Resnica, vsa resnica in nič drugega kot resnica

Živimo v dobi organiziranega napada na novinarstvo. Na lestvici  najbolj osovraženih poklicev se novinar bliža vrhu, kjer si bo kmalu delil mesto z oderuhi in politiki. Jedro napada in kritik temelji na obtožbi, da moderna novinarska srenja ni več objektiven poročevalec, temveč politično trobilo, ki si izmišljuje podatke in laže - z dvema besedama: fake news. Na ta način naj bi mediji načrtno manipulirali z ljudmi, pa četudi z lažmi, vse z namenom, da jih delijo na "leve in desne" oziroma vlečejo na eno ali drugo stran

Ker ne živimo v statični družbi, je začetek kulta fake news za seboj potegnil pomembno posledico: v momentu, ko so bili vsi mediji označeni za lažne, se je standard toliko spustil, da smo bili kar naenkrat poplavljeni z ogromnim številom anonimnih člankov, objavljenih na prvič videnih spletnih straneh, deljenih preko Facebooka ali katerega drugega socialnega omrežja. Mantra fake news gibanja je v kombinaciji z internetom postala samoizpolnjujoča se prerokba, katere rezultat so strani, kot je Breitbar - in slabše. Celo v Sloveniji spremljamo podobno: Nova24tv, ki jo je lani Mladina razkrinkala kot lažno, zdaj pa še en Janšin spin-off: Škandal.

O politiki fake news medijev bi se dalo zapisati ogromno, morda najbolj ključno pa je na tej točki vprašanje narave novinarstva. Če se je vloga novinarja v družbi zadnjih nekaj sto let zdela dokaj jasna, sedaj ugotavljamo, da temu ni več tako - ali pa nikoli ni bilo - in da moramo še enkrat utemeljiti, kaj novinar sploh je v dandanašnji družbi, kakšno je dejstvo njegovega poročanja in najbolj pomembno: je novinar sploh lahko objektiven, kot to od njega zahteva družba oziroma kot naj bi mu to predpisovala etika novinarstva?

Vrnimo se nazaj na osnove. Najprej se moramo zavedati, kako človek sploh dojema okolje, v katerem prebiva. Predpostavlja se, da subjekt verjame v logično urejenost sveta in v odnose moči kot nekaj naravnega, večnega in nespremenljivega - in logika, skozi katero svet razumemo, se kaže, kot da je sama po sebi inherenten del sveta. Temu ni nujno tako. Ljudje smo bitja jezika in čisto vse, kar pojmujemo in razumemo, je tisto, kar spoznamo skozi interpelacijo v ideologijo oz. rečeno drugače - skozi naš jezik, jezikovne oziroma govorne prakse in privzgojen sistem vrednotenja, našteta trojica pa je seveda zgodovinsko in kulturno pogojena, in ne univerzalna .

Wittgenstein v svojem Traktatu nazorno pove: Meje mojega jezika so meje mojega sveta, nazoren dokaz pa je primarna socializacija. Primeri tako imenovanih volčjih otrok nam pokažejo, kako ključna je socializacija pri razumevanju sveta. Človeška bitja, vzgojena v divjini, so bila živalska, brez kakršnegakoli razumevanja in prepoznavanja smotra v okolju, v katerem so živela.

Smiselno lahko torej trdimo, da nekaj, česar ne poimenujemo, za nas sploh ne obstaja - seveda ne zanikamo obstoja materije, je pa res, da šele poimenovanje in jezik ezoterično enost sveta razbijeta na eksoteriko. Če govorimo o kulturni, geografski in časovni pogojenosti govorice in posledično interpretacije okolja, so lep primer Inuiti. Slednji poznajo okoli petdeset besed za sneg. Seveda so te besede prevedljive in dokaj smiselne, vendar pozor: nam, ki razlikujemo pretežno med plundro, celim in zbitim snegom, razlike, ki jih prepoznavajo Inuiti, pač niso očitne, ker ni v naši navadi, da bi o snegu razmišljali tako podrobno.

