Boiler Room v Klubu K4

Klub K4, 14.4. 2017

Marca leta 2010 je Blaise Bellville dva relativno neznana didžeja povabil, da posnameta set za njegov spletni glasbeni medij Platform. Seanso so snemali v neki zapuščeni londonski kotlovnici in jo v živo predvajali na portalu Ustream. Minuli petek, sedem let, na tisoče oddajanj in milijon dvesto enainštirideset tisoč Youtube naročnikov kasneje, pa se je spletna karavana, danes bolje poznana pod imenom Boiler Room, prvič ustavila tudi v Sloveniji.

Svoje mesto v ljubljanskem klubskem prostoru je našla v Klubu K4, kar ne preseneča, saj je Štirka po lanski prostorski in programski prenovi za obiskovalce odprla odrsko zaledje, kar je kot naročeno za eno izmed glavnih atrakcij spletnih prenosov Boiler Rooma. Podobno kot veliko drugih globalnih smernic je tudi kotlovniški megaloman v Slovenijo sicer prišel z aktualnostnim zamikom, saj je prepoznavnost živega prenosa klubske intime v zadnjih letih že močno prešla ozek krog elektronskih navdušencev in s tem prerasla v globalen fenomen, ki je pred Ljubljano obiskal že več kot sto svetovnih mest in gostil večino danes in nekdaj aktualnih imen svetovne elektronike. S tem Boiler Room postaja postaja za množice privlačna blagovna znamka in nujna alineja v rezimeju elektronske glasbene kariere, za generiranje hajpa pa mu niti ni več nujno potrebno vsebinsko izkazovanje.

Tovrstnim pomislekom se je zaradi lokalne naveze do neke mere uspel ogniti petkov dogodek, za pomensko povezovanje katerega je skrbela ljubljanska serialka Stiropor, ki je tako v svet z venčkom aktualnejših slovenskih producentov in didžejev poslala svojo vizijo podalpske elektronike. O izbiri nastopajočih bi se sicer dalo razglabljati, a je bil Klub K4 tudi ob višji ceni vstopnice tokrat na obeh plesiščih precej bolj poln kot običajno, žanrska širina in za domača tla konceptualna noviteta pa sta v klub uspela privabiti različne glasbene generacije in plesišči polniti še dolgo po koncu spletnega prenosa.

Pred dogodkom se je sicer lahko porajal dvom, če ne gre le za novo poblagovljanje glasbe, za povzdigovanje blagovne znamke in zanemarjanje vsebine ter je pred nami le navaden petek v Štirki, samo dražji, bolj nabit in z malce več ekshibicionizma. Da pa bo te dvome vsaj do neke mere le mogoče odmisliti, je bilo vendarle jasno že kmalu po za K4 zgodnji, pol enajsti uri, ko je po kratkem ambientalnem uvodu .čunfa spustil prve beate. Klub se je že tekom njegovega polurnega seta začel polniti, že tu pa se je tudi nakazalo, da vsaj na začetku ne bo šlo toliko za tipično klubsko, plesno razmetavanje kot za osvežujoče sproščeno, pa hkrati nadzorovano konzumiranje trendov beatovske elektronike. .čunfa je tokrat načeloma ostajal pri zasanjanih, zapohanih beatih in ni izvajal očitnejših prehodov v IDM-ovsko raziskovanje, kot to rad počne zadnje čase. S tem je pravzaprav tudi začrtal smernice prvi četverici nastopajočih, ki so vsi do neke mere ostajali v sferi hip-hopa, a je k temu vsak pristopal iz svojega zornega kota.

Žiga Murko se je kot običajno naslanjal na soul/jazz in čeprav njegove nostalgične, mediteransko ležerne kompozicije, s katerimi tokrat ni kaj veliko manipuliral, niso idealno gorivo nočnega zabavanja, so se kar dobro vklopile v kontekst in ambient. Manjkala ni niti njegova pozavna, ki je, če ne drugega, gledalcem po svetu najbrž delovala kot atrakcija, sledilci Boiler Rooma pa so se ob tem morda spomnili na londonski nastop bristolskega producenta in pozavnista Bass Clefa iz leta 2014. Murko je frekvenco svojih beatov proti koncu seta povečal, takšnega trenda pa (žal) ni nadaljeval tudi MC Sunny Sun, ki je ostajal pri zadržanem, hipnotično repetitivnem classic hip-hop zvoku, a je izstopal vsaj z rapanjem in tako je bila med njegovim nastopom scena na plesišču tudi najbolj hip-hopovska.

