Nič več Damjanoviča

Včeraj je Ministrstvo za kulturo v javnost podalo odločitev o razrešitvi direktorja Slovenske filharmonije Damjana Damjanoviča, začenši s 15. novembrom letos. Ministrstvo in trenutni direktor zaenkrat izjav o predčasni razrešitvi v teku tretjega mandata ne dajeta. Damjanoviču bi se mandat sicer moral izteči oktobra prihodnje leto, skupno sejo svetov, na kateri so se odločili za razrešitev, pa sam razume kot nezakonito in v neskladju z ustanovitvenim aktom filharmonije, ki ga je v preteklosti sam tudi spreminjal. Za nezakonite je razumel tudi proteste konec preteklega leta.

Ali se bo Damjanovič na odločitev o razrešitvi pritožil, še ni znano. Spomnimo, da je strokovni svet že lani izrazil nezadovoljstvo glede njegovega strokovnega delovanja, decembra pa so se s stavko uprli tudi v orkestru. Novoletni koncert je bil zato odpovedan. Orkester je že takrat zahteval direktorjevo razrešitev kot tudi konec sodelovanja z dirigentom Urošem Lajovicem ter odstop štirih članov sveta Slovenske filharmonije. Eden od vzrokov je bil tudi odkritje, da je Damjanovič s pomočjo podjetja znancev prenovil službeno stanovanje filharmonije, ki ga je nato najel sam in za 60 kvadratnih metrov plačeval 220 evrov neprofitne najemnine. Direktor je sicer po pogodbi iz leta 2013 uvrščen v 57. plačni razred javnega sektorja, kar znese slabih štiri tisoč evrov mesečno, neupoštevajoč dodatke.

Drugega in osmega marca lani so zaposleni v Slovenski filharmoniji odgovarjali na vprašanje: "Ali menite, da je D. Damjanovič po večletnem ignoriranju interesov zaposlenih in izrečenih žalitvah še naprej primeren direktor Slovenske filharmonije?" Od 149 upravičenih se je glasovanja udeležilo 114 zaposlenih, od katerih je z da odgovorilo 20, z ne pa 91 zaposlenih, kar znese 80 odstotkov.

Minister za kulturo Anton Peršak je predlog razrešitve podal v obravnavo 27. julija letos, mesec dni po tem, ko je direktorjevo razrešitev predlagal svet zavoda Slovenske filharmonije. Do danes so se nekatere zahteve lani začete stavke že izpolnile. Šef dirigent Uroš Lajovic je hišo že zapustil; svet zavoda je pridobil nove ljudi; minister je spremenil ustanovitveni akt zavoda; zdaj pa bo kmalu filharmonijo zapustil tudi direktor Damjanovič, ki je stavko lani ocenil za ulični linč. V času začetka stavke pa so se med očitki glede Damjanoviča izpostavljali žaljenje zaposlenih, nekompetentnost in celo »četrtpismenost« direktorja.

***

Včeraj smo na Radiu Študent v Kulturnih novicah že poročali o predlogu uvedbe deleža za umetnost v javnih investicijah, ki ga je Državni zbor v večernih urah s 55 glasovi za in 13 proti tudi potrdil. To pomeni, da bodo investitorji ob obnovi ali gradnji javne investicije na državni ravni morali manjši del investiranega zneska nameniti likovni umetnosti. Investicije do deset milijonov bodo tako prispevale odstotek, investicije nad deset milijonov pa 1,25 odstotka. Investicije v javno gospodarsko infrastrukturo, kot so železnice in ceste, bodo izvzete. Likovno-umetniška dela, ki jim bodo sredstva namenjena, bodo umeščena v načrtovane prostore in bodo javno dostopna. Preostali del bo namenjen stroškom postopkov, kot so stroški postavitve, nagrada avtorjem, stroški za zavarovanje kulturne dediščine in arhitekturni natečaj.

***

Hitro preverimo še dogajanje na Hrvaškem. V začetku oktobra je zagrebška mestna oblast objavila Javni poziv za predlaganje članov v kulturne svete. Teater.hr je kmalu zatem objavil, da mesto Zagreb člane sveta išče v skorajšnji tajnosti. Razpis naj bi obravnaval prijave, ki so bile oddane 15 dni po objavi razpisa. Le-ta pa je bil objavljen na internetu brez navedbe datuma objave prispevka. Tega so sicer 6 dni po objavi po posredovanju medijev tudi objavili. Medtem je polovica časa za prijavo že potekla. Razpis prav tako ni bil objavljen v kategoriji Natečaji/Razpisi/Prijave/Javne razprave, ampak se je do njega lahko dostopalo le prek direktne povezave ali prek iskalnikov. Prvič je bil objavljen v Večernjem listu, ampak samo v lokalni izdaji, in še to v večerni, ki ima manj naročnikov. Sam občinski uslužbenec za informiranje, ki so ga poklicali po telefonu, ni vedel za razpis, niti za to, kje ga najti, so zapisali na portalu Kulturpunkt.hr. Ker pa je bila objava vendarle javna, je mesto zadovoljilo potrebe Zakona o javnem osveščanju, čeprav prvi del zakona trdi tudi, da morajo biti informacije javnosti lahko dostopne.