Inuitu - sneg je zanj veliko večji del vsakdanjika - je veliko bolj domača praksa večje klasifikacije različnih vrst snega in zato de facto vidi več vrst snega, ko mi vidimo samo eno. V tej postavki ni velike matematike, gre le za različni kulturni praksi razumevanja sveta okoli nas. Če slednjo anekdoto spravimo v teorijo, rečemo takole: ljudje smo simbolna bitja. To pomeni, da dejstvo človeka kot epistemološkega raziskovalca in njegovega miselnega aparata temelji na simbolnem redu, ki smo ga bili naučeni, ko smo se učili govoriti in živeti v družbi. Prav zato, ker mislimo, ne operiramo s svetom samim na sebi, marveč s simboli, ki so pripeti na objekte, ki jih opisujejo kot neke vrste prezentacija. A kaj je povezava med simbolom in objektom, po De Saussurejevo označevalcem in označencem?

De Saussure nariše znamenit diagram drevesa in besede l’arbre, ki v francoščini pomeni drevo. Razloži, da ni ničesar na drevesu kot takem, kar bi nas vodilo do tega, da mu rečemo drevo in še veliko bolj da ga štejemo za enega. S tem zadane enega izmed zadnjih udarcev esencializmu: nič v bistvu snega ni takšnega, da bi ga imenovali in razumeli enoznačno kot preprosto sneg ali pa na drugi strani razlikovali petdeset različnih vrst. Tisto, čemur rečemo objektivna realnost, je v resnici arbitrarna interpretacija, ki ne izvira iz narave sveta samega, pač pa iz zgodovinskih, ekonomskih in kulturnih pogojev.

V filozofiji takšno idejo začne Kant, ki trdi, da posameznik v dojemanju sveta ne more ubežati tako imenovani transcedentalni naraciji - recimo temu svoji perspektivi - in pogledu na objekt, ki ga proučuje, kar pa še vedno vsebuje predpostavko, da lahko do objekta, četudi popačeno, dostopamo direktno. Hegel gre korak dlje in pove, da je naša izkušnja sveta vse, kar imamo - neposredno do sveta ne dostopamo. Bistvo snega nam ostaja zakrito. Naše oči opazijo, da pada nekaj belega in mrzlega, šele naša interpretacija pa da vsemu skupaj smisel, pomen in razlago.

Na tej točki lahko skeptični poslušalec očita: sneg je konec koncev še vedno sneg in bi bil isti sneg za kogarkoli. Zavedati se moramo, da se nam, ko smo enkrat interpelirani v neko ideologijo, retroaktivno - za nazaj - dozdeva, da je način, na katerega razumemo svet, edini pravilen in popolnoma naraven ter večen. Je pa res, da se implikacij vsega povedanega morda ne zavemo na tako banalnih primerih, kot sta sneg ali drevo. Tudi v teh primerih teorija zdrži: sneg bi lahko v očeh nezemljana bil enačen z dežjem, ločitev med grmom in drevesom pa je v primeru leske - lešnikovega grma, ki lahko prerase v drevo - sumljivo majava. Vseeno si poglejmo bolj zanimiv primer.

Kar razlagamo, je najbolj očitno na primerih abstraktnih političnih pojmov in na razumevanju družbe. Levi-Strauss v svojih delih takole opisuje nek zanimiv pojav, ki ga je opazil pri študiji indijanskega plemena Winnebago. Družba v omenjenem plemenu je izrazito binarno deljena na tiste, ki po njihovo prihajajo od zgoraj, in na tiste, ki po njihovo prihajajo od spodaj. Pri raziskavi ene izmed plemenskih naselbin je antropolog prebivalce vprašal, če mu lahko narišejo načrt njihove vasi. Del prebivalstva “od zgoraj”, torej v privilegirani poziciji, je vas risal pretežno v obliki koncentričnih krogov, kjer so bile hiše harmonično in simetrično razporejene okoli osrednjega templja. Drugi del pa je krog razpolavljal s črto in vas razdelil na dva skupka hiš, kar predstavlja antagonizem in razdeljenost vasi.

Primer nam pove dvoje. Očitno je, da nobena izmed prezentacij ni napačna. Če vemo, da do “bistva” vasi nihče ne dostopa in zato efektivno sploh ne obstaja, da pa vsak posameznik skozi svoj jezik in prakso sproti racionalizira svet, potem nam je jasno, da ni resnična nobena interpretacija, ali še bolje, oboji sta resnični, kljub vzajemnemu izključevanju. Druga ugotovitev je še bolj zanimiva. Izgleda, da je različno pojmovanje, način, modus razumevanja vasi pogojen s socialno-ekonomskim stanjem. Koncentrično in harmonično razumevanje družbene ureditve je seveda smiselno privilegiranemu razredu: tako kot je pravno formalna ureditev smiselna in pravična bogatemu sloju v statusu quo. Spodnja kasta razume vas razdvojeno, odtujeno, svoj podrejeni položaj razume v antagonistični opoziciji do tistega višjega razreda.

