Zora Neale Hurston

"Honey, de white man is de ruler of everything as fur as Ah been able tuh find out. Maybe it’s some place way off in de ocean where de black man is in power, but we don’t know nothin’ but what we see. So de white man throw down de load and tell de nigger man tuh pick it up. He pick it up because he have to, but he don’t tote it. He hand it to his womenfolks. De nigger woman is de mule uh de world so fur as Ah can see."

(Zora Neale Hurston, Their Eyes Were Watching God)

Življenje, smrt ter ponovno vstajenje femme terrible harlemske renesanse

Pozdravljeni v oddaji Objekt meseca, ki jo tokrat posvečamo liku in delu Zore Neale Hurston, antropologinje ter literarne avtorice harlemske renesanse, ki je kljub plodoviti ustvarjalnosti pravšnjo umestitev v literarno zgodovino doživela šele v obdobju 70-ih ter 80-ih let dvajsetega stoletja, ko je postala simbol vzpostavljanja lastne literarne tradicije afroameriških pisateljic ter feminističnih kritičark. 

Zora Neale Hurston je bila kot šesti otrok Johna Hurstona in Lucy Ann Potts Hurston rojena 7. januarja 1891 v Alabami. Leta 1893 se družina preseli na Florido, natančneje v Eatonville, eno izmed prvih samoupravljanih črnskh skupnosti v ZDA v tistem času. V času postrekonstrukcijskega obdobja zakonov Jima Crowa je v ZDA namreč vzniknilo več kot deset črnskih mest - nekatera so nastala iz starih skupnosti ubežnih sužnjev, druga v želji po segregaciji in samoupravljanju zavoljo umika od vseprisotnega nasilja nad Afroameričani. Hurston je tako odraščala v mestu s črnim županom (kar tri mandate je bil to njen oče), črnim sodiščem, cerkvijo, pošto in trgovinami, belce pa je videvala zgolj, ko so potovali skozi mesto. Po materini prezgodnji smrti je Hurston poslana na Florida Baptist Academy, a ker za šolanje ni imela zadostnih finančnih sredstev, se je več let, do leta 1917, preživljala z delom v potujoči igralski družini.

Leta 1917 se Hurston pod pretvezo, da je 10 let mlajša, vpiše na Morgan State University, pozneje na slovito univerzo Howard. Tam jo je poznanstvo s profesorjem filozofije Alainom Lockom kmalu privedlo do pisanja leposlovja, sprva poezije, ter v krog harlemske renesanse, katere simbolni oče je bil prav Locke. Ko se je Hurston leta 1925 preselila v New York, je bila literarna ustvarjalnost harlemske renesanse na višku in tudi sama je kmalu pristala v samem jedru gibanja. Njeno delo je bilo objavljeno v manifestni antologiji proze, poezije in esejev The New Negro (v prevodu Novi črni človek) iz leta 1926.

Harlemska renesansa je bilo gibanje generacije, katere stari starši so bili povečini še sužnji, katere starši so občutili obe plati rekonstrukcije, sami pa so živeli rasno segregacijo Jima Crowa, uspeh Griffithovega filma The Birth of a Nation ter največji vzpon Ku Klux Klana do tedaj. Velike selitve s podeželskega juga ter Karibov na sever in zahod ZDA so iz Harlema ustvarile destinacijo za migrante – s tem pa je nastala ena izmed najbolj ustvarjalno plodnih umetniških scen časa. A velik del renesančnih akademikov je literaturo videl predvsem kot orodje proti Jim Crowu, platformo za rasno izboljšanje – za nastop visoke afroameriške umetnosti ter s tem novega črnega človeka. Urednik  The New Negro, Alain Locke, je pri zbirki tako upošteval konservativne in propagandne kriterije črne umetnosti, kot jih je v svojem eseju »The Negro Art Renaissance« definiral  W. E. B. Du Bois.

