Sopogojenost tehnike in časa ter nekatere implikacije

Pred dobrima dvema letoma je Nejc Slukan v oddaji Teorema na Radiu Študent že pisal o sodobnem francoskem filozofu Bernardu Stieglerju in v njej začrtal nekaj pomembnih poudarkov Stieglerjeve teorije. Zakaj torej danes v istem prostoru s časovnim zamikom ponovno govorimo o Stieglerjevi teoriji in njenih implikacijah? Ne z namenom zapoznele kritike Slukanovega teksta, ta namreč vsebinsko stoji in ga priporočam v branje. Razlog je predvsem v tem, da je Stieglerjevo temeljno delo, trilogija Tehnika in čas, eno bolj pomembnih teoretskih tekstov zadnjih treh desetletij. Dejstvo je tudi, da v slovenščino nimamo prevedenega še nobenega njegovega dela, nimamo pa niti veliko sekundarnih tekstov, ki bi se ukvarjali z njegovim teoretskim korpusom.

Stiegler se je začel ukvarjati s filozofijo v zaporu, kjer je zaradi oboroženega ropa sedel med letoma 1978 in 1983. Izkušnjo je opisal in reflektiral v krajšem delu Kako sem postal filozof. Lastna transformacija, ki jo je doživljal ob ponavljajočem branju filozofskih tekstov, je vplivala tudi na teorijo, ki jo je prvič predstavil leta 1994 v prvem delu trilogije Tehnika in čas s podnaslovom Epimetejeva napaka.

Originalnost Stieglerjeve misli je predvsem v tem, da razume tehniko in čas kot nerazločljiva. Eno brez drugega zanj ne obstaja. In hkrati da tehnika bistveno sodoloča postajanje človeka, ali če uporabimo njegovo izrazje, s katerim se izogiba vsej navlaki, ki ga nosi označevalec 'človek': kdo in kaj se od nekdaj sokonstituirata. To pa pomeni, da tehnika ni samo proizvedeno sredstvo, 'nekaj, s čimer nekaj naredim, dosežem'. Niti ni dovolj reči, kot to stori Heidegger ob kritiki sodobne tehnike, da 'bistvo tehnike ni nič tehničnega', in določiti njeno bistvo v razkrivanju sveta.

Za Stieglerja je tehnika tudi pogoj možnosti samega sveta v Heideggerjevem smislu. Izvor človeka, torej neke specifične živali, je bistveno zvezan s tehniko, to je z eksteriorizacijo. Kot bomo videli, je zato izvor ravno manko izvorne esence.

Kar misli Stiegler s tehniko, je vsa "organizirana neorganska materija", torej vse tisto, kar je dobilo obliko po posredovanju živega bitja. Njegova osnovna teza je, da ima materialni vpis - ki mu reče tudi umetni ali terciarni spomin – vedno za nazaj določen učinek na tistega, ki vpisuje, in ker gre tu za vpis v zunanjost, tudi na druge. Z vpisovanjem je mišljeno tako izdelovanje orodja in tehničnih naprav kot tudi pisanje in druge oblike prenosa informacij ali pomena.

Tezo o človečenju skozi eksteriorizacijo razvije na podlagi dela Gib in beseda paleontologa Andréja Leroi-Gourhana, ki trdi, da je človek primarno tisto bitje, ki hodi po dveh nogah in uporablja orodje, in ne bitje z določeno možgansko razvitostjo. Vendar Leroi-Gourhan navkljub za svoj čas radikalni hipotezi iz tega ne potegne radikalnih konsekvenc. Čeprav zavrne cerebralistično teorijo izvora človeka, ki na začetek postavi genetsko transformacijo osrednjega živčnega sistema, ji v končni fazi, kot pokaže Stiegler, tudi sam podleže.

Leroi-Gourhan ločuje homo fabra in homo sapiensa na podlagi dveh vrst zavesti. Homo fabru pripisuje zgolj tehnično, operativno zavest, ki že omogoča izdelavo orodja, vendar je to še popolnoma biološko determinirano. Homo sapiensa kot naslednjo evolucijsko stopnjo določa simbolna, ustvarjalna zavest, to je zavest, ki jo poleg bioloških zakonov vodijo zakoni nove vrste. Za Leroi-Gourhana je prehod posledica genetske transformacije, pri čemer izdelovanje orodja nima vpliva nanjo. Stiegler na drugi strani trdi, da se je z reteritorializacijo rok podvojil izvorni tok postajanja. Če je pred tem vsa diferenciacija potekala na ravni genetike, potem se je s sproščenimi zgornjimi okončinami odprla nova možnost drugačenja.