Podoben fenomen opažamo danes tudi v kapitalizmu. Sovjetski pravnik Evgenij Pašukanis v svojih razpravah pravi, da je seveda buržuju smiselno in dejansko pravično, da z delavcem sklene pogodbo, saj sta oba svobodna akterja na trgu. Delavec seveda ni svoboden, ker je od dela odvisno njegovo preživetje, v družbi pa obstajata dve različni interpretaciji situacije. Pred nadaljevanjem pa Disciplin A Kitschme s pesmijo Društvena mreža.

Če povzamemo dosedanje teoretiziranje, lahko povemo tole: narava človekovega razumevanja sveta je nekakšen ničejanski perspektivizem: do sveta v resnici ne dostopamo. Obrazložimo si ga vsak po svoje skozi racionalizacijo, jezik in družbene prakse, ki smo jih priučeni. Ko vam nekdo naslednjič pove, da je nad ideologijo. Da gleda jasno in neodvisno na stvari oziroma, kot danes radi rečejo politiki, pravi, da ni “ne levo ne desno” - mu milo za drago zabrusite, da brez ideologije, torej pojmovnega sistema, ki osmisli bizarno najstvo okoli nas, človek pač ne obstaja kot socializirano in civilizirano bitje, pač pa kot nagonska žival - spomnite se na začetni primer volčjih otrok.

Če povzamemo za Dolarjem: ideologija je najmočnejša ravno takrat, ko se nam zdi, da smo se je otresli. Ravno to je razlika med ideologijo, kot pojem razumejo Američani, ko z njim opišejo politično opcijo, ki si jo prisvoji posameznik: kapitalistična, komunistična in tako dalje, in med pravilnim definiranjem ideologije. Ideologija je tisto, kar da rečém smisel in kar nas, če gre verjeti Althusserju, naredi subjekte, nam nadane identiteto.   

Kje je torej v tej shemi prostor za novinarja? Kaj nam je treba vse te suhoparne teorije? Primer plemena Winnebago nas nauči, da je to različno razumevanje nekaj, kar je pogojeno z razredno pripadnostjo. Če po Althusserju ideologija ni sestavljena iz velike ideje, marveč iz vsakodnevnih praks, načina, kako bivamo, kam hodimo na kavo, kako in o čem govorimo in tako naprej, potem je edino normalno, da delavski razred razume reči in vidi svet povsem drugače kot kapitalist.

Noben izmed teh pogledov ni bolj resničen kot drug - vsi so enako naključni, hkrati pa pogojeni predvsem s socioekonomskimi okoliščinami. A vseeno se ne moremo izogniti tako imenovani subjektivnosti svojega zora. Politični boj na koncu dneva ni boj za tisto pravo resnico in tisti en in edini pravi način biti. Politični boj je boj med različnimi resnicami. Če smo prej povedali, da je interpretacija in naracija vse, do česar se lahko dokoplje posameznik, potem ne obstaja niti en univerzalni kriterij “resničnosti” ali ustreznosti: vsaka ideologija seveda na začetku sama opraviči in dobesedno uresniči ali o-resniči samo sebe.

Ne gre za boj in iskanje sistema, ki je “najbolj optimalen”, ampak obratno, vsak sistem mišljenja sam postavi vrednote in jih že s svojim obstojem optimalno zagotavlja. Če smo ujeti v moralno logiko neoliberalizma, ki postavi gospodarsko svobodo in prosti trg na prvo mesto, je absolutno pričakovano, da bo fiskalno konzervativna opcija v vsakem primeru bolj zaželena, ker a priori izpolnjuje zadane cilje. V takem svetu bo socializem vsekakor in vselej neuspešen. Resnice cele nikoli ne moremo izreči. Ker ne obstaja univerzalna resnica, obstaja pa zato kopico interpretacij in perspektiv, lahko trdimo, da je resnica paradoksalna, kar je edina univerzalno resnična trditev.

