Kaj v resnici melje moja kolesja?

Četrtega maja so z esejem letošnji maturanti, med katere šteje tudi pisec te oddaje, pričeli z maturo. Javnost je nestrpno čakala na škandal: pomnimo, lani se je večer pred esejem zgodil leek naslova. Letos pa je javna sfera - od Vala 202 do Romana Vodeba in še milijona drugih - grešnega kozla našla v naslovu, ki se je glasil “Samomor kot izhod iz kolesja,” pri čemer se je večina kritikov na dolgo in široko ukvarjala z dijaki in njihovo zmožnostjo oz. nezmožnostjo pisanja o tabu temah, kot je samomor.

Letošnja bera srednješolcev je brala Bartolovega Alamuta in Huxleyev Krasni novi svet. Če hočemo resno govoriti o problematičnosti ali neproblematičnosti naslova, moramo za začetek na kratko obnoviti romana.

Alamut govori o istoimenskem gradu v Iranu, kjer je imela v času križarskih vojn svoj center ena izmed izmailskih sekt. Njen idejni vodja je ostareli Hasan ibn Saba, ki pa ima velik načrt. Vzgaja atentatorje, morilce oziroma asasine, ki gredo pogumno v smrt. Da bi utrdil njihovo vero, za gradom obnovi vrtove polne lepih deklic, v katere pošlje nedolžne mladeniče, ki jih prej omami s hašišem. Mirjam, neke sorte vodja vrtov, se zaradi razočaranja, ki sledi, ko sprevidi grozovite posledice načrta, ubije.

V Krasnem novem svetu so vsi vedno srečni - čeravno je svet za zunanjega opazovalca distopija. Vsi se rodijo iz epruvet, njihova vloga je že vnaprej določena, družba je sestavljena iz kast. Ljubezen je zreducirana na spolno zadovoljevanje, sreča pa izvira iz popolne droge imenovane Soma. V ta svet pride tujec, John Divjak, ki je bil rojen v rezervatu, kjer je družba veliko bolj podobna družbi 21. stoletja, polna konzervativnih načel, religije in ostalih fantazem. Ker je svet, v katerega se je naselil, zanj preprosto nevzdržen, s odsotnostjo čustev preveč drugačen, se na koncu romana obesi. Pred tem sicer poizkusi s politično intervencijo: iz bolnišnice pomeče vso zalogo Some, kar pa nima vpliva na politični sistem kot tak, marveč izpade kot ponesrečen osebni izpad.

Ravno potreba, da romana obnovimo, nam že pokaže del razloga, zaradi katerega so kritike naslova eseja zgrešene. Maturitetni esej ni prosti spis na temo samomora, kot so to predstavili določeni kritiki. Maturitetni esej vsebuje zelo natančna navodila in maturant bo, vsaj, če želi maturo opraviti, večidel eseja analiziral dela. To pomeni, da bo vsak esej zelo podrobna razprava o samomorih v knjigah, o razlogih zanje in o njihovi simboliki - in ne samo na papir izlito trpljenje mladega ubogega dijaka, ki ne zmore razmišljati o samomoru. Drugo vprašanje je, če je samomor res najbolj ključen moment obeh del ter ne bi bilo morda bolj produktivno analizirati kaj drugega - tako daleč večina kritik izbire esejskega naslova ne pride.

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje so poleg vsesplošne kritike morbidnosti naslova podali še drugo obrazložitev, zakaj se jim naslov zdi neprimeren: "Razpravljanje o samomoru s širšimi množicami bi moralo vedno biti usmerjeno v njegovo preprečevanje in odpiranje drugačnih rešitev. Na maturitetnem eseju to zaradi postopka samega - vsak piše sam in na koncu tudi ostane sam s svojim mnenjem - seveda ni mogoče." Kritika spet ne zadane problema.

Na inštitutu se najverjetneje ne zavedajo, da so dijaki dela temeljito obdelovali pri pouku, kar pomeni, da so prišli tudi do samomorov, saj so ti vsemu navkljub pomembni deli obeh zgodb. To pomeni, da so dijaki tematiko spoznavali skupaj s profesorji in ostalimi dijaki, kar to zgodbico o mehurčku ubogega dijaka, ki se z vprašanjem samomora sooča sam, relativizira. Na koncu koncev pa, zakaj naj bi bil govor o samomoru sploh tabu? V Sloveniji je samomorov veliko, imamo jih približno 500 na leto, od tega okoli 10 letno med ljudmi mlajšimi od 19.  Če v eseju ne bi obravnavali samomora, bi pa atentat ali pa manipulacijo, skratka nekaj, kar pač je del človeškega vsakdanjika, pa če nam je to všeč ali ne. Če ne bi bil Alamut, bi bila pa Ana Karenina, o kateri so maturantje pisali lani. Na koncu eseja se dijak tako ali tako opredeli za ali proti, kar pomeni, da lahko tudi veselo kritizira samomor. Samomor pa je konec koncev družbena realnost, s katero se bodo maturantje slej ali prej primorani soočati.

