil neodtujljivo pravico do življenja, v "mirovnem sporazumu" ne bi zmogla sodelovat (mesojedstvo in s tem pobijanje bi se med živalmi nadaljevalo, pa tudi bitke za teritorij med živalmi ipd.). Na tak način bi se torej človek celo kar sam podredil nasilju določenim živalim. Zato v vsakem primeru popolna enakovrednost ni možna (ker z živaljo ni mogoče sklenit mirovnega sporazuma), je pa možna podelitev osnovne pravice do življenja in nedotakljivosti. Torej do točke, ko ni ogroženo človekovo življenje (ali s konkretnega vidika ali z vidika prenaseljenosti določene živali, kar prinaša očitne ogrožujoče posledice za ljudi in blablabla.)
Zakaj takšno tezo z moralnega vidika zagovarjam? Ker se strinjam s Plavčakom tudi v delu, ko sposobnost človekovega vrednotenja poveže z možnostjo delovanja "proti" naravi. Tako je, in obstaja tudi utemeljen razlog, da tako deluje. Narava sama po sebi deluje na povsem nemoralnem principu vojne. Vojna je najbolj naraven pojav, ki so ji živali podvržene absolutno (ravno zaradi odsotnosti sposobnosti razvijanja razuma in posledično vrednotenja blabla.) Človekova drža, da svojo sposobnost, ki je nad sposobnostjo živali, uporabi v prid kakovostnejšega življenja, je torej prav tako najbolj naravna in koristna poteza. Zakaj? No, na tem mestu se pa po mojem mnenju prava debata na to temo začne, kot sem že v prvem komentarju zapisala. Kakšno funkcijo sploh ima humanost in nezanemarljiva funkcija psihologije človeka (predvsem socialna psihologija množic), ki s posrednim vplivom, ustvarja določene rezultate večje kakovosti bivanja. Ker se popolnoma strinjam s tabo, da je osnovna duhovna in duševna podstat, ki oblikuje posledične vrednote in prioritete (okvir mentalitete), pri človeku, ki ne vzpostavi visoke zmožnosti empatije, ampak je celo sistematično podvržen razvijanju odpornosti do bolečine (pri čemer se bolečina živali, predvsem sesalcev, ne razlikuje od človeka), zelo drugačna od človeka, ki visoko sposobnost empatije vzpostavi. Zato sem vedno trdila. Na primer: problem bikoborb kot ene največjih sramot sodobne civilizacije ni le etičen zaradi očtnega trpinčenja živali. Še mnogo bolj problematične lovke vplivov in posledic ima kontekst sadizma kot oblika zabave. Torej legitimiranje sadizma kot zabave, s tem pa tudi podpihovanja določene vrste emocij in strasti pri množicah, ki ne gredo v škodo le bikom. Itd. itd. Od nekdaj je jasno, kako se pripravlja in uri ljudi za tekmovalnost in krvoločnost - pa ne le krvoločnost v vojni - v dobesednem pomenu, ampak tudi za to, ki jo danes živimo mi vsi znotraj kapitalizma, ki se v surovi obliki vrača in vrača skozi zgodovino, ker najbolj oponaša osnovne principe delovanja narave., pri čemer je tisto, čemur danes pravimo psihopatija ali sociopatija, pravzaprav osebnostna prednost in ne motnja. Pripravljenost na visoka tveganja, (pre)drznost in odsotnost empatije in solidarnosti za hitrejše in lažje doseganje (sebičnih) ciljev na ravni posameznika ali držav. Skratka, v ameriški zibelki kapitalizma je bilo predvsem na desnici seveda praktično nemogoče zasledit predsedniškega kandidata, ki ne bi imel zabeleženo za javnost, da je strasten in sposoben lovec, če že ni vojni veteran. To je kot nekakšna izkaznica za (moško) zrelost, kar se enači s sposobnostjo neobčutljivosti, kar naj bi zagotavljajo večjo sposobnost pri doseganju ciljev in spopadu z ogrožanjem le - teh. Brutalnost kot zagotovilo za doseganje boljših rezultatov. Osebno menim, da je ravno spodbujanje te lastnosti izvor problema (kot je narava sama po sebi problem in ne rešitev za človeka), ki nam vedno znova prinaša večji pekel, kot bi bilo nujno. Evolucijsko nismo še bogvekje.
@Falk:
Za replike tebi pa v nadaljevanju ne mislim trošit časa in volje, ker je očitno nesmiselno, saj ne komuniciraš argumentirano in se temu primerno poslužuješ nesprejemljivih mehanizmov za resen diskurz (trganje izjav iz konteksta, razlaganje sebi všečnih pojavov, ki nikakor ne spodbijajo tez drugega, kot da naj bi jih, pripisovanje idej, ki jih avtor sploh ni izrazil, popolno nerazumevanje določenih stavkov, kakor so zapisani itd.) Takšno gostilniško jajcanje me ne zanima in do njega gojim prezir. In ja, kot dolgoletna avtorica bloga še predobro vem, da s komentatorji, ki prihajajo utrujat in maltretirat resne razpravljalce s svojimi čustvenimi ideološkimi izbruhi, ker jim pač nekaj ne tekne, ne prideš nikamor, ker njihova prioriteta ni, da bi nekaj resnično spoznali ali vedeli, ampak da bi zmagali magari s svojo neumnostjo. To dokazuje tudi tvoj nivo komunikacije, ki je pač primitivno agresiven.
