Historična kritična zavest ali barbarstvo

Če je bila ameriška državljanska vojna tragedija, pa imajo njeni odmevi, ki v zadnjih tednih pretresajo svet, elemente farse. Spor, ki je razklal harmonično organsko enotnost Združenih držav, je namreč podobno kakor sloviti spor iz herojske zgodovine slovenskega naroda - namreč spor al' prav se piše kaψa ali kaſha - spor o tem, katere simbole bo skupnost prepoznala kot svoje.

Deli etnične manjšine v Ameriki so namreč na dan prišli z zahtevo, naj se simboli, ki poveličujejo njihovo zgodovino suženjstva in posledično ekonomsko in družbeno marginalizacijo v sedanjosti, odstranijo iz javnih krajev, saj niso nekaj, kar bi pozitivno vplivalo na zmanjšanje te marginalizacije.

Govora je seveda o spomenikih konfederacijskim generalom in vojakom, ki so se v državljanski vojni borili, med drugim, za pravico nadaljnjega izkoriščanja dotične etnične manjšine kot suženjske delovne sile, namesto da bi jo, kot vsak civiliziran kapitalist, izkoriščali z mezdnim delom.

Zahteva po odstranitvi spomenikov, ki glorificirajo ta herojski boj bele rase proti izkoriščanju temnopoltega prebivalstva na popolnoma enak način kakor svetlopoltega, je poenotila ameriško skrajno desnico v največjem rasističnem shodu zadnjih desetletij, katerega namen je bil obraniti spomenik konfederacijskega generala. Spotoma so ti ljubitelji kulturne dediščine poškodovali nekaj ducatov antifašistk in antifašistov in eno izmed njih ubili.

Pa vendar je bil rasistični terorizem pirova zmaga, če mu je sploh mogoče reči zmaga. Medtem ko neonacisti točijo grenke solze, se po ZDA pospešeno umika spomenike konfederalcem, včasih z žegnom lokalnih oblasti, včasih pa jih levičarski protestniki rušijo na lastno pest.

To sicer izgleda nekoliko bizarno: ameriški levičarji, pogosto izgledajoč kot alt-rightovske karikature belskih »liberalcev«, izlivajo svoj pravičniški bes nad padlimi spomeniki s patetičnim brcanjem zveriženega brona (pri čemer ogosto le s težavo zakrivajo bolečine v nožnih prstih).

Seveda so po internetu, katerega občestvo nikoli ni dalo nič na razlike, pač pa vselej stavi na podobnosti, pa naj so še tako površinske, takoj zaokrožile primerjave z rušenjem sumerskih kipov v Islamski državi. V nasprotovanju vandalskim praksam uničevanja kulturne dediščine so se tako nemudoma poenotili desničarji od Bele hiše do kolega v hiši na koncu moje ulice. A tokrat so konservativne sile dobile nepričakovanega zaveznika: ob bok se jim je postavil pojav, ki bi ga provizorično lahko imenovali slovenski kulturni marksizem.

Ta se je v zadnjih dneh razbohotil po facebooku in podobnih demokratičnih medijih; konservativnemu in liberalnemu jadikovanju so se pridružili glasovi z levice, na vse kriplje obsojajoči »brisanja zgodovine« in »uničevanja umetnosti«. Iz dokaj slabo artikuliranega zgražanja pa je mogoče razbrati dve argumentacijski liniji.

Prva naslavlja pomnjenje zgodovine: spomeniki naj bi predstavljali zgodovinske fakte in varovali njihovo konstantno prisotnost v naši zavesti. Rušenje spomenikov torej pomeni pozabo zgodovine; in kdor pozabi zgodovino, je, kot je znano, obsojen na to, da jo ponovi. Spomeniki borcem za pravice sužnjelastnikov so torej postavljeni zgolj za to, da se zasužnjenje temnopoltih ne bi ponovilo ... a kaj, ko nigerji pač ne vedo, kaj je v resnici dobro zanje.

Po tej logiki bi bil najboljši način, da se izognemo ponovnemu vzponu nacizma in antisemitizma, postaviti čim več spomenikov Hitlerju.

Miklavžu Komelju se lahko zahvalimo še za »marksistično« nadgradnjo tega argumenta. »'Levica', ki se zavzema za rušenje spomenikov v Ameriki, ni zmožna prenesti temeljnega uvida Walterja Benjamina, da je v pogojih razredne eksploatacije vsak spomenik kulture tudi spomenik barbarstva; treba je s kritično historično zavestjo prenesti zavest o tem protislovju, ki ga ti kontroverzni spomeniki paradigmatično materializirajo, ne pa da jih gremo uničevati v imenu neke ideološke čistosti; s tem besnim uničevanjem, ki ga podpira ameriška 'levica', ostane SAMO barbarstvo brez kulture.«

Kritična historična zavest, atribut pravih levičarjev, lahko prepozna in zdrži uvid v to, da je napredujoča zgodovina zmes dobrega in zlega (vse dokler ne bo dosegla svojega cilja - komunizma, in torej zgolj dobrega). Torej so tudi spomeniki kot okameneli zgodovinski momenti zmes kulture in barbarstva; dobrega in zlega. A vprašanje je, kaj je pravzaprav ta opevana kultura, ki jo reprezentirajo konfederacijski spomeniki. Kultura plantaž s črnsko delavno silo je sicer nekaj, kar poleg barbarskosti sužnjelastništva delu svetlopoltega prebivalstva Združenih držav predstavlja mitično zlato zgodovinsko obdobje.

