Pismo iz pripora

Pa tako lepo se je začel dan. Dionizični opoj prejšnje noči še ni jenjal, ko sem se v dobri družbi prebudil v praznični dan. Navihan, da je joj. A tudi raznežen. Divja noč, nežno jutro, bi lahko rekli. In potem so sledili običajni mačkasti rituali: kava, cigareti, nažiganje glasbe, rogoviljenje po stanovanju. Nisem se mogel pritoževati.

Nato je vse skupaj krenilo nizbrdo. Razpoloženje je naglo padalo, notranji nemir je postajal vse neznosnejši, glavobol prav tako, navihanost se je umaknila čemernosti, kmalu je nastopila otožnost. Še enkrat sem se prepričal o resničnosti Jerofejev skrivne podmene o ravnotežju v naravi:

“Ta neumna in bedasta narava, za nič drugega ne skrbi tako zavzeto kakor za ravnotežje! Če je narava zvečer, v pijanosti, 'dala preveč', potem zjutraj prav toliko vzame, z matematično natančnostjo. Če na primer jaz pijem zvečer – sem vražje vesel, podjeten in divji, kar ne morem obstati na mestu, veste. Kaj pa zjutraj? Zjutraj nisem le kratko malo žalosten, le kratko malo nepodjeten. Natanko toliko bolj sem mračen od običajnega razpoloženja, kolikor sem bil prejšnji večer bolj vesel kot navadno. Če me je sinoči obsedel Eros, je moj današnji odpor do njega zdaj natanko tako velik kot sinočnje koprnenje.”

Ker se mi je do popoldneva življenje že pošteno priskutilo, je bilo jasno, da je prišel čas velikih odločitev – kaj s sabo? Jasno je bilo tudi, da bom sam s sabo, brez zunanjih impulzov, le stežka preživel dan. Kot zakleto so nogometaši na pokalu konfederacij tisti dan počivali. Zaradi praznika je v Ljubljani vladalo mrtvilo. No, lahko bi se udeležil državne proslave, a ker vendarle dam nekaj nase, sem to misel hitro opustil. V provinci od rodnega mesta je potekal nekakšen festival, vendar tudi to ni bilo ravno mamljivo. In tedaj me je prešinilo – v Zagrebu ga bodo zvečer nažigali Arctic Monkeys.

Že od Karkoli ljudje rečejo da sem, to nisem sem oboževalec Monkeysov, ta plošča je name delovala kot razodetje. Monkeysi so zveneli tako sveže, kakor da glasbena zgodovina sploh ne bi obstajala. Njihovi divji ritmi, njihove nenadne menjave tempa in bliskovite bas linije so mi vrnile vero v rokenrol. Tudi Alexov lakonični, nepatetični način pripovedovanja uličarskih zgodb mi je nadvse ljub. Monkeysov še nisem slišal v živo, zato je bila odločitev lahka.

V Zagreb torej. Vendar misli so bile še zmerom zmedene, zato sem za vsak slučaj v žep vtaknil “ručno pripravljeno cigaretu - takozvani joint - ispunjeno mješavinom duhana i sumnjive biljne materije zelene boje, karakterističnog izgleda i mirisa”. Brez karšnihkoli nevšečnosti sem primotovil do Jaruna, odštel tistih trideset in nekaj evrov in se odpravil do glavnega odra. Najprej sem se seveda odžejal z ledeno hladnim pirčkom, kmalu sem se pomiril sam s sabo, ko sem segel v žep in pripalil tisto stvar, se je zdelo, da so višave ponovno blizu, navkljub bedastim NOFX-om.

Toda tedaj se je začela katastrofa. Nenadoma sta me zgrabila za roke robata obritoglavca, mi pomolila pred nos nekakšno izkaznico in me s pomočjo strokovnih prijemov prislonila ob bližnje drevo. Odvzela sta mi mobitel in osebno izkaznico, vse skupaj sta pospremila z grožnjami in žaljivkami. Po prvem šoku, ja, prestrašenosti, sem končno le konsolidiral svoje misli. Najprej sem zaigral na karto njune humanistične širokosrčnosti, kar seveda ni učinkovalo. Nato sem poskusil z nesramnim cinizmom, z govoričenjem o banana republiki in o tretjem svetu, o ustavi in o ženevski konvenciji, a sem v zameno dobil le nacionalistične zmerljivke. Takrat sem uvidel, da bom zaradi tega jebenega jointa ne samo zamudil Monkeyse, temveč tudi noč preživel v priporu, pa če se na glavo postavim. Ker imam v teh stvareh vendarle določene izkušnje, sem se odločil, da vse skupaj vzamem kot slabo komedijo.

Nadaljnji tok večera je bil torej komičen. Strpali so me v marico, kjer sem moral kakšno uro in pol čakati, da se je ta napolnila. Varčevalni ukrepi pač. Niso mi dali vode, ki sem jo v svojem psihofizičnem stanju nujno potreboval, zato sem si izmislil, da sem sladkorni bolnik. Poleg vode sem dobil še čokolado. S sotrpini smo se strašansko zabavali. Nato je sledil pripor. In zaslišanje ob treh zjutraj. Noč na neudobni leseni klopci. Jutranja kava, zame, jadnika. Še kadil sem lahko, čeprav je prepovedano. Nato škilava arogantna sodnica, ki mi je namesto kazni odredila zdravljenje od odvisnosti. Tako se je ta tragikomedija končala.

Izkušnja je nepozabna. Na stara leta sem končno postal spodoben državljan in preživel noč v priporu. “Kajti kdor ni nikoli v svojem življenju pripravil države v skušnjavo, da mu vsaj malo vzame svobodo, naj pregleda svojo konfiguracijo in ugotovi, kaj je z njim narobe,” je nekoč zapisal Marko Zorko.

Koncert je bil menda dober. Državna proslava kičasta. Maribor je Maribor. Hrvaška je medtem vstopila v Evropsko unijo. Jaz pa svetu omame maham v slovo. Kmalu bom trideset.

Da obstaja še bolj nazadnjaška vukojebina od naše, je na lastni koži spoznal Urh Vele.