Prikazen subkultur

V tokratni recenziji knjige V vrtincu subkultur bomo obravnavali eklektičnost misli subkulturnih teoretikov, ki jih je ukrotila in k nam privedla Jasna Babić. Cilj knjige, kot sama to kar nekajkrat poudari, ni predstaviti novega odkritja ali teorije, ki bi rekontekstualizirala področje subkultur, ampak z bolj pedagoškim pristopom prikazati družboslovno teoretsko misel ameriških in angleških subkulturnih teorij 20. in 21. stoletja.

Prvi del knjige je namenjen zgodovinski umestitvi teorije subkultur, avtorica pa svoje preučevanje začne pri Čikaški šoli. Sploh prvi univerzitetni sociološki oddelek na svetu – ustanovljen leta 1892 – je poskušal definirati nova družbena razmerja, ki so nastala v času množične industrializacije in urbanizacije. Čikaške raziskovalce je gnal vznik novih specifik življenjskega sloga, značilnega za urbano okolje; največ pozornosti so namenili fenomenu deviantnosti, saj je bil ta značilni člen novonastalih skupin mladostnikov, migrantov, tolp in ostalih. Da bi se izognili projekciji negativnih lastnosti na specifične skupine, so raziskovalci poskušali razumeti deviantno vedenje kot konstitutivni element rešitve družbenega neravnovesja. Tako se tudi ena od prvih opredelitev subkultur navezuje na kolektivno reševanje težav, s katerimi se srečujejo pripadniki skupin, njihovo sobivanje pa se že začne povezovati z glasbo, s preživljanjem prostega časa in kreacijo skupne identitete.

Na tej osnovi se je vzpostavil Center za sodobne kulturne študije na Univerzi v Birminghamu, znan kot CCCS. V nasprotju s Čikaško šolo, ki se je oprla na empirično sociološko analizo posameznih predelov mest, so britanski teoretiki poskušali natančneje zapopasti pomen samih subkulturnih praks in določiti, kaj točno definira skupino za subkulturno. Da bi to dosegli, so analize deviantnega vedenja prestavili iz specifičnih mestnih con v splošnejši teoretski okvir. Subkulture so začeli povezovati z delavskim razredom, ključna tema raziskovanja pa je postala razredna struktura. CCCS-ja tako ne zanima več le deviantnost določenih skupin; zanje subkulture postanejo cone upora mlade generacije proti hegemoniji dominantne kulture, ki tako postanejo izraz in rešitev krize razreda. Česar ne morejo razrešiti na strukturni, lahko razrešijo na simbolni ravni, stil pa postane ključni element medsebojnega prepoznanja in uporniške drže. Te spremembe so značilne za britanski delavski razred v povojnem obdobju, svoj vrh pa dosežejo v 70-ih z vznikom punka.

To je bila zgodovina teorije subkultur, vendar mora ta, če se želi obdržati, prestati postmoderno dobo, ki povsem premakne in zasuka njene temelje. Na tej točki recenzija ne bo več sledila linearni perspektivi subkulturne teorije, saj bi bilo to praktično nemogoče. Kot nam nakazuje naslov enega izmed poglavij knjige – Razpoke v temeljih – je subkulturna teorija v 90-ih letih morala prestrukturirati svoj odnos do objekta spoznanja; delila pa se je na dve teoretski liniji, ki sta dejavni še danes.

Prva prikazuje popolno divergenco od pretekle teorije subkultur. