The Faceless: In Becoming a Ghost

Sumerian Records, 2017

[Full album playlist]

V tokratni Tolpi bumov prvič bolj poglobljeno predstavljamo ameriško zasedbo The Faceless, ki je bolj kot zasedba v klasičnem pomenu besede svojevrsten solo projekt, za katerim od leta 2004 stoji kitarist, vokalist, producent in po novem tudi basist Michael Keene. Keene že od samega začetka sam piše in producira vse albume, zaradi predanosti in perfekcionizma pa se ga je prijel sloves človeka, s katerim ni enostavno sodelovati.

Ta vidik njegove osebnosti se najbolj izrazito kaže v dejstvu, da je v desetih letih The Faceless soustvarjalo več kot dvajset glasbenikov. Hujše težave s sestavo zasedbe so se sicer pojavile že po izdaji kultne tehnično deathmetalske klasike Planetary Duality, stopnjevale pa so se do letošnjega poletja. Največje težave je imel Keene vedno z bobnarji, teh je v času delovanja zasedbe zamenjal kar dvanajst, za nameček pa lahko povemo še, da jih je za prvenec potreboval kar štiri.

Keene je po izdaji albuma Autotheism prejel prvi močan udarec, ko je bend zapustil najbolj vztrajen bobnar, Lyle Cooper (Abhorrent, Absvrdist, ex Irreversible Mechanism), verjetno zato, ker je Keene za album njegove linije skoraj v celoti pretvoril v elektronsko obliko. Nato pa še najhujšega, ko ga je v enem tednu zapustila celotna prenovljena zasedba. Od takrat so The Faceless zaradi nezmožnosti sestave stalne zasedbe odpovedali ogromno turnej in večina oboževalcev se je obrnila proti njim. Prijeli so se jih vzdevki The Tourless, The Cancel, The Bassless, Michael and the Keenes in drugi. Poznavanje zgodovine sestave zasedbe je sicer nujno potrebno za razumevanje, zakaj je vsaka plošča tako različna od predhodne in okoliščin, v katerih je nastajala najnovejša.

To nas privede do In Becoming a Ghost, albuma, ki je nastajal v zadnjih nemirnih in negotovih petih letih. Po tem, ko je Keene na predhodnem albumu razmišljal o tem, kako je vsak človek lahko svoj bog, so vse naštete težave botrovale k njegovemu izgonu iz raja. Zaradi občutka popolne nemoči je prestal psihično zelo naporno obdobje in se po nepreverjenih mnenjih nekaterih njegovih najbolj zagretih kritikov zatekel k uživanju opiatov. Posledično je album, ki je nastajal v takih razmerah, temu primerno temačen, kar se najočitneje kaže v temah besedil, ki se vrtijo okoli umiranja, otopelosti in bolj implicitno – zasvojenosti.

Keene se je še dodatno stilsko odmaknil od zvena preteklih albumov in se močneje približal ambientalnim blackmetalskim vplivom, ki jih predstavlja kot bolj negativno razpoloženo predelavo zvoka krščanskih metalcev Extol. Pri pisanju nekaterih skladb je sodeloval Justin McKinney, velik oboževalec dela The Faceless, sicer kitarist benda The Zenith Passage, ki ga je močno navdahnil ravno že omenjeni album Planetary Duality. Mesto za bobni je po vsej verjetnosti zasedel Chason Westmoreland in zelo predvidljivo zapustil band ravno pred izdajo albuma. Celotno zvočno podobo je Keene zaokrožil s pevcem Kenom Sorceronom, frontmenom ameriških Abigail Williams, katerega glas je višji in bolj vreščeče blackmetalski.

Na albumu se predvsem v skladbi The Spiraling Void pojavi tudi vokalist s prvih dveh albumov, Demon Carcass, slišimo pa ga lahko tudi v priredbi komada zasedbe Depeche Mode, Shake the Disease. Ta bi sicer moral biti del načrtovanega albuma, na katerem bi bile priredbe in ki ga je Keene začel pisati leta 2014, svoje mesto pa je zdaj vendarle našel na novi plošči. Gre za najbolj čudaški komad z albuma, ki pa je hkrati verjetno ena izmed najboljših priredb v sodobni zgodovini žanra. Album je glasbeno izjemno suveren in dovolj inovativen, da doseže stopnjo kvalitete preteklih izdaj zasedbe. Je pa spet popolnoma drugačna pošast, ki se tokrat poslužuje novih prijemov in zvočnih eksperimentov.

Končni produkt je 40 minut popolnoma svežega in nepredvidljivega materiala, ki je strukturno manj koherenten, a tematsko zrelejši kot Autotheism. Edina težava je mogoče ta, da je miks na slušalkah premočno nasičen z visokimi frekvencami. Album zveni boljše na audio sistemu in zvočnikih, ki mu dovolijo dihati v prostoru. Težava tiči predvsem v miksu bobnov, ki so hkrati tudi edini inštrument, ki zveni rahlo nedinamično in bi brez dvoma lahko postregli z boljšimi linijami. Na tem mestu je seveda opaziti, da v bendu ni več presežka, ki ga je v preteklosti prispeval Lyle Cooper.

Splošno gledano pa In Becoming A Ghost sodi med najboljše letošnje izdaje v tem žanru. Predstavi nam Michaela Keena v najranljivejšem obdobju in navkljub vsem kritikam hkrati služi kot ponovna afirmacija, da gre še vedno za avtorja, ki je sposoben ustvarjati vrhunsko glasbo. Album je potovanje v temačne globine človeške zavesti, je himna umiranju v tako telesnem kot duhovnem smislu. Če je Autotheism sporočal, da je figura boga mrtva in da je vsak od nas svoj lasten bog, potem In Becoming a Ghost predstavlja smrt slehernega autoteista, ko se ta sčasoma zave, da je božansko nepopoln. Ko se izgubi v apatiji, času in spominu. Ko postane duh …