Kasneje Hurston skupaj z Langstonom Hughesom, Wallaceom Thurmanom in drugimi literati, ki jih je zbadljivo poimenovala kar the nigeratti, kot odgovor na za njih preveč konzervativen in buržujski The New Negro izda revijo Fire!!!, ki je v maniri necenzurirane afroameriške izkušnje zavrnila rasno propagando in med drugim odprto načenjala tabu teme istospolne ljubezni, medrasnih odnosov in prostitucije. Ko Hurston leta 1927 objavi esej »How it feels to be coloured me« oziroma v prevodu »Kako je biti črna jaz«, v katerem opisuje svoje odraščanje v črni skupnosti, se javno opredeli kot nekdo, ki svojega pisanja ne želi posvetiti zgolj vprašanju rase in ki se kot avtorica ne želi umeščati zgolj prek odnosa do belcev.

Hurston je kasneje študirala na Barnard Collegeu, kjer se je pod vplivom profesorja Franza Boasa usmerila v antropologijo. Ta jo je spodbudil, da odpotuje nazaj v domače kraje in raziskuje kulturo črnega juga ter popiše tisto, kar se ji je doslej zdelo samoumevno. V svoji avtobiografiji Hurston sicer zapiše, da njeni prvi poskusi zbiranja ljudskih pesmi in zgodb zaradi distance, ki jo je čutila ob svojem izobraženem, znanstvenem pristopu, ni bila uspešna, a prav na tej poti je srečala Cudja Lewisa, v Beninu rojenega zadnjega preživelega člana skupine Afričanov z zadnje suženjske ladje, ki je leta 1860 pristala v ZDA. Ob kasnejših raziskovanjih juga se je k njemu vrnila in prav v letošnjem letu bomo lahko njen popis srečanja po skoraj sto letih prebirali tudi v knjižni obliki.

Hurston leta 1934 objavi svoj polbiografski romaneskni prvenec Jonah's Gourd Vine (v prevodu Jonahove buče), ki temelji na likih po vzoru njenih staršev ter se ukvarja s tematikama preseljevanja Afroameričanov iz Alabame na Florido ter zakonskega življenja. A za precej pomembnejše se je izkazalo antropološko delo Mules and Men (v prevodu Mule in moški), ki je nastajalo med njenimi potmi po jugu ter bilo izdano leta 1935. Že v uvodu Hurston namreč izpostavi dvojno perspektivo: glas pripadnice skupnosti ter antropološki glas. V knjigi popiše ljudske pripovedi, pesmi, pridige ter opisuje navade ljudi, vse to pa vplete v metapripoved o lastnem raziskovanju in s tem iz sebe ustvari nekakšen razklan osrednji karakter.

Interakcijo z ljudmi iz skupnosti Eatonville ter Polk County zapisuje v pogovornem jeziku, vmesna pripoved pa je zapisana v literarnem slogu. Čeprav tekst začne z metaforo o antropološkem povečevalnem steklu, ob identifikaciji z ljudmi ter zadržanosti do opazovanja in sodb očitno simbolno zavrne avtoriteto in privilegij zapisovalca ter tako ustno izročilo postavi pred pisano besedo. Ne popisuje splošnih razumevanj kulture, temveč obrate, gibanja in konflikte, ki zaznamujejo interakcijo na terenu. V ospredje postavi boj za definicijo in reprezentacijo med etnografom in subjektom. Delo je zaradi žanrske hibridnosti prejelo mešane odzive, predvsem pa ji je bil očitan humoren ton in portretiranje neizobraženih Afroameričanov, kar naj bi krepilo stereotipe.