Zato le na hitro in zadnjič:
1. Pod 1. točko kot pokvarjen stroj ponavljaš svojo lajno, na katero sem ti že replicirala. Argumentirane replike na mojo repliko, ki si jo že prejel, očitno nimaš, torej me nehaj utrujat. In ne meni razlagat utopičnosti, ki si jo podal kot argument sam.
2. Za nikakršen biološki etični minimum ne gre. To dvoje ne gre skupaj. Gre pa za okoliščine (zunanje, notranje in genetske), ja, ter odzive človeka in živali pod takšnimi in drugačnimi vplivi. To sem razlagala jaz in ni razloga, zakaj o tem lapaš zdaj ti, kot da me ne česa podučuješ. Bizarno. Motiš se le v tem, da gre pri živalih za avtomatsko zaščito mladičev kar po defoltu, razen v ekstremnih okoliščinah. Ne samo, da ni treba, da so ekstremne okoliščine, da mladiči odnesejo kratko v premnogih primerih (nekateri za biologe tudi precejšnje čudo, kar se tiče iskanja vzrokov), ampak je pri nekaterih vrstah odnos do mladičev nenavadno destruktiven z vidika logike ohranjanja svoje vrste že nagonsko. O tem ob kakšni drugi priložnosti. Sicer je pa logično, da je za človeka in žival ohranjanje svoje vrste najbolj pogost, povprečen, osnoven vzgib, torej najbolj naravni vzgib. Pri človeku je zadeva malo bolj komplicirana, ker je socialna žival in primarni mehanizmi niso v tako prioritetnem planu kot pri živali (vsaj na aktualni stopnji evolucije ne)Ravno zato pa tudi vzgib sam po sebi še nič ne govori o moralnosti le tega! Razpravljalo se je o preizpraševanju moralnosti, pravičnosti, ti si pa uletel s svetostjo primarnih gonov na plano. Ti lahko sovpadajo z moralo, veliko večkrat pa nikakor. In pojmi "prastaro" meni o samoumevnosti neke etike ne pove nič. Če je "prastaro" še ne pomeni, da je moralno, ampak prevečkrat ravno obratno - preživeto, nepopolno, nazadnjaško. Pa s tem ne komentiram odnosa starša do otroka, da ne bo pomote, samo tvoji argumentacijski vzvodi se mi zdijo neustrezni.
Nobene absurdnosti ni v mojih navajanjih primerov politično motiviranih detomorov. In tvoje pomanjkljivo razlaganje razlogov (šlo je tudi za konkretno seksistično ideologijo, ki je kasneje povzročila pomanjkanje mater, ki so, ups, potrebne za ohranjanje vrste) nič ne spremeni poante, ki sem jo izpostavila. In tudi moji stavki v zvezi z Afriko so jasno napisani, kaj razlagam, in so tvoje pripombe, kako jih nihče ne pobija, totalno neumestne. Ne vem, kam bi si jih vtaknila. Mešanje štren zaradi mešanja štren.
Očitno tudi niso razumel, zakaj in kako je bil povsem ustrezno uporabljen izraz rojenih otrok na sodobnem Zahodu kot "izbranci" (v odnosu do uporabe kontracepcije in legalnih abortusov). Mislim, da je napisano dovolj razumljivo. In seveda nisem razpravljala o legitimnosti pogrebov za nerojene, ampak sem izrazila nekaj drugega.
Tebi pa le nasvet. Z agresijo, poskusi žaljenja in primitivizmom pač nikoli ne bodo tvoje misli izpadle kaj bolj zanimive, argumenti pa tudi ne bolj tehtni. Kar je, je, kar ni, pa ni.
Adios.
P. S.: Ja, moram še en ps dodat Falku, kar sem pozabila omenit, ker zgolj utruja. Da je bilo itak repliciranje o starševskem osnovnem vzgibu do otroka v tvoji repliki neumestno, ker si stavek iz mojega komentarja itak izvzel iz konteksta, saj sem v nadaljevanju navedla tudi vprašanje matere (torej starševskega momenta) do otroka, ki temelji na čustveni ravni. Odnos do tujega otroka pa enako kot v živalskem svetu tudi pri človeku nikakor ni elementarno zaščitniški, zato imamo tudi pravno posebej obravnavane pravice otrok itd., kar pa seveda nič ne pomaga, da ne bi otrok tujih pobijali v vojnah, niti ne pomaga, da si ti ne bi raje kupil avta kot nahranil uboge otroke v Jemnu. Utopija, kot praviš sam. Ampak to je itak druga tema.