A tega bivši sužnji pač niso sposobni razumeti; nekulturni fizični delavci, kakršni so, pač niso sposobni vzdržati globokih uvidov kritične historične zavesti v paradoksalno naravo zgodovine. Celo belski levičarji so v nevarnosti, da zdrsnejo na njihov nivo. Ni čudno torej, da Komelj označi rušenje dotičnih spomenikov kot »mentalno regresijo«.

Vendarle pa tovrstnih rasističnih zaključkov Komelju gotovo ne moremo pripisati. Zato se zdi verjetneje, da je kultura, ki jo v dotični kulturni dediščini branijo naši vrli kulturniki, mišljena predvsem kot forma; v smislu reprezentacije zgodovine s skulpturo, torej v mediju umetnosti.

To pa nas pripelje do druge argumentacijske linije zavetnikov glorifikacije konfederacijskega generala, ki je estetska, bazira na larpurlartizmu in nasprotuje vsakršnemu uničevanju kulturne dediščine že zaradi njene kulturne oziroma estetske dimenzije. Vsako umetniško delo je torej a priori mnogo pomembnejše od teh plehkih političnih in ideoloških sporov, ki jih netijo necivilizirani črnci, ne vedoč, da njihova emancipacija ni vredna pol toliko kot portret belca, ki se je boril proti njej.

Pa vendar lahko ta portret brez težav rešimo; spomenike, za katere se ugotovi, da imajo vsaj kanček estetske vrednosti, bi bilo mogoče iz javnih krajev premestiti v muzej, kar bi radikalno spremenilo njihovo funkcijo - ne bodo več odraz tega, da skupnost glorificira borce za suženjstvo, temveč, šele v novem kontekstu, kritičen spomin na čase nereflektiranega rasizma, ko je skupnost to še počela.

Obe argumentaciji; tako ta, ki poudarja vlogo spomenikov pri pomnjenju zgodovine, kot ta, ki poudarja nedotakljivost umetnosti, vodita torej v absurd (čigar ime je rasizem). Vzrok tega pa leži v nerazumevanju funkcije spomenikov in zgodovine.

Spomenik namreč ni okamenel zgodovinski fakt, še manj pa je zgodovina (mišljena kot kolektivni spomin) nabor dejstev. Zgodovina v tem smislu je namreč primarno mitologija, sklop pripovedi, ki si jih vsako obdobje in vsaka skupina prilašča in jih preoblikuje ter se z njimi utemeljuje v sedanjosti.

Do skrajnosti pritiran primer tega je Skopje, kjer se je nedavno makedonska narodna zavest utemeljila z orjaškimi spomeniki največjemu sinu makedonskega naroda – Aleksandru Makedonskemu. Pa vendar tisti Makedonci, ki premorejo kaj kritične historične zavesti ali vsaj kanec estetskega čuta, začuda ne motrijo navdušeno te upodobitve zmesi barbarstva in kulture antične Makedonije, temveč upajoče čakajo na obdobje, ko se makedonski narod ne bo več utemeljeval s tako absurdnimi miti (tisti z malo več kritične historične zavesti pa najbrž na obdobje, ko bodo tudi mitične entitete, kot je 'narod', postale odveč).

No, slovenski narod je seveda zgodba zase. Kot vemo, nas odlikuje največja poštenost med vsemi narodi, zato ni čudno, da je Slovenija edina država, katere spomeniki izražajo resnično stanje oziroma mit, ki ni napačna zavest, temveč ustreza dejanskosti, kot jo je zmožna uzreti kritična historična zavest. Le mi imamo spomenik, ki ne vsebuje skorajda nič barbarskosti in skorajda le kulturo. Naša narodna zavest se namreč (med drugim) utemeljuje tudi s spomenikom, postavljenem na čast temu, da je James Joyce na poti v Trst prehitro izstopil iz vlaka in se, po nesreči, za kratek čas znašel na naših tleh. Ta spomenik pri glavni železniški postaji torej razglaša resnico: Slovenija je obžalovanja vredna pomota v tranziciji.

A vrnimo se k spomenikom, ki predstavljajo mite, ki še posebej izrazito temeljijo na opresiji. Spomeniki, ki glorificirajo zatiralce, ne pripomorejo mnogo k temu, da bi ljudstvo pomnilo in skušalo odpraviti krivice zatiranih. To je dokaj očitno tudi iz primera Leopolda II., belgijskega kralja, ki je kriv za enega največjih genocidov. Njegov kip stoji na glavnem trgu v Bruslju, pa vendar za genocidalno zgodovino Belgije začuda ve bizarno majhen procent Belgijcev. Ve pa zanjo Miklvaž Komelj, ki je, nebodi len, prehitel vsak poskus odstranitve in se kar preventivno zavzel za ohranitev spomenika Leopoldu II., rekoč, da ni bil nič bolj pozitivna figura od Hitlerja, ampak če bi Belgija storila vsaj prvi korak k priznanju genocida in odstranila ta spomenik, bi lahko to sprožilo plaz in nazadnje bi morda odstranili celo spomenik Napoleonu v Ljubljani! ... Groza!!!

Le upam, da pomeni pojav »vandalske«, »mentalno regresirane« »levice« zoro obdobja, v katerem se mitični kolektiv Američanov ne bo več utemeljeval s čudovito kulturo sužnjelastništva in njeno dediščino, temveč raje z emancipacijskim bojem proti tej kulturi, pa naj bodo momenti tega boja še tako barbarski. »Besna uničevalna« dejanja pa imajo mnogo večji potencial za vzpodbuditev rojstva takšnega obdobja kakor zavest, ki uživa v estetizaciji opresije in kontemplaciji o globokih paradoksih zgodovine.

Šele v takšnem obdobju bo kaša temnopolte manjšine končno bolje zabeljena - in to je edino, kar šteje.