Bolj kompleksen in elektronske žanre spajajoč, pa hkrati ne zares drugačen kot običajno, je bil Borka, ki je med drugim predstavil svojo selekcijo svežih rap hitov, naprimer komad DNA, vrhunec nove plošče Kendricka Lamarja, še ene prelomnice, po kateri si bomo zapomnili 14. april 2017. Za nič manjši plesiščni banger se ni izkazal Rockabye Baby Joeya Bada$$a, vseeno pa se je v nekem trenutku Borkino zahrbtje kar spraznilo, za kar je bilo nekje v tistem času gotovo krivo tudi odprtje manjšega floora, na katerem so hitrejših, bolj rejverskih ritmov željne v gibanje celo noč učinkoviteje spravljali Softskinson, Szch in Stojan.

V precej bolj klubske in plesne vode se je kmalu obarval tudi veliki floor, ki je že z nastopom Lavke prinesel najbolj neposredno kinetične, disko-house trenutke, s čimer pa je verjetno tudi razveselil največji del občinstva. Čeprav je kamera postavljena tako, da je v središču pozornosti ves čas didžej, je del uspeha Boiler Rooma prav vpogled v dogajanje za njim, saj s tem dobimo združeno, hkratno prikazovanje ustvarjanja in konzumiranja glasbe. Stream je gotovo tudi tokrat zajel kakšen izstopajoč plesen ali romantičen trenutek, če ne drugega pa kup hipsterk, hipsterjev in raznih znanih fac ljubljanske elektronske scene, ki razkazujejo svoje nerodne plesne gibe. Poleg glavne, fiksne kamere, se je snemanje občasno dogajalo tudi na glavnem plesišču, to pa nas je ob gneči, dvignjenih tleh na velikem flooru in ob britanskem povezovalcu programa opominjalo, da vendarle ne gre za navaden petek v Štirki.

Bolj temačen, resen in podzemen je bil zaključek, ki je s kvalitetnim in usmerjenim setom Christiana Kroupe že potešil ljubitelje techno-house elektronike, po kakršno se je običajno hodilo v Štirko. Kroupin set je po drugi strani kljub nočnemu prime-timu na trenutke še zapadal v minimalistično repetitivnost, morda zvočno bolj izstopajoč pa je bil nastop trojca Niplodok. Ti so peturni stream zaključili z acidelijo roland poliritmov ravno prav čudnega, a vseeno plesnega live jama. Zadnja dva nastopa sta tako še najbolj izražala tendence po zvočnem eksperimentiranju in izumljanju, sicer pa je treba poudariti, da Boiler Room načeloma ne predstavlja poligona za preizkušanje najbolj drznih producentskih zamisli. Bolj kot za upor in inovacijo gre za povezanost in zabavo, za širjenje dometa elektronske glasbe in za globalno združeno konzumiranje setov pozornosti vrednih talentov, pri tem pa svoj kanček pozornosti dobi še občinstvo.

In v tej luči je ljubljanska izvedba uspela. Svetu je predstavila sedmerico slovenskih glasbenih talentov, s tem pa tudi dokazala, da v prestolnici še obstajajo kolektivi, ki na elektronsko sceno ob vsej večji poplavi idejno precej neizdelanih konceptov prinašajo novitete. Poleg tega se zdi live streamanje eden izmed nujnih načinov promoviranja elektronske glasbe, ki je sicer močno vezana na občutek plesišča, a lahko s kvalitetnimi seti seže tudi precej dlje. Nekje med čisto zabavo in čaščenjem elektronske glasbe ter tehnike torej obstaja Boiler Room in čeprav v petek ni ves čas ponujal prelomne glasbe, je ponudil dovolj dobrega, da ga bomo brez večjih zadržkov sprejeli še kdaj.