The Necks

* foto: Kaja Brezočnik/Kino Šiška
Kino Šiška, 27. 11. 2017

Trije glasbeniki, ki skupaj ustvarjajo že tri desetletja. Tokrat so se že tretjič ustavili na ljubljanskem prizorišču, do katerega vozi avtobus št. 3. Bilo je bizarno v tripičkumater.

Sicer bi na tej točki lahko tudi zaključili recenzijo, a žal obstaja nenapisana kritiška zapoved, da je potrebno mnenje fajn je blo ali ni blo fajn razširiti na čim daljši in čim pretencioznejši skupek besed ... Zato če hlastate za razlago, ostanite še malo z nami.

Obisk koncerta The Necks je kot prva izkušnja s psihedeliki. Rečete si - pa da vidimo, kam bo to peljalo - in čakate, saj se vam zdi,da približno veste, kaj pričakovati. No, s poudarkom na približno. Realnost ima z vami druge plane in se prav požvižga na to, ali so vam ti všeč ali ne.

Pa da vidimo, kam bo to peljalo, si je rekel pisec, ko so se luči zatemnile in je trojica zavzela oder. Prva sekcija njihovega nastopa je začela tipati v obstoj. Zvočno platno je bilo sprva prazno, a vsak izmed njih je začel počasi dodajati majhne, subtilne pike, iz katerih se je sčasoma začela tvoriti celotna slika.

Počasno vožnjo prvega seta je otvorilo prasketanje po bobnih. V tem, kako se vsak izmed nastopajočih počasi in subtilno priklopi na glasbeni vlak, je določen čar. Vstopi so komaj slišni, nato pa zvenijo, kot bi bili že ves čas tam. Le, da se jih prej ni slišalo. V tem primeru tihega rohnenja kontrabasa in zvočne zavese klavirja, ki je nežno deževal v ozadju. Vožnja se je mikroskopsko stopnjevala, razvijala, a nikoli dosegla vrhunca. Vseskozi smo bili ujeti v polsen s spretnim sinusoidnim vijuganjem med zvoki plavajoče trojice. Videlo ter slišalo se je, da igrajo drug z drugim že več desetletij, saj so v improvizaciji brezšivno prehajali ter drug drugega elegantno in gladko  spuščali v ospredje.

Zvenelo je, kot da bi se med njimi pretakali nevidni sokovi. Drug drugega čutijo. Če ste si predstavljali karkoli drugega kot tri starejše občane s svojimi glasbili, se morate zamisliti nad seboj. Mi smo se že. Bolelo je. Glasbila članov The Necks so njihovi telesni deli. Kot si amputiranec na bolhi kupi novo protezo, tako si oni kupijo novo glasbilo. Je del njih, njihov drugi glas, njihova nova mimika. Poleg tega pa je vsako glasbilo tudi igrača, peskovnik, v katerem eksperimentirajo z različnimi tehnikami in prijemi.

V osnovi je šlo za monotono, nepompozno doživetje, tekom katerega so se detajli sicer spreminjali, vendar ne zelo opazno, saj je karavana ves čas potovala z istim tempom. Nismo vedeli, kaj točno se dogaja, le sledili smo do počasnega konca. Saj veste. Kot življenje. Pač s to razliko, da je ljudstvo ob koncertu uživalo. Trik je morda v tem, da se določen vzorec v njihovi improvizaciji ponovi tolikokrat, da se zažre v možgane in nam vse čute stopi v eno zmedeno žolco ničnosti. Čuti pravzaprav izginejo in obstajamo samo še znotraj transcendentalnega doživetja glasbe.

Vse to se je zgodilo že znotraj prvega dela koncerta. Drugi set je nastopil po 20-minutni pavzi in še preden je prejšnji trip popustil, so nam v pijačo že podtaknili novega, ki nas je še enkrat pognal skozi spiralo zmede. Variacije so bile za kanček izrazitejše, občutki pa enaki.

Skratka, koncert, ki te zmede, popelje skozi nabor čustev in nato vse skupaj uniči. Ampak na všečen način.