TINARIWEN, ŠIROM

foto: Aleš Rosa/Kino Šiška
Kino Šiška, 5. 12. 2017

Tuareški bend Tinariwen smo pri nas do razprodanega torkovega koncerta v Kinu Šiška slišali le enkrat, leta 2002 na Drugi godbi. Torej v letu, ko je zasedba, ki se je zbrala že leta 1979, imela za seboj zgolj leto poprej objavljeni prvenec The Radio Tisdas Sessions. Res je, bend je pred tem snemal kasetne albume za lokalne trge, a omenjeni album velja za njihovo prvo uradno oziroma mednarodno izdajo. Produkcijo so takrat podpisali Justin Adams in člani francoskega benda Lo'jo. Slednji si je na drugogodbaškem nastopu na odru v preddverju Križank delil oder s Tinariwen in z njimi tudi odigral del nastopa. Isti večer je nastopil še Gangbé Brass Band iz Benina, kar pomeni, da smo pravzaprav poslušali tipičen drugogodbaški večer z več zasedbami iz različnih geografskih in slogovnih širjav.

Takrat sem podpisani ob poslušanju Tinariwen bolj ko ne mislil še en fajn bend iz Malija, in nič mi ni dalo slutiti, da smo bili v Križankah priča začetku popolnoma nove zvočne zgodbe, ki se je je prijela komercialno učinkovita, a ne ravno posrečena oznaka puščavski rock ali puščavski blues. A vendar je tako poimenovanje, ki se je sklicevalo na priljubljena zahodnjaška žanra, nemara pripomoglo k širši uveljavitvi tuareške godbe. Njeni pionirji Tinariwen so tudi javno oznanjali, da so se denimo navduševali in navdihovali pri Dire Straits in Hendrixu, medtem ko naj ameriškega bluesa ne bi poznali pred prihodom v ZDA. Kakorkoli, zapomljive ponavljajoče se otožne kitarske linije, repetitivni ritmični obrazci, hipnotično ploskanje in vzkliki ter nasploh fluidnost godbe so Tinariwen in podobnim bendom, ki so jim sledili, gotovo na stežaj odprli vrata do zahodnjaških poslušalcev.

Da teh ni malo, smo se prepričali na torkovem razprodanem koncertu, bolj od razprodanosti pa sta nas razveselila neverjetna odzivnost in navdušenje na strani publike. Bend je začel z nekaj komadi v srednjem tempu, kakršni že tako tvorijo večino repertoarja, in šele po dveh, treh pesmih je na oder stopil ustanovitelj zasedbe Ibrahim Ag Alhabib, ki ga je publika pričakala s ploskanjem in vzkliki. Ag Alhabib edini ni imel zahomotanega obraza, medtem ko je šesterica preostalih nastopila odeta v tradicionalne noše in pokrivala. Ta vizualni element je vsekakor pridonesel k ambivalentnemu občutku, ki spremlja godbo Tinariwen – da namreč hkrati poslušamo nekaj zelo znanega in zelo oddaljenega, tujega.

Izvrstno uigran bend je postregel z dinamičnim koncertom, na katerem je bilo poskrbljeno tako za ubrano, brezhibno odigrano godbo s kakor da znanimi, a dejansko neujemljivimi ritmi kakor tudi za nevsiljivo, v bistvu ekonomično podžiganje publike. Za slednje so poskrbeli bodisi z jasnim namigom, naj ploskamo z njimi, ali pa s kratkimi nagovori v francoščini in še večkrat v angleščini; v nagovorih so se omejili le na vprašanje, če se počutimo dobro, na katerega so kot odgovor dobili bodisi huronski yes ali pa večglasno gromko vzklikanje.