Le dve leti kasneje Hurston objavi svoje najpomembnejše delo – roman Their Eyes Were Watching God (v prevodu Njihove oči so gledale boga). Roman je v zgolj sedmih tednih spisala na Haitiju, tja in na Jamajko se je s pomočjo prestižne Guggenheimove štipendije odpravila raziskovat verske vudu prakse. Roman je Hurston umestila v rodni Eatonville, torej v črnsko samoupravljano skupnost, v glavno vlogo pa je postavila črno junakinjo Janie Crawford. Bildungsroman sloni na okviru Janiejine pripovedi svoje življenjske zgodbe prijateljici. Pripoved se začne, ko mlado Janie babica Nanny, zaskrbljena zaradi Janiejinega najstniškega seksualnega prebujenja, prisili v dogovorjeno poroko. V znamenitem govoru ob začetku romana ji Nanny pojasni svoje védenje o svetu; da je bel človek gospodar sveta, tovor, ki ga naloži črnemu moškemu, pa ta preloži na črno žensko, zatorej je črna ženska mula sveta. Nanny, ki je ob posilstvih s strani belega gospodarja živela dehumanizacijo žensk v času suženjstva, tovrstne hierarhije sprejema kot univerzalne.

Janie se tako poroči s kmetom s 60 akri zemlje, Loganom Killicksom, a zaradi ujetosti v vlogo gospodinje kmalu pobegne z drugim moškim. Z Jodyjem Starksom se nastani v Eatonvillu, kjer ta s političnimi ambicijami vzpostavi samoupravljano skupnost ter sebe kot župana. Janie večino odnosa preživi v vlogi tihe žene, kateri ni dovoljeno sodelovati v družabnem ali političnem življenju. Pred smrtjo moža se zave, da je bila tudi s Starksom izjemno omejevana. Kot vdova pri štiridesetih spozna Tea Cakea, zaradi katerega se odpove svoji trgovini v Eatonvillu. Z njim zaživi v izrazito enakovrednem odnosu, predvsem pa se zdi, da prvič zares spozna tudi čare seksualnosti. Ko Tea Cake umre tragične smrti, zaradi katere se Janie zagovarja na sodišču, se zaključi tudi njen »bildung« ter boj proti simbolni oznaki črne ženske kot mule sveta.

Hurstonin založnik je zavoljo prodaje na platnicah Their Eyes Were Watching God roman označil za ljubezensko zgodbo, beli kritiki so roman pokroviteljsko hvalisali zaradi njegove domnevne preprostosti in iz njega luščili zaključke, polne rasnih predsodkov. Črni kritiki – med njimi tudi Alain Locke in Richard Wright, katerega delo Native Son je ob izidu leta 1940 v trenutku postalo klasika - so roman označili za površinski. Motila jih je »nizka govorica« zapisanega dialekta, največji očitek pa so predstavljale obtožbe o nepolitičnosti. Po harlemski renesansi se je v obdobju velike depresije literatura afroameriških avtorjev namreč usmerila v izrazito družbenokritično smer, tako kot pri Wrightu pa je prevladoval socialni realizem.

Locke je Hurston še posebej očital humor in jo obtožil »zabavanja belih bralcev«. Wright je v kritiko zapisal, da »njeni karakterji živijo v varni in ozki orbiti, med smehom in solzami«, knjiga pa naj bi bila »brez teme, brez sporočila in brez premislekov«. Zapiše: »Gospodična Hurston nima želje po premiku v smer resne proze. Zna pisati; a njena proza je ogrnjena v lahkoverno senzualnost, ki zasleduje izraz črnih avtorjev vse od dni Phyllis Wheatley …« Tu je pomenljiva prav primerjava z Wheatley, sužnjo iz Zahodne Afrike ter prvo objavljeno afroameriško pesnico, ki je po izdaji pesniške zbirke leta 1773 ter podarjeni svobodi s strani njenih gospodarjev zaradi nezmožnosti služenja denarja v obdobju, ko je ekonomija slonela na sužnjih, povsem obubožana umrla. Wright tako ni le zanikal mesta črnih žensk v literarnem kanonu, temveč je v zanj nepomembno tradicijo vpisal tudi Hurston.