V osnovi gre za to, da je anticipacija, ki je bila potrebna za izdelavo pestnjaka, tako rekoč vklesana v samo orodje. Prostorsko odmaknjena in časovno odložena predstavlja, kot temu reče Stiegler, protoogledalo, ki formira izdelovalca na nov način. "...[U]činek zrcala, pri čemer je eden, gledajoč sebe v drugem, v procesu obenem deformiran in formiran," pravi Stiegler. To je pomembna poanta, saj Stiegler vztraja, da ni mogoče določiti začetka človečenja, da gre za aporijo izvora. Ben Roberts mu namreč očita, da je, kakorkoli vztraja pri aporiji, glede na človeka zanj horizont tehnike vedno izvoren. To je na nek način res, vendar je treba biti tukaj natančen. Brez eksteriorizacije, torej tehnike, po Stieglerju ne bi moglo priti do interiorizacije, torej specifičnega odnosa do časa, toda velja tudi obratno, brez določene zmožnosti predvidevanja, potrebnega za izdelavo orodja, tega sploh ne bi bilo mogoče proizvesti.

Na tej točki se obrne na Derridajevo idejo razlîke, pri kateri gre, poenostavljeno rečeno, za proizvajanje razlik na podlagi materialne sledi, pri čemer to proizvajanje, citiramo, "ni niti preprosto pasivno niti preprosto aktivno, temveč prej naznačuje nekaj takega oziroma spominja na nekaj takega, kot je medij", konec citata. To, kar označuje razlîka, to pasivno/aktivno delanje razlik, vendarle predpostavlja neko minimalno notranjo podvojitev, časovno in prostorsko, odlog in razmik, ki pa se v tem gibanju, paradoksalno, tudi sama formirata. Igra postajanja se tako odvija v vmesnem prostoru med zunanjostjo in notranjostjo ter obenem oblikuje tudi mejo med znotraj in zunaj.

V konkretnem primeru zgodnjega človečenja gre za, če citiramo Stieglerja: "Kremen, predmet dela in projekt anticipacije, je hkrati tisto, kar bo ohranilo spomin te izkušnje, te epigeneze – čas je proces spreminjanja stereotipa, ponavljajoča anticipacija stereotipa je samo arhe-forma te časovnosti, forma, ki je vsekakor v začetnem stanju in v pomanjkanju anticipacije, toda kljub temu edina forma, ki učinkuje na anticipacijo."

Umestiti izvor - ki je kot tak ravno manko izvora - na nikogaršnjo zemljo je ključnega pomena in ima daljnosežne teoretske posledice. Podtalno srečanje pokončno hodeče živali z določeno organiziranostjo psihičnega aparata in organizirano neorgansko materijo je bilo produktivno le, ker je do srečanja lahko prišlo. Kar se na prvi posluh sliši kot tavtologija, nam pove, da Stiegler ne misli človeka kot časovnega in tehničnega bitja, ampak kot tehniko in čas, ki sta med sabo nerazvozljiva. Tako ni nikdar mogoče privilegirati enega pred drugim.

Če to upoštevamo pri presoji političnih idej in programov, lahko v tem kontekstu rečemo, da niti humanistična niti naivna tehnotranshumanistična pozicija ne upoštevata sopogojenosti tehnike in časa. Humanizem v večnem iskanju bistva človeka pozablja, da je ta vedno že sodoločen in vedno znova transformiran skozi lastno organiziranje neorganske materije. Akcelioracionizem, ki v pospešenem tehnološkem napredku vidi možnost izhoda iz kapitalističnega ustroja kot ekonomije pomanjkanja, pa na drugi strani ne prepoznava človeka kot časovnega bitja, ki potrebuje čas, da posvoji in osmisli lastne stvaritve.