Bend je kljub opisani karseda skopi komunikaciji s publiko z le-to takoj vzpostavil neposreden stik. Prve vrste so zamaknjeno plesale, roke so se dvigovale v zrak, ploskalo se je in tleskalo s prsti ter topotalo. Na preprostih riffih temelječi komadi so med izvedbo pridobivali na ekstatičnosti, predvsem spričo zapletenih in nepredušno prepletenih ritmov tolkalca in bobnarja, pa tudi zaradi domiselno postavljenega razmerja med izmenjujočimi se glavnimi vokalisti in spremljevalnimi glasovi. Spored omamnih pesmi so semtertja prekinili s kakim hitrejšim komadom, katerega ritmika se je vse bolj stopnjevala in prehajala v frenetično hipnotičnost.

Takrat se je koncert hipoma prelevil v vsesplošno slavje in zvočno-vizualni ritual, kakršnega bi na primer znali zakuhati kaki nabriti punkerji. Seveda so za konec koncerta prihranili prav tak komad s stopnjujočimi se vrtoglavimi hitrostnimi obrati in jasno je bilo, da bodo morali Tinariwen še enkrat stopiti na oder. Tudi izdatni dodatek je bil v duhu sklepa uradnega dela koncerta: na oder je najprej stopil Ibrahim Ag Alhabib in sprva se je zdelo, da bomo slišali le eno pesem, ki jo bo odpel in odbrenkal sam … A kmalu so se mu pridružili ostali člani in preostanek dodatka se je iz intimistične introspektivnosti prelevil v opojno, z živahno ritmiko razkošno podloženo zvočno razposajenost.

Če smo večer sklenili posrkani v razposajene ritme in hipnotične nosilne riffe, pa smo ga začeli v izredno intimističnem ozračju, za katerega je poskrbel domači trojec Širom. Zasedba treh multiinštrumentalistov, ki se vse bolj prebija v svet onstran šentflorjanskih zaplotniških zdrah, je na oder stopila umirjeno in sproščeno, kot da niso obkroženi z malim morjem glasbil in zvočil, iz katerih bodo zdaj zdaj začeli plesti svoj neverjeten preplet starega in novega, slišanega in neslišanega. Tudi glasbil so se lotili umirjeno, preudarno, kot da so z njimi spletli dolgotrajno prijateljstvo in odnos vzajemnega spoštovanja, kot da se z njimi razumejo na neki višji ravni, ki presega običajno vlogo inštrumentalista in inštrumenta oziroma subjekta in objekta.

Glasba Širom v skladu z nadvse posrečenim imenom benda posega po širnem svetu, pa ne le v geografskem ali žanrskem smislu, marveč tudi kar se tiče samih glasbil. Na njih Širom igrajo tako na konvencionalne kot nekonvencionalne načine, na brenkala godejo, na godala brenkajo, iz godal izvabljajo ritme, iz ritmičnih škatlic pa presunljive melodije. Čeprav smo slišali same znane skladbe s prvenca in drugega, širom sveta čislanega albuma Lahko sem glinena mesojedka, so nam te znane skladbe zazvenele drugače kot na posnetkih. Bend v aranžmajsko zahtevne skladbe, včasih pravcate mini-suite, vnaša drobne spremembe, zdaj v kakem premolku ali drugič v kakem podaljšanem ali zateglem tonu.

Čeprav gre za skladbe, ki navidez terjajo zbranost in posvečenost poslušalcev, pa se v bistvu ne razlikuje toliko do godbe, s katero so nas pogostili Tinariwen. Obe med drugim slonita na principih pretkanega ponavljanja tem z drobnimi spremembami, ki na koncu ustvarijo občutek vase zavitega časa, iz te zvočne zanke pa znata obe zasedbi vešče presedlati v vzporedni zvenski tir ter po potrebi spet nazaj v prvotno zvočno zanko, ne da bi se ponavljali. Tudi zaradi rečenega je treba pohvaliti odločitev organizatorja, da je na odru združil dve na prvi videz tako različni zasedbi. Da niti malo ni zgrešil, je pokazala tudi reakcija publike, ki je Širom sprejela z enakim entuziazmom in spoštovanjem kot potem Tinariwen. Držimo pesti, da takšno kombinacijo slišimo še kdaj, morda celo s skupnim nastopom tria Širom in kakega člana Tinariwen …