Zaradi tovrstnih kritik je bila Hurston kmalu potisnjena ob rob literarne scene, pogosto označena za izdajalko političnega boja, ob slabi prodaji knjig, upadu štipendiranj v obdobju velike depresije in vedno večjih nesoglasjih s harlemsko belo mecenko je zadnji dve desetletji svojega življenja honorarno delala kot učiteljica, kasneje kot služkinja.

A Hurston je stala za svojo pisano besedo. Leta 1938 je v eseju »Art and Such« zapisala svoj pogled na literaturo sodobnikov. V njem piše, da je, ko je črni človek po koncu suženjstva končno lahko spregovoril, moral generacijo ali dve govoriti o mislih in čustvih, ki jih ni mogel izraziti v stoletjih tišine. V obdobju rekonstrukcije, piše, je bilo vse povezano z raso, vendar se ji zdi, da takšna osredotočenost zavira izvirnost. Zapiše: »Ali lahko črn pesnik poje pesem jutru? Pesem plane na njegove ustnice, a se ji upira. Reče si "Oh, ta pesem v meni je lepa. Zvezdo jutranjico čutim v svojem grlu. Pel bom o zvezdi in jutru." Nato se njegovo ozadje vrine med njega in njegove ustnice in zvezdo ter zamrmra: "Mar ne bi moral peti o naši žalosti? To je tisto, kar je pričakovano od mene in smatran bom za nekoga, ki je pozabil našo preteklost in sedanjost. Če ne bom, me bodo nekateri celo označili za strahopetneža. Edina tema za črnega človeka je rasa in njeno trpljenje in zato mora biti jutranja pesem zatrta. Namesto tega bom pisal o linču." /…/ Zanj noben črn človek ne obstaja kot posameznik – obstaja le kot tragična enota rase.«

Hurston je svoje pisanje videla kot neodvisno od belega človeka – karakterje v svojih romanih je želela videti v odnosu do samih sebe. Njen pogled je v romanu Their Eyes Were Watching God usmerjen v črnega človeka, še bolj izrazito pa v črno žensko. Dejstvo, da se večji del romana odvija v črni skupnosti, pa še ne pomeni, da roman ni političen. Če gre v prvi vrsti zagotovo za črno žensko identiteto, ki ob koncu romana prevzame avtoriteto nad lastno pripovedjo, Hurston v romanu posega tudi v tabuje: seksizem, nasilje, rasizem, razredne razlike znotraj črne skupnosti ter žensko seksualnost. Popisi spolnosti in metafor za spolnost namreč dajo jasno vedeti, da ne gre le za iskanje pravice do glasu črne ženske, ampak tudi njene pravice do telesnega užitka. Obenem Hurston popisuje kulturo, vsakdanje, družinsko življenje in s tem lepoto neizobraženega, delavskega črnega razreda, ki se ga je elita tistega časa pogosto sramovala. Tako črna ženska kot črni moški v romanu nista zvedena na status žrtve. 

Hurston osrednjo metaforo romana – mulo - prevzame iz zapisov Jeana Toomerja, afroameriškega pesnika in pisatelja, ki je črne ženske rekonstrukcijskega juga opisoval kot nesporne svetniške mule, na katerih sloni breme sveta. Poleg zavrnitve stereotipa Hurston mulo vpelje v roman tudi prek osvetlitve odvisnosti črnega človeka od živali same – s čimer prevprašuje prelomljeno obljubo agrarne reforme obdobja po državljanski vojni, ki naj bi novo osvobojenim sužnjem s tako imenovanimi »40 akri in mulo« omogočila ekonomsko neodvisnost, a jih je zgolj zasužnjila v zakupne odnose.

