Deniz Tek v Vinilu

Vinile Club, Bassano Al Grappa, Italija, 28. 4. 2017

Nekaj sto kilometrov od naše prestolnice se vije cesta do mesteca, imenovanega Bassano del Grappa. In ravno v tem majhnem kraju se nahaja legendarni klub Vinile, ki že od davnega leta 1974 skrbi za alternativno sceno v tem predelu.

Zadnji tamkajšnji petkov večer sta otvorili predskupini The Dark Passengers in I Gilet. Prvi, The Dark Passangers, so praktično gimnazijski bend, ki preigrava coverje avtorjev, kot so Johnny Cash in The Doors. Slišati so točno stereotipno gimnazijsko. So rahlo neuigrani, živčni in brez posebne odrske prezence, seveda pa jim ne gre zameriti mladosti in šele nabiranja izkušenj. Naslednji, I Gilet, so bili prijetno presenečenje, ki nas je že s svojim vintage izgledom popeljalo v začetke 50. let prejšnjega stoletja. Bend sestavljajo štirje fantje iz Trevisa, ki polni pozitivne energije preigravajo mešanico rockabillya, rock’n’rolla in punka, ob kateri noge migajo kar same od sebe. Tujcu je lahko malce moteče dejstvo, da so vsa besedila v italijanskem jeziku, a to je zanemarljiva malenkost in povsem relativna opazka. Bend še ni izdal albuma, ki pa ga zdaj lahko iz prve roke najavimo za konec maja.

Po končanem uvodnem delu smo v težkem pričakovanju dočakali tudi neverjetno kombinacijo večernega headlinerja Deniza Teka, ki na tokratni turneji gosti Keitha Strenga. Oba sta velikana malce manj vidnih, a hkrati zelo pomembnih rock'n'roll scen. Deniz Tek je igral v bendih, kot sta The Visitors in New Race, najbolje pa ga poznamo kot ustanovnega člana avstralske zasedbe Radio Birdman, ki velja za eno prvih avstralskih garage rock skupin. Nič manj pomemben ni niti Keith Streng, ki je v 70. letih prejšnjega stoletja ustanovil zasedbo The Fleshtones, takratno konkurenco skupinam, kot so The Cramps ali The Real Kids.

Tokratna turneja Deniza Teka je sicer namenjena promociji njegovega najnovejšega albuma Mean Old Twister, ki smo ga na koncertu slišali v skoraj celotnem obsegu. Na njem se je Deniz v nasprotju s predhodnimi ploščami razmeroma sprostil in malce upočasnil, kar najverjetneje lepo sovpade z njegovo starostjo in slogom življenja, ki ga je odpeljalo v oaze Havajev.

Koncert so suvereno otvorili s komadom Breaks my heart, ki spada še v čase zasedbe Radio Birdman in je ena najbolj poznanih klasik tega benda. Ob tem naj izpostavimo zanimivost pojava, ko se skupine konstantno zanašajo na lastne že utečene in preverjeno delujoče vzorce, ki presenetljivo – ali ne – vedno delujejo. Pač gre za zmesi pravih sestavin, ki nikakor ne morejo spodleteti, kaj šele razočarati. Slišali smo še dve drugi klasiki, Hand of law in New race, močno pa nas je tokratni repertoar presenetil s pesmijo Snake. Kasneje smo izvedeli tudi, da te skladbe kot skupina Radio Birdman na koncertih sicer ne izvajajo. Bila je to torej ena redkih priložnosti, ki je zagotovo vredna posebne omembe.

Če smo si od spoja dveh velikanov rock’n’roll glasbe obetali ogromno, je bilo našim pričakovanjem tudi zadoščeno. Neprecenljivo je dejstvo, da je bend za borih 20 ljudi odigral koncert na stadionskem nivoju. Dramaturgija koncerta je segla v vse možne časovne fazone, ujeli smo denimo še eno rariteto, skladbo Brother John skupine The Visitors, katere ustanovni član je, kot že omenjeno, Deniz Tek. Komad so raztegnili na dolgih osem minut, v katerih je Deniz pokazal in dokazal, da je kljub letom še vedno zmožen odličnega strunarstva, ki sveti celo ob virtuozu, kot je Keith Streng, s katerim se odlično dopolnjujeta tako na muzikalnem kot na nivoju čiste odrske energije. Sta kot jin in jang, ki na odru delujeta v popolni simbiozi. Deniz nas ni pustil na cedilu niti s preigravanjem orglic ali slide kitare, ki so odlično dopolnile večerni aranžma.

Po odigrani glavnini koncerta smo zaradi izredno malega števila ljudi celo podvomili o možnosti bisa, a smo ga naposled le dočakali. Slišali smo še nekaj klasik, ki so bile odigrane z enako intenziteto kot celoten koncert. Kar je tokratni petkov večer najbolj izstopilo, je torej dejstvo, da je bistvo in največja kvaliteta Deniza Teka v živem odrskem preigravanju te glasbe ne glede na njen množični učinek ... It's only rock'n'roll but we like it.