Young Thug: Beautiful Thugger Girls

300 Entertainment, 2017

Naslednje minute bomo posvetili premisleku idej, eksperimentov in nepredvidljivosti Young Thuga, kot se kažejo ob njegovi nedavno izdani plošči Beautiful Thugger Girls. Morda lahko iztočnico ponudi že podatek, da je od Thugove zadnje izdaje tokrat minilo kar 10 mesecev, česar si v prejšnjih šestih letih, ki so prinesla 16 mikstejpov, še zdaleč ni bilo moč predstavljati. Hkrati pa je tudi tokrat v igri spet oznaka mikstejp, kar je načeloma v nasprotju z resnim albumskim albumom, kakaršnega je Thug napovedoval.

Promocijske aktivnosti so nas pred izdajo intrigirale tudi z besedno zvezo pevski album, kar bi pri mnogih raperjih nakazovalo katastrofo, v primeru Thuga, ki je svoj status osrednjega eksperimentatorja na trap sceni dosegel prav z glasovno prilagodljivostjo, pa se je to zdelo zelo organsko oziroma skoraj naravno. Poleg tega se je že z zgodnjimi singli napovedovalo, da bo album predstavljal tudi Thugovo spogledovanje s kitarskim, rockovskim oziroma neke vrste kantri-rap zvokom. In spet: če je podoben ekskurz denimo pred leti skoraj končal kariero Kida Cudija, za Young Thuga kitarski, kantavtorski moment pomeni le še en presenetljivo kompatibilen element znotraj njegove eklektične zvočne krajine.

Beautiful Thugger Girls kljub eklektiki in kljub 54 minutam po ambicioznosti morda ne tekmuje s kakšno izmed Thugovih starejših plošč, denimo z bolj eksperimentalno izdajo Barter 6 iz leta 2015. Kar pa tokratno ploščo vendarle lahko postavi kot večjo prelomnico v karieri enega izmed ključnih raperjev te generacije, je predvsem njena konsistentnost. Kljub zelo pogostim briljantnim trenutkom se je v prejšnjih letih ob tovarniški produktivnosti in kameleonski spremenljivosti za Thuga zdelo, da se malce izmika iz fokusa, zaradi česar pa ga tudi strokovna in laična javnost nista znali zares zagrabiti in razumeti oziroma jima je vedno hitro bežal naprej.

Tako je znotraj trapa, ki sam po sebi velja za relativno komercialno usmerjen žanr, ves čas veljal za eno osrednjih imen, a njegovi singli večinoma niso zares dosegali pričakovanega dometa. In čeprav je v veliki meri odgovoren za spoštovanje, ki si ga je trap v zadnjih letih pridobil tudi pri kritikih, so sadove tega žanrskega uveljavljanja bolj želi drugi. Še en preskok pa je vendarle bil lanski mikstejp Jeffery, s katerim je Thug svoje ideje predstavil bolj koncizno in poslušalcu prijazneje ter mu tako ponudil novo vstopno točko za resnejši vpogled v svoje delo. Koherentnost in osvežujoča dostopnost tega mikstejpa sta morda tudi ustvarili podlago, na kateri zdaj stoji Beautiful Thugger Girls, v osnovi manj klubsko-hitovska plošča, a vseeno tista, ki med vsemi Thugovimi najbolj osredotočeno lovi ravnotežje med subtilnim in poslušljivim, perverznim in ljubeznivim, popovskim in idiosinkratičnim, eno nočjo in večnostjo.

Pripovedi o rekreativnem drogiranju, puncah na strani in nasploh pač brezciljnem zabavanju se zdaj vse bolj prepletajo z iskrenimi ljubezenskimi izpovedmi Thugovi zaročenki, kar preprečuje, da bi album zvodenel v ponavljajočih se trap klišejih. Ta resnejši, zrelejši, družinski besedilni element, ki se v hip-hopu s staranjem največjih zvezd morda zadnje čase pojavlja pogosteje oziroma izraziteje kot v večini prejšnjih obdobij, se s trapovsko plehkostjo na prvi pogled ne zdi zares kompatibilen. A Thug pa v tem izpade sorazmerno kredibilen predvsem po zaslugi svoje prilagodljivosti, ki mu omogoča tudi tekoče spajanje žanrov in glasov, besedilno pa se tokrat izkaže v izumljanju vedno novih, izvirnih, občasno seveda še vedno nesmiselnih metafor in primer. Pri mnogih izmed teh točk se kot edina resna primerjava ponuja Thugov mumble rap kolega Future, ki z razdvojeno persono popestri komad Relationship, trapovsko-r'n'b-jevski vrhunec plošče. Prav tako dober vtis pusti tudi Snoop Dogg, ki se oglasi na komadu o – uganili ste – zadevanju in z ležerno angažiranostjo potrjuje svojo glasbeno renesanso ter lepo dopolnjuje Thugovo lil-waynovsko dinamično cviljenje.

Ob peščici gostovanj je hkrati jasno tudi, da Young Thugu v tem trenutku nihče ne bo izmaknil glavne vloge. Svojo veščino je izpopolnil že do te mere, da ob spajanju trap beatov s petjem in navidez naključnimi kitarskimi podlagami v vsak komad stlači cel kup kvalitetnih hookov, kar je eden izmed razlogov, da je ta album viden tudi kot njegov premik v pop. Drugi razlog pa je v tem smislu produkcija, ki je manj agresivna in manj temačna kot je bila ob Thugovem zgodnjem delu, za kar poleg izvršnega producenta Drakea veliko zaslug nosita predvsem Wheezy, ki velja za enega najbolj zaželenih trap beatmakerjev, in London on da Track, ki to z odmevnimi rednimi sodelovanji z Young Thugom hitro postaja. Z vpeljevanjem trap beatov ob zvok kitare pa je tu tudi pop vendarle inkorporiran drugače in vsakič znova samosvoje, kar pomeni, da tudi bolj radijski trenutki, kakršen je trendovsko dancehallovski Do U Love Me, še vedno zvenijo kot Young Thug.

Ob kopici hookov in pogostih spremembah ritma album deluje tudi osvežujoče nehierarhičen, res pa lahko proti koncu ob manj izrazitih, manj drznih komadih izpade tudi malce razvlečen. V tej luči morda ne preseže lanskega Jefferyja in se ne vzpostavi kot zares ključna izdaja letošnje rap krajine, a se ob igrivem spogledovanju s trendi nikoli niti ni zdel kot končna postaja, temveč predvsem kot še en izjemno dodelan in samosvoj korak v karieri velikega trap stilista.