Tudi skupnost Eatonville je v romanu le navidezno apolitična, saj sta tako spol kot barva kože pod povsem kritičnim drobnogledom. Če naj bi bila črna ženska mula sveta, Nanny v začetku romana začrta tudi njeno nasprotje. Posvari jo pred vlogo bele ženske; moške trofeje, brezdelne gospodinje. Takšna usoda Janie doleti z možem Starksom, katerega vedênje je v političnem zanosu ter ponosu nad lastno funkcijo v samoupravljani skupnosti pogosto zarisano kot imitiranje bivših belih gospodarjev in tudi skupnost sama ga začne primerjati s plantažnimi gospodarji. Čeprav v romanu ne gre za dialog z zunanjim drugim, gre pogosto za dialog z aspekti drugosti znotraj likov samih. Ne beremo o zunanjih manifestacijah rasizma in seksizma, a predvsem o ponotranjenju teh idej v zavesti o sebi in drugih.

Tu je tudi gospa Turner, ki Janie ob njeni novi zvezi s Tea Cakeom očita, da nista primeren par, saj da je Janiejina polt občutno svetlejša in si zato zasluži boljšega moškega. Ob tovrstnih ponižanjih se zalomi tudi v odnosu med Tea Cakeom in Janie, pa čeprav se v njem Janie prvič počuti zares enakovredno. Ko Tea Cakea občutek manjvrednosti zaradi temnejše kože, ki mu ga vzbuja opravljanje gospe Turner, razjezi, saj je pod vprašajem njegova moškost, v odgovor gospe Turner pretepe Janie.

Janie od prvega moža dobesedno pobegne, drugi za nenadno boleznijo umre kmalu zatem, ko se Janie prvič ostro postavi zase, ne dolgo po nasilju s strani Tea Cakea pa se konča tudi ta odnos. Med hurikanom, pred katerim z Janie bežita na varno, Tea Cakea ugrize stekel pes. Ko se bolezen razvije in v deliriju v Janie usmeri pištolo, mu jo ta iztrga iz rok in ga ustreli. Ženski upor, navidezno zavit v romanco, doživi višek na sodišču, kjer se mora braniti zaradi uboja Tea Cakea.

Na sodišču se zagovarja pred belim sodnikom, dvanajstimi belimi porotniki, občinstvom »osmih do desetih belih žensk« ter črnimi moškimi iz skupnosti. V polifoniji dialogov se prepletejo sodni, javni, dominantni, zasebni ter podrejeni glasovi. Sodnik na sodišču pokroviteljsko utiša glasove črnih moških, ki pozivajo k Janiejini obsodbi, nato pa porotnikom veli, naj se odločijo med hladnokrvno morilko ali med zlomljenim bitjem, predano ženo, ujeto v nesrečnih okoliščinah, ki je s strelom krogle v srce svojega pokojnega moža izvršila veliko dejanje usmiljenja.

Odločitev sodišča, da Janie oprostijo, deluje predvsem kot sodba proti črnim moškim in ne za črno žensko. Z Janie se poistovetijo tudi ženske v občinstvu: »In bele ženske so jokale in stale okoli nje kot varovalni zid.« Da je šlo predvsem za dejanje samoohranitve, ne poudari nihče. Jainejin glas je tako na sodišču apropriiran, a zavoljo svobode se mu tokrat odreče ter kot vredno prave izpovedi kasneje izbere svojo prijateljico.

Če so avtorice v 70-ih in 80-ih Hurston pogosto označevale za protofeministično, so se hkrati pojavile tudi kritike omenjene tišine na sodišču. Hurston so kot nefeministično očitali tudi variiranje med tretjeosebno pripovedjo in prvoosebno Janiejino pripovedjo, saj naj bi to pomenilo, da avtorica glasu ni pripravljena povsem nameniti junakinji. Vendar pa je Hurston zagotovo želela naslavljati raznolik razpon bralstva. V romanu perspektiva ni zamejena na osrednjo junakinjo, vendar skoraj izključno na podarjanje glasu preprostemu afroameriškemu posamezniku, umestitev zapisanega dialekta v leposlovno delo pa deluje kot hommage črni pripovedni tradiciji. Prav tako se razlika med tretjeosebno pripovedjo in Janiejinim glasom včasih zazdi celo kot avtoričina varovalka pred podobno apropriacijo kompleksnosti zgodbe, kot jo Janie doživi na sodišču, a se posplošujočim kritikam belih in črnih kritikov Hurston ni izognila. 

