Matter: Mrk

rx:tx, 2017

Torej … Matter in njihov drugi studijski album Mrk. Po vzponu, ki so se ga pred približno tremi leti s prvimi komadi lotili trije modeli iz Kamnika, so danes milo rečeno eden bolj izpostavljenih slovenskih glasbenih kolektivov. Najprej so prišli demo posnetki in singli, Zlato v zobeh in Meduze, ki so privzdignili marsikatero obrv, pa dogovor z založbo rx:tx, nato maja lani prvenec Amphibios. Vse skupaj je pospremilo nekaj izjemnih videospotov ter celo budget kratkometražec. Kombinacija popularnosti pri različnih spektrih slovenske mladeži, izjemnih bitov, specifičnega spittanja ter besedil seveda ni mogla naleteti na vsesplošno odobravanje in mnenja so se kresala. Naj jim bodo v prid ali ne, vsi imamo mnenja o Matter.

Čeprav Matter največkrat označimo z zloglasno krilatico trap, se je ob dogajanju nekoliko ogroženo odzvala slovenska hip-hop skupnost oziroma vsaj del te, ki je muziko Matter nekako polzavestno napol spregledal ali pa jo kot hip-hop formo zavestno zavrnil. A Kamničanov oznake, kot so večkrat poudarili, ne zanimajo preveč. Z nabito polnimi nastopi, na katerih feni z veseljem pokažejo utrjeno znanje tekstualnih paradoksov, so si po našem klubovju utrdili status svojevrstnega fenomena sodobne slovenske glasbe. Z novimi komadi, spoti in sodelovanjem z bendom persons from porlock na poletnem hitiču Mana ter v oddaji Izštekani na nacionalnem radiu pa so napovedali nov izdelek, doslej zadnje poglavje vzpona, ki je ob poti dvignil številne oblake prahu, mnenj in hejta. V Tolpi bumov tokrat torej Matter in njihov drugi studijski album Mrk, predstavljen 22. septembra v sklopu praznovanja 8. obletnice Centra urbane kulture v razprodani Katedrali Kina Šiška.

Začnemo udarno, s submisivnim, brbotajočim, bobnečim momentom, prek katerega Dacho in Tunja zlivata neobvladljive umotvore. Glasovi Tunje in Dacha so naefektirani s subtilno vokalno manipulacijo, ki se globalno v glasbeni produkciji pojavlja že vrsto let. So umazani, ostri in abstraktni. In mater, Matter res znajo z zvokom. Prvi trije instrumentali predstavljajo moč teme, ki jo prinese mrk nebesnega telesa. Bas droni brnijo, 808 bobni bobnijo, fragmenti svetlih sintov odmevajo, variirajo kot posamezni žarki sončne korone. Komad Šuma zaključi uvodno temno trapovsko fazo mrka, v bit se prikrade vse več visokofrekvenčnih sintov in ob prehodu skozi komad Nebotičnik, ki še najbolj spominja na komade s prvenca, se v svetlih niansah in medenih bitih s sredino albuma prepustimo nepremagljivi svetlobi, olajšanju, energiji. Popoidna Mana in teatralni Konte s povratkom Grofa Monte Krista, ki ritem sekcijo razstavi do golega housoidnega basa, vzbujata občutek, da je mrk minil.

A v vesolju, v katerem operirajo Matter, se ta nebesni pojav ponovi. S postopnim bližanjem koncu albuma počasi polzimo v ponovni mrk. Mrak se vrača, bliža, temni sinti in bas linije ponovno režejo materijo, svetloba v bitih je vedno manj izrazita, skriva se v ponovno korono, v modulirane, plešoče žarke ob robovih zvočne krajine. Magijo katarzičnega občutka ob mrku v popolnosti pričarata Bejrut in zmagoslavni Sinovi Moje Madre. Ritmično so instrumentali še vedno trapovski, še vedno vodijo igro, ustvarjajo kontekste za tekste, z zvočno čistostjo in raznolikostjo potrjujejo že znano dejstvo o zavidljivem producentskem znanju Levanaela in Dacha.

Besedila Dacha in Tunje sledijo opisanemu inverzu mrka, so mračnejša in abstraktna v uvodu in zaključku, oprijemljivejša in prostemu ušesu blažja v sredini albuma. Ostajajo nenavadna in po svoje podobna dvojnosti ulice in estetike z Amphibiosa, a tokrat v še bolj abstrahirani, očiščeni formi. Pozornost še naprej vzbujata s slengom prepojenim z referencami iz literarnega, filmskega, pa tudi uličnega in sveta kriminala. Fokus pretikata tudi v klasičnejše bolj ali manj skrite hip-hoperske in klubske motive - samohvala, beef, klub, švicajoče stene, iksi, druge droge, čke. Ti drobci informacij v obliki navidez nepovezanih enovrstičnic zaplavajo v poslušalčeva ušesa, njihovi pomeni pa so v veliki meri prepuščeni interpretaciji odjemalca. In take jih bomo tudi pustili. Gre pa morda v očiščenosti iskati tudi določen manko v primerjavi s predhodnim albumom, saj tu izostane nekaj zanimivosti fragmentov zgodb, ki sta jih Dacho in Tunja pripovedovala na Amphibiosu.

Dacha in Tunje ne gre jemati in ocenjevati kot klasična hip-hoperska emsija. Čistega, ritmičnega flowa je na Mrku še manj, kot ga je bilo na Amphibiosu, a to jima nikakor ne odvzema legitimnosti in ne potrjuje nebuloz o nezmožnosti rapanja. Že od svojega vstopa na sceno namreč zavestno izbirata koridor in držo določenega odpora do flowa, rime in besedila, prezentacije emsija, kot ga pozna konvencionalni rhythm and poetry oz. rap. Iz tekstov ne bomo dobili direktnih informacij o tem, kdo sta, od kod zares prihajata, niti kaj zares počneta. Izogibanje rimi, flowu in nasploh okvirom namreč ponuja svobodo. Tunja ter predvsem Dacho iz te svobode vlečeta vidno zvišanje suverenosti v tem, kar pišeta in pljuvata.

Mrk je suveren, koherenten, zanimiv. Je raznolik, zagoneten. Podlage odlične. Zato - deal with it! Matter delajo dobro premišljeno, dobro zvenečo, edinstveno glasbo, imajo afirmacijo glasbenih redaktorjev, afirmacijo glasbenih kritikov. Kar naredijo, je kljub opletanju z oznako pop izvirno, antipod mainstreamom, drugačno od ustaljenega, kvalitetno. Trdovratne sile statusa quo, kot jih je ob izidu Amphibiosa imenoval Mike Jumic, bodo morda še tulile v luno, a Mrk predstavlja potrditev neizogibnega - Matter delajo hudo musko in znova kandidirajo za Tolpo bumov leta. Pr'sežm na madre.