Glej, ping pong

Ponovno začenjava tam, kjer sva pravzaprav nekajkratov že bila. Pri vključeni kritiki. Vendar z nekim tournerjem ali obratom. Oziroma turnirjem in to kar v realnem času. Piševa namreč direktno iz dogodka, v dogodku samem, tokrat zares kot del performativne konstelacije - ping pong turnirja. Sva hkrati pisca in delegata, igralca in gledalca. Pravila so takšna, da piševa samo v času dogodka-vaje, in nehava tam, kjer se slednji ustavi. Piševa o nekem prihodnjem dogodku, o »generičnem dogodku #1, ping ponk ouvertournamentu«, današnji manifestaciji letošnjega rezidentskega dvojca Gledališča Glej: sz3.

Gre za dvojec Aleša Zorca in Ivana Mijačevića, ki sta rezidentsko situacijo nekoliko predrugačila. Tvorca sta namreč generatorja dogodkov oziroma soorganizatorja situacije v Gleju. Določen stalni vzgib prejšnjih rezidentov, zasledovanje lastne odrske poetike, zamenjujeta s kolektivizacijo in miksanjem različnih scen, ki se danes ob visoki specializaciji vse težje srečajo: glasbena, vizualna, plesna, teoretska, literarna, gledališka, itn. K (so)delovanju v Glej vabita druge ustvarjalce, skupine, producente, da delujejo in puščajo sledi različnih procesov na drug drugem. Rezidenca je za sz3 Skupnostni priročnik, ki preizprašuje ustroj novih modelov postprodukcije in išče načine, kako bi se neka skupnost lahko razširila v času in prostoru.

Piševa torej recenzijo ne-še-dogodka oziroma potencialnega dogodka. Kar pomeni, da piševa zgolj o morebitnih potencialnostih, in obenem o tistih aktualnostih, ki se udejanjajo na dogodku-vaji in se jutri morebiti ponovijo. Danes in jutri sta v temle zapisu povezana, med njima se odpira vmesnost, ki jo ravnokar poskušava artikulirati. Ne ping, ne pong, ne žogica ne bo odpravila vmesnosti. Ali umestnosti.

Dogajanje in situ je generalka, in sicer uvertura v turnir namiznega tenisa. Teče na ravni pripovedi in napoveduje jutrišnjo konstelacijo. sz3 kot gostitelja preizprašujeta pozicijo gledalcev, ki se morajo odločiti, kakšno mesto bodo v dogodku zavzeli - gledalsko ali igralsko. Nahajamo se pod arkadami pred gledališčem Glej, dobesedno v njegovi zunanjosti. Uvertura teče torej v prostoru vmesnosti, ne še zunaj in niti ne znotraj. Igranje z vmesnostjo naznačuje smer sz3ja, sestop iz gledališke situacije. Hkrati prav pod arkadami tega notranjezunanjega prostora zvočna kulisa ustvarja specifično gledališko situacijo. Obiskovalci čakajo. Rok daje napoved na splet. Premikamo se zaradi naključij. Ivan potrebuje feedback - kaj jutri? - in tudi jutri bo menda feedback.

Vstopimo v foyer, ki postane ogrevalnica. Sam/a se za hip udeležim telovadbe. Razgibavanje od gležnjev do rok. Preverjam različne fokuse. Oči so žogice za pinkponk, izpulim jih iz očesnih jamic, tako bom lažje spremljal/a njen let. Obiskovalci se v nekem trenutku ločijo, tisti, ki bodo participirali gredo skozi (gledališko) garderobo v telovadnico, drugi se posedejo po tribuni. Danes bodo menda tu visele zavese, na njih pa ekran, v kotu na drugi strani bodo zrcala lovila kote namiznega tenisa. Danes od tega ni nič.

Še preden smo prišli do turnirja, se je v interni korespondenci razvila debata o preizpraševanju in problematiziranju formata. Strukturi turnirja se je očitala določena apropriacija neoliberalne tekmovalnosti, ki naj bi bila v končni fazi le njena reprodukcija. Zagate sam ne-še-dogodek ne razrešuje ali potlači, temveč jo razkrije, plasira v skupni prostor. Bolj igra na sam privlak igre in je zato turnir mogoče misliti kot obliko organizacije - etimološko kot premikanje, obračanje in ne vzpenjanje. Miza je prostor igre, oder za žogico, medtem ko loparji v igralčevih rokah funkcionirajo kot stene, od katerih se odbija.

Igra namiznega tenisa se dogaja vmes, med stenami loparjev, kar najbolje opiše zabavnejša onomatopoetska sopomenka - ping pong. Športna igra traja, dokler odmevata ping in pong. Vzporedno z njima pa neka igra teatralnosti vztraja dlje, preko štetja točk. Morda bo to vzporedno igro mogoče še najbolje zaobjeti skozi video arhivacijo dogajanja, ki vseskozi spremlja potek. In vendar na neki točki vznikne tekmovalnost, ki je sicer predpostavljen dispozitiv športa, v umetnostnih praksah, bojda sublimnega, pa deluje na bolj prikrit način. To je trenutek in točka, na kateri sva opustila najino recenzentsko pisanje.

Prepustila sva se igri, ki naju je iz odmaknjene pozicije premaknila naravnost v hrumenje slasti igre. Užitek, ki premesti iz kritiške margine, in izkušnje iz RŠ-evega deska, pomešane z nespornim talentom, so naju plasirali v finale. Epsko naključje razmerja silnic kulturnega polja, ki sili v tekmovalno konkurenčnost - mlada kritičarka proti in nasproti mlade kritičarke. Le da je tokrat zmagala mlada kritičarka.