Za konec preskočimo v obdobje po gibanju za državljanske pravice, v začetke akademskega črnega feminizma in pisanja moderne generacije afroameriških avtoric ter črnih feminističnih kritičark. Pisateljice kot so Alice Walker, Toni Morrison, Sapphire, Maya Angelou ter kritičarke Mary Helen Washington, Michele Wallace, Barbara Smith in druge so v 70-ih in 80-ih letih lastno ustvarjalnost utemeljile na novoodkriti tradiciji. Preoblikovanja literarnega kanona, ki ni vključeval črnih avtoric, so se lotile z zbiranjem, prebiranjem in objavljanjem tekstov iz 19. ter začetka 20. stoletja. Nastale so antologije, ponovne izdaje – iskanje umetniških prednic pa je obrodilo multitudo umetniških mater, tudi tistih, ki so jim bili zanikani pogoji za ustvarjanje »visoke umetnosti«. Z obratom v preteklost so omenjene avtorice presegle tradicijo literature afroameriških avtorjev ter belih avtoric in vzpostavile lasten jezik, v katerem sta pripovedovanje in pisanje dinamični obliki spominjanja in poustvarjanja.

Ena izmed ponovno odkritih literarnih prednic je bila Zora Neale Hurston. Alice Walker je v eseju »In search of Zora Neale Hurston« leta 1973 popisala svoje iskanje Hurstonine dediščine v Eatonvillu ter se ji z graviranjem njenega neoznačenega zapuščenega nagrobnika priklonila. Vendar ni šlo zgolj za kanonizacijo literarne dediščine – kot zapiše Walker v eseju »In Search of Our Mother's Gardens« »vsaka pisateljica piše manjkajoče dele zgodb drugih pisateljic.« In prav Hurstonin roman Their Eyes Were Watching God se zagotovo odseva v širokem naboru romanopisja – vzporednice lahko vlečemo z najuspešnejšimi romani generacije, denimo Nekaj vijoličastega Alice Walker in Najbolj modre oči Toni Morrison. Bildungs romani se usmerjajo v ponovno pisanje zgodovine, v izkušnjo vsakdana črnih žensk, v slikanje kolektivnih izkušenj prek pozornega opazovanja individualnih subjektivnosti. Preplet tematik spola in rase ukinja stereotipe o črnih ženskah.

Zora Neale Hurston je tako zahvaljujoč omenjenim avtoricam ponovno zapisana v literarno zgodovino in zlahka jo opišemo kot pionirko afroameriške ženske pisave, ki jo Mary Helen Washington v antologiji Reading black, reading feminist označi z naslednjimi besedami:

»Če obstaja ena značilnost, ki odlikuje literaturo črnih žensk – in ta utemeljuje umanjkanje njihovega priznanja – je to sledeče: njihovo pisanje je pisanje o črnih ženskah; s trudom beleži misli, besede, občutja in dejanja črnih žensk, izkušnje, ki resničnost črnih žensk prikaže povsem drugačno od tiste, ki so jo popisali moški. V tej tradiciji ni žensk, ki bi hibernirale v premišljevanju svoje nevidnosti; ni žensk, ki bi razkosavale trupla ali drobile lobanje žensk ali moških; in malo žensk v literaturi črnih žensk, če sploh katera, uspe brez podpore drugih žensk in moških v njihovih skupnostih. Ženske v tej tradiciji govorijo z drugimi ženskami – matere, sestre, babice, prijateljice, ljubimke – so nujno potrebne za njihovo rast in dobrobit. Delijo si intimo, ki je lahko zaupana zgolj sorodnemu ženskemu duhu. Njihova intima je orodje, ki ženskim pisateljicam omogoča prikazati ženske bolj celovito.«