Stieglerjevi politični misli bomo nekaj besed namenili v drugem delu oddaje. Do tam pa bo najlažje priti, če še malo ostanemo na začetku. Torej na začetku, ki se je vedno že začel, bi lahko rekli. Fenomenološki čas, ki se, kot trdi Stiegler, vzpostavi ob sprimku anticipacije, potrebne za izdelavo tehničnega objekta, in tehničnega objekta kot protozrcala, se daje hkrati kot preteklost, prihodnost in sedanjost ter kot nezamejen.

Treh modusov časovnosti, s katerimi je človek določen, ni mogoče misliti ločeno, ker so razsežnosti istega transformacijskega procesa človečenja. Anticipacija obdelave kremena je kot nekaj preteklega vklesana v kremen, pri čemer je to preteklo konstitutivno za razkritje anticipacije, to je prihodnosti. Obe razsežnosti pa se lahko pokažeta, postaneta za nas le zaradi podvojitve, ki je časovnost kot taka. Biti drugi samega sebe je v prvi vrsti imeti svoj sedaj, razprt v nedoločeno prihodnost in nikoli začeto preteklost.

Naslednji daljši citat iz prvega dela trilogoje Tehnika in čas odpira drugo poanto Stieglerjeve teze: "Obstaja zgodovina tehno-loških možnosti anticipacije, ki je zgodovina različnih zrcalnih stadijev, v katerih se človeštvo reflektira, in to je način, kako pride do refleksije. To je celotno vprašanje časa, razumljeno na podlagi tehno-loške problematike umetnega spomina, vedno spomina človeka qua že-tam. Že-tam je vnaprej dan horizont časa, kot preteklost, ki je moja, vendar je vseeno nisem živel, do katere je edini možen dostop preko sledi iz preteklosti. To pomeni, da že-tam ne more obstajati, in tako ni nobenega odnosa do časa, brez umetne spominske podpore."

Z vzpostavljeno vezjo med pozunanjenim tehničnim spominom in razvitejšimi možganskimi strukturami se začne njuno nenehno sopogojevanje in obojestranska evolucija. Kljub nenehnosti - brez katere bi izgubili sam odnos do časa, kar dokazuje volčji človek - pa so v teku postajanja nastale tehnološke faze, ki so radikalneje vplivale na zavest in miselne strukture. Primer epohalnega tehnološkega zrcalnega stadija je linearna ortografska pisava, ki se razvije iz ideografije pred okoli 2700 leti. Husserl v delu Izvor geometrije razvije tezo, da je nujni pogoj za apodiktično mišljenje ortografska pisava, ki govoru in z njim misli zagotovi trajen materialen vpis. Z branjem zapisa se odpre možnost za preverjanje zapisanega za vse, ki znajo brati. Zapisana beseda postane s tem javna in zahteva jasnost ter razločnost, kot na vrhuncu racionalizma zapiše Descartes. Zaradi podobnega razloga se je po Stieglerju lahko oblikovala grška mestna demokracija.

Rekli smo, da je za Stieglerja ortografska pisava pogoj možnosti za nastanek grške polis kot ene bolj posrečenih družbenih organizacij. Toda Sokrat ni v življenju menda zapisal niti besede. Takrat še mladi tehnologiji – kot tehniki s svojo notranjo logiko - je nasprotoval zato, ker je bil prepričan, da uničuje posameznikov spomin in lucidnost misli. Za Stieglerja je oboje res, tehnologija je zanj namreč farmakon, strup in zdravilo hkrati. Nova tehnološka epoha neizogibno prinese tudi negativne posledice, vendar ko je enkrat tukaj, ni več poti nazaj, zato je mogoče zdravilo iskati samo znotraj nje, čeprav ni nobenega zagotovila, da se ga tudi najde. Industrijska revolucija, denimo, je skozi tovarniški način dela, ki zahteva repetitivne gibe, okrnila znanja o tem, kako kaj narediti, in ob kapitalističnem produkcijskem načinu soproizvedla potrošniško družbo. Po drugi strani pa je odprla možnosti za odpravo eksistenčno nujnega dela, kar so ob branju zgodnejših Marxovih del poudarjali italijanski postoperaisti.

Digitalna doba se za Stieglerja začne leta 1993 s pojavom svetovnega spleta druge generacije, ki omogoči neposredno komunikacijo med komerkoli, ki je nanj povezan. Nastane na podlagi izkušnje analognih množičnih medijev, ki s svojo enosmernostjo producirajo informacijske poti in vsiljujejo želje ter s tem krnijo zmožnost, da bi vztrajali pri svoji lastni umetni želji.