Politični boj je tako v resnici boj v sferi označevalca oziroma če rečemo lepše in si pomagamo s sovjetskim lingvistom Vološinovom: jezik je arena razrednega boja. Lep primer je recimo način, kako govorimo in pišemo o begunski krizi. Uporaba besede begunec ali migrant je ključna, pa čeprav v obeh primerih govorimo o istem človeku. Velika zmaga proti beguncem, ki je vodila do novele zakona o tujcih in večinske nastrojenosti naroda proti beguncem, se je zgodila ravno takrat, ko se je v javnem diskurzu pretežno začela uporabljati beseda migrant. In sedaj, poslušalke in poslušalci, sedaj pridemo do pravega bistva tega prispevka: novinar ne more biti nikakor nevtralen in objektiven. Objektivnost ne obstaja. Vsako izrekanje je vselej izrekanje z nekega mesta in je vselej zaznamovano z subjektivnostjo - če že moramo uporabljati to besedo. Zatorej objektivno novinarstvo ne more obstajati.

Kaj je past tako imenovanega “objektivnega novinarstva”? Tisto, čemur bi danes ljudje rekli čisto in objektivno novinarstvo, v resnici ni objektivno novinarstvo v smislu novinarstva, ki z čisto logiko in razumom govori resnico, pač pa je to novinarstvo, ki poustvarja in reproducira mainstream diskurz. To je novinarstvo, ki zagovarja in govori v imenu trenutne oblasti.

Če je v družbi hegemonski pomen in diskurz vsiljen s strani najmočnejšega - tako v en glas trdita Nietzsche in Foucault -, potem je očitno, da tako imenovano objektivno novinarstvo, torej novinarstvo, ki se zdi najbolj intuitivno in zdravorazumsko, prihaja ravno s te strani. Zato je besedna zveza objektivno novinarstvo zavajajoča: v resnici je prav tako subjektivno kot vso ostalo novinarstvo in ima hkrati enako politično agendo, četudi se je sploh ne zaveda.

Aktualizirajmo sedaj povedano. Pojavnost fake news je z rečenim močno povezana. Pred nekaj leti je bilo objektivno mainstream novinarstvo norma - tako kot so bile v večini zahodnih držav norma centristične stranke. Pojavnost fake news in vulgarizacije novinarstva je tesno povezana z radikalizacijo politične atmosfere na zahodu. Predvsem na spektru alt-right in dlje je fake news zvezan z rastjo političnega kapitala: naracija, ki jo vzpostavljajo desničarske strani, kot je Breitbart, zmaguje pri ljudeh, ki jo vzamejo za svojo in potem brez problema volijo za Trumpa ali Alternatif für Deutschland.

Vseeno moramo izpostaviti, da obstaja razlika med organizacijami, ki eksplicitno povedo, da ne verjamejo v objektivno novinarstvo - Radio Študent denimo -, in stranmi, kot je Breitbart, ki preprosto lažejo. To, da smo subjektivni in da to priznavamo, ne pomeni, da si izmišljujemo dogodke ali podobno: subjektivna je interpretacija, kjer nekaj, kar se je zgodilo, razložimo, umestimo v dogajanje in tako naprej. Določene strani si dogodke preprosto izmislijo, na primer Nova24tv, ki si je lani izmislila dogodek o nekem romskem dečku, ki naj bi nekoga posilil - kar je bila čista laž.

Ne bomo moralizirali o tem, zakaj nekateri lažejo, drugi pa ne, med drugim zato, ker z neonacisti, kar Breitbart gotovo so, o morali ne razpravljaš. Je pa to morda naša strategija, da smo čim bolj transparentni ter iskreni in zato bolj kredibilni in prepričljivi - zato, da bodo naša pojmovanja in definicije  močnejša napram tistim, proti katerim se borimo.

Izbira svojega medija je zato pomembna, kajti izbor medija, ki nas bo informiral, je v resnici veliko več: je izbor pojmov, s katerimi bomo opisovali svet, pa tudi če gre za tako banalno razlikovanje, kot je razlika med beguncem in migrantom. Gre za izbor politične agende, za katero vede ali nevede stoji medij. Novinar je več kot navaden pisun in gobezdalo: je pomemben del političnega diskurza, ker je na pomembnem in javnem mestu izrekanja. Zato bodite pozorni, ko izberete svojega novinarja. Bodite pozorni, ko izberete svoj radio. Kajti ta odločitev, kakršnakoli že bo, prinaša za seboj posledice in bo v nekem smislu spremenila svet. Vsaj vaš.