Predvolilno politična zloraba usode Ahmada Šamija

Dogajanje okoli primera Ahmada Šamija, nesrečnega begunca iz Sirije, ki ga je hotelo Ministrstvo za notranje zadeve tako kot številne druge v javnosti sploh ne prisotne primere po 20 mesecih bivanja v Republiki Sloveniji včeraj zjutraj deportirati na Hrvaško, potrjuje predvsem to, da so vse omembe vredne politične sile na Slovenskem že sredi predvolilne kampanje za naslednje parlamentarne volitve predvidoma enkrat v aprilu prihodnje leto. Tako politična sporočila in dejanja, s katerimi posamezne politične stranke in njihovi predstavniki nagovarjajo svojo bazo že obstoječih in še mogočih novih volivcev, v imenu všečnosti postajajo vse manj racionalna.

Najprej se je proti deportaciji Ahmada Šamija javno všečno zavzel premier Miro Cerar in napovedal, da bo njegova Vlada zaradi posebnih okoliščin primera na eni prihodnjih sej odločala, ali obstaja interes države za izdajo dovoljenja za začasno bivanje, ki pa prinaša manj pravic, kot bi mu prinesel status osebe z mednarodno zaščito. Nato so mu na posebni tiskovni prikimali koalicijski poslanci Jani Moderndorfer, Jasna Murgel, Peter Vilfan in Jan Škoberne. Ne glede na to pa sta bila včeraj Ministrstvo za zunanje zadeve in policija pripravljena Ahmada deportirati, zato sta ga poslanca Miha Kordiš in Jan Škoberne začasno rešila z evakuacijo v prostore Državnega zbora. In ker Ahmad Šami zaenkrat ostaja v državi, se je okoli tega enega samega individualnega begunskega primera aktivirala tudi vsa agit-prop mašinerija domače alt right desnice. Najprej je veliko, res veliko prostora za sebi lasten sovražni govor in islamofobijo na sinočnjih Odmevih dobil poslanec SDS Branko Grims, poslanec Vinko Gorenak, ki je včeraj predvsem blogal, pa je danes ob 15.00 že predstavil ustavno obtožbo zoper predsednika vlade Mira Cerarja zaradi zlorabe položaja.

Miro Cerar je kot predsednik vlade po prepričanju pobudnikov iz vrst SDS zlorabil svoj položaj, da je dosegel neizvršitev zakonite odločbe v primeru sirskega begunca Ahmada Šamija. In po oceni nekdanjega miličnika ter današnjega predlagatelja tega v poosamosvojitveni zgodovini države četrtega predloga ustavne obtožbe dr. Vinka Gorenaka je s tem storil kaznivo dejanje, ki ga je treba preganjati. Ne glede na to, da so do sedaj vse predloge ustavnih obtožb zoper kakega predsednika vlade ali države na Slovenskem sestavljali prav v SDS in so potemtakem v tem med vsemi političnimi strankami najbolj izkušeni, pa so bile vse do sedaj - in prav nič ne kaže, da bo s to danes predlagano drugače - neuspešne oziroma sploh niso prišle do obravnave na Ustavno sodišče. Da je sicer tudi ustavna obtožba v rokah opozicije približno enako učinkovita kot kaka interpelacija, določa zakonodaja. Posamezno ustavno obtožbo predsednika vlade ali države namreč lahko državnemu zboru v sprejem predlaga že najmanj 10 poslancev. Toda da je ta sprejeta in da jo Ustavno sodišče sploh vzame v obravnavo, je nujna večina vseh poslancev, ki pa za Janeza Janšo in SDS v tem trenutku ostaja še naprej enako nedosegljiva.

Čeprav gre tako kot za v petek napovedani interpelaciji zoper pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča, ki bo že deseta neuspešna interpelacija SDS zoper kakega ministra edinega, a iztekajočega se mandata Cerarjeve Vlade, tudi pri tej danes napovedani ustavni obtožbi zgolj za predvolilno orodje parlamentarne opozicije, pa ostaja pravzaprav neverjetno, kako tako opozicija kot sedanja koalicija pravzaprav igrata in računata na karto luknjastega kratkoročnega spomina tako domnevno levega kot deklarirano desnega slovenskega volivca. Če smo lahko dolge mesece od predstavnikov SDS ob aretaciji njihovega predsednika poslušali o krivosodju, imajo sedaj vsi tako Janša, kot Grims in Gorenak polna usta pravne države. In če smo lahko dolge mesece prenašali neposrečeni politično marketinški eksperiment, kako iz Mira Cerarja narediti odločneža, ki bo sprejemljiv tudi za tradicionalne volivce Janeza Janše, ko je branil in zagovarjal projekt s plevelom zarasle in predvsem živalim še naprej smrtno nevarne rezilne žice na meji s Hrvaško, naj bi sedaj na prvo žogo kupili tudi novo človeško plat umevanja begunskih usod in krize.

Toda ta navidezni humanizem slovenskega političnega vrha ta čas pri koritih izvršne oblasti v državi tako kot dejansko islamofobijo, ksenofobijo in rasizem, na katero stavijo v SDS, ni prav težko razkrinkati in prepoznati. Rešitev, ki jo javno predlaga in zagovarja predsednik vlade Miro Cerar, namreč sirskemu beguncu primaša bistveno manj pravic, kot bi jih imel, če bi se država poslužila diskrecijske pravice in mu podelila status osebe z mednarodno zaščito. Toda tako to gre. Dogajanje okoli Ahmada Šamija v prvi vrsti potrjuje, kako zelo malo mar je predstavnikom političnih oblasti na Slovenskem za usode konkretnih ljudi, ne zgolj Ahmada Šamija pač pa tudi vseh drugih beguncev, ki si takšne socialne mreže in podpore pač niso bili zmožni ustvariti.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z usodo sirskega begunca Ahmada Špamija kot ta čas osrednjega akterja domače predvolilne kampanje za naslednje parlamentarne volitve v zobeh poskrbel Tomaž Z.