Začetni entuziazem internetnih utopistov, ki so verjeli, da bo svobodno 'peer to peer' povezovanje samo po sebi uničilo nehumani kapitalizem ter vzpostavilo družbo samorealiziranih enakopravnih svetovljanov, se je zelo hitro ohladil. Obstajata dva ključna razloga, ki ju prepoznavata tako Stiegler kot Franco Berardi – Bifo. Prvi je neodvisen od ekonomskega sistema, drugi je z njim tesno sprijet.

Bifo se v pri nas še neprevedeni knjigi Po prihodnosti med drugim sprašuje, kako delovati po tem, ko so vse velike ideje propadle ali pa so v teku propadanja in se je z njimi prihodnost skrčila na minimum. Ena od dimenzij propada tehno-internetne utopije je strnjena v naslednjih Bifovih besedah: „Vidimo lahko oddaljene prostore, toda oddaljenega časa ni več mogoče videti. Prostor se je brezmejno razširil, odkar smo vstopili v virtualni prostor. Virtualni prostor je točka izginotja, točka srečanja neskončnega skupka izjav. Virtualni čas, nasprotno, ne obstaja, ker obstaja zgolj v življenju. Virtualnost je kolaps živega; panika je tista, ki prevzame oblast v časovni percepciji.“

S tem je nazorno pokazano, da je srečanje biološke organizacije s tehnološkim produktom lahko spodletelo. Da ne zrcali nič več drugega kot kaotične gmote. Stiegler sicer ne govori o napihovanju prostora, ampak o dveh med seboj nekompatibilnih hitrostih. Na eni strani o hitrosti obdelave in predelave informacij, ki so jih sposobni človeški možgani, in na drugi o hitrosti informacij, ki se pretakajo po spletu. A poanta jima je skupna, prihodnost in z njo tudi preteklost in sedanjost se sesedejo v neko nerazločno šumenje trenutka.

Drugi razlog, zakaj medmrežju kot tehnološko solucionistični ideji ni uspelo, Stiegler predstavi v eni svojih zadnjih knjig z naslovom Avtomatična družba I; Prihodnost dela. Ne gre za kakšno posebej originalno analizo interneta. Kot mnogi drugi medijski analitiki izpostavlja problematičnost algoritmov za obdelavo množice podatkov, ki jih daleč najbolj profitabilno izkoriščata Google in Facebook. Glavni problem pridobljenih metapodatkov o posameznem uporabniku, na podlagi katerih se mu prilagajajo reklame, novice in zadetki, je v tem, da je celo zadovoljen s tem. Kljub temu ali ravno zaradi tega postajajo njegove odločitve avtomatizirane. Opciji sta za Stieglerja dve: ali znotraj digitalnega sveta iznajti nove pogoje možnosti res publice ali postati avtomatsko, od zunaj upravljano digitalno mravljišče.

Potencialni novi politični sistem je za Stieglerja možen samo znotraj digitalnega miljeja. Kot predsednik Inštituta za raziskave in razvoj na Centru Pompidou se tudi sam ukvarja z razvojem algoritmov za obdelavo podatkov, vendar s ciljem strukturiranja informacij, kar bi pripomoglo k orientaciji znotraj virtualnega sveta. Avtomatizacija je za Stieglerja problematična samo, v kolikor povečuje entropijo.

Stieglerjevo splošno vodilo je namreč negentropija ali negativna entropija. Koncept, ki ga je leta 1944 v svoji knjigi Kaj je Življenje? predstavil fizik Ervin Schrödinger, se nanaša na živa bitja, njihovo strukturno in funkcionalno organizacijo, s katero lahko za določeno obdobje obrnejo smer čedalje večje kaotičnosti neživega sistema. Z drugimi besedami, z negentropijo - nasprotno od entropije – razumemo sisteme, ki najdejo načine za povečanje lastne organizacije.

Za Stieglerja je mogoče stopiti v negentropično postajanje, samo v kolikor mislimo skupaj biološke organe, tehnične organe in družbeno organizacijo, čemur pravi splošna organologija. Izolacija posameznega polja ne upošteva njihove sodoločenosti. Večina političnih idej in programov pa ravno osami eno sfero in jo proglasi za bazično.