ampak to je res noro, koliko ene potrebe po komentiranju vam sproža debata in tekst, ki sta povsem nepotrebna, nerelevantna in sama sebi namen. mislim, če bi kdo od vas imel toliko zagona za reševanje konrektnih težav na vseh drugih področjih, bi definitivno bili na konju. ali morda nihče od vas ni razmišljal, da bi energijo usmeril v kaj drugega, kot v jajcanje in drkanje o nekih suhoparnih teoretičnih pojmih, ki so pač stvar obmetavanj danes, včeraj in jutri. mislim res neverjetno! čemu je to sploh namenjeno in kaj boste od tega imeli?
.
Neumnosti in neutemeljenosti tvojih gledišč in tvojih "argumentov" se lahko približa le patološko narcisoidna aroganca s katero tretiraš sogovornike.
Medtem, ko je moj argument insularno empiričen so tvoje blodnje kontinentalno špekulativne. Očitno.
Ne bit patronizing, nimaš kapacitet, nobenih. Kar ni pač ni, tudi če napiše tisoč blogov. Sori.
A ti dokažem, empirično? Gremo. Cobiss "Avtor: Simona Rebolj" pravi: Število najdenih zapisov: 0.
Ergo what the fuck ali drugače a maš kakšno resno delo iz česarkoli? A te kdo obljavlja? Al ravni tvoje polihistorske razsvetljenosti ne razume nihče zato si prisiljena v blogotečno obskurnost?
Pravice otrok imamo zapisane, tako kot koneckoncev vse pravice, ker ne obstajaTE ljudje s toliko etičnega drobca, da bi spoštovali dejstvo nebogljenosti in ranljivosti otroka.
Če jih gledate kot produkt milosti, ie. "neabortivnosti", postane tvoje morbidnost tvojega stališča povsem jasna in ničmanj kot grozljiva. Otrok torej po tvojem ni rojen, temveč se je izognil smrti. Fak morbida, grozno koji dark. ... valda ful poslušaš Aborted i Exhumed; LOLOLOLOLOL kak kolosalni lol, fa(L)k ubija ...
Prepričan sem, da nimaš otrok, torej nimaš temeljnega aparata razumevanja odnosa do otroka. Tvoje razumevanje je teoretično, špekulativno, naše pa starševsko praktično empirično.
Skratka si ekvivalent fakin moralističnega feminističnega župnika, pustote z levega konca spektra, brez kančka stika z realnim problemom a polna nasvetov kakor in kaj je prav.
Odjebi ti i tebi podobni župniki z leve in desne. Odjebi.
trditve, špekulacije, nakladanja se vrstijo -poljubno lahko vsak postavlja vrednostne sisteme in jih postavlja kot apriorno danost, na podlagi samozaverovanosti v svojo veleumnost , nekdo drug jih negira, nakladači tako onanirajo v nedogled. Šele v konkretni situaciji lahko preveriš kdo si na čolnu...Glede živali je sprenevedanje preverljivo takoj, če si vegetarijanec in nimaš ljubljenčka, ki ga filaš z mesom, se ne sprenevedaš, ko jih enačiš z bitjem, ki se odziva na iluzijo "človek"... Pisanje kilometrskih komentarjev dodaja besedno slamo, ki je že v prispevku "fifija" itd in je slaboumno.
And the angel of the lord came unto me, snatching me up from my place of slumber.
And took me on high, and higher still until we moved to the spaces betwixt the air itself.
And he brought me into a vast farmlands of our own Midwest.
And as we descended, cries of impending doom rose from the soil.
One thousand, nay a million voices full of fear. And terror possessed me then
And I begged, "Angel of the Lord, what are these tortured screams?"
And the angel said unto me, "These are the cries of the carrots, the cries of the carrots!
You see, Reverend Maynard, tomorrow is harvest day and to them it is the holocaust."
And I sprang from my slumber drenched in sweat like the tears of one million terrified brothers and roared,
"Hear me now, I have seen the light! They have a consciousness, they have a life, they have a soul! Damn you!
Let the rabbits wear glasses! Save our brothers!"
Can I get an amen? Can I get a hallelujah? Thank you Jesus
This is necessary
This is necessary
Life feeds on life feeds on life feeds on life feeds on...
This is necessary
This is necessary
Life feeds on life feeds on life feeds on life...
This is necessary
This is necessary
Life feeds on life feeds on life feeds on life feeds on...
[x3]
This is necessary
This is necessary
Life feeds on life feeds on life feeds on life!
Tool Vocalist Maynard James Keenan's Winery is Vegan $
ej modew Maynard ti ma neki za povedat, a'n:
https://www.instagram.com/p/BKG6efwhAly/
<boom>
povedal je nič bedarijo...
povedal je nič bedarijo...
http://i.imgur.com/uimoLFX.gifv
Strani
Komentiraj