V bistvu maturante v kratkem čaka velik šok, in to niso samo rezultati mature. Ko si enkrat iz večinoma varnega srednješolskega okolja postavljen v resnični svet, postane veliko krutih reči del vsakdana. Dijaki naj berejo o samomoru in ostalih morbidnih resničnostih našega sveta. Naj pišejo o tem in naj probleme rešujejo. O problemih, kot so samomorilnost, brezposelnost, radikalizacije političnih opcij ali karkoli drugega, naj dijaki razglabljajo v šoli in izven nje. Tabuizacija takšnih tematik ne bo nikogar opremila, da se z njimi sooča. To je tako, kot bi prepovedali govor o holokavstu in bili potem presenečeni, ko dijaki ne vedo, kako se soočiti z antisemitizmom.

Naslovimo sedaj pravi problem naslova. Dijak se lahko odloči ali podpira ali nasprotuje samomoru, toda ne glede na končno odločitev ga je naslov omejil, ker reševanje sistemskih problemov naloži individuumu, tako da probleme psihologizira. Ne glede na dijakovo osebno preferenco je reševanje problema in s tem breme položeno na pleča posameznika. Kolesje sistema je predstavljeno kot dejstvo, ki se ne spreminja in se ne more spremeniti in tako je problem s sistemom bolj kot ne predstavljen zgolj kot problem posameznika.

Huxlejev John Divjak živi v distopični različici prihodnosti. Bartolova Mirjam ugotovi, da je sama zgolj orodje v rokah velikega vodje. Oba sta postavljena na pozicijo dveh posameznikov, pri katerih pride do neke vrste demistifikacije: zavesta se dejanske narave sistemov, ki jih naseljujeta, ali rečeno drugače, podre se fantazma, ki je prej vsemu dajala smisel. In ko dijak analizira možnosti rešitve, analizira le individualne rešitve boja proti sistemu. Ne glede na stališče, ki ga dijak zavzame, zavzame izolacionistično individualistično pozicijo.

To je problematično iz enakega razloga, zaradi katerega so druge kritike zgrešene. Naša resnična izvenšolska realnost je kruta, neprijetna - sistem še zdaleč ni popoln. Obdajanje dijakov z vato preko tabuizacije določenih tem ne bo pomagalo. Skoraj enako slabo pa je, da se dijakom sicer prizna, da obstaja problem, vendar se ta problem zreducira na neko fantazmatično rešitev individualnega človeka, ki potem ponudi dve rešitvi - prilagoditev ali izhod. Sistema posameznik sam ne more spremeniti, ker sistem ni nek motor v parlamentu, ki bi se ga dalo naoljiti in mu dodati kakšen parameter ali dva. Sistem smo v bistvu mi, ljudje. Čeprav sistem v naših glavah morda deluje kot neka idealistična entiteta, kolesje, ni v praksi nič več kot množica ljudi, množica malih koles.

Zato je kolesje sistema neprimeren termin: predvideva neko večnost in nespremenljivost. Ravno Mirjam in John se zavesta, da je sistem sestavljen zgolj iz ljudi. Ravno onadva vidita preko tega. Sicer se sama ne lotita spremembe, ampak kljub vsemu ne verjameta v neko višjo entiteto sistema. Zatorej sistemske spremembe ne zmore spremeniti zgolj en posameznik. Sistem lahko spremeni šele kolektivna akcija, ki, ko doseže kritično maso, začne spreminjati prakse našega obstoja. Problema, kot je brezdomstvo, ne bodo rešili posamezniki, ki donirajo kovanec ali dva. Takšni problemi so lahko razrešeni le skozi sistemske rešitve, ker so pač sistemski problemi in ne težave posameznika.

Maturantje so ljudje z volilno pravico. Ljudje, ki vstopajo v svet odraslosti, v svet, ki ima veliko težav, ki se jih lahko reši le kolektivno. Zato ni dobro, če razmišljajo v sklopu kolesij sistema, v sklopu neke nespremenljive večnosti. Dobro bi bilo, da bi si dijaki upali misliti nek drug svet, svet, ki je boljši, in se zanj tudi boriti. Tako kot mladini sporoča Pavček na koncu ene izmed najlepših pesmi:

“A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova,
poskusi
vnovič
in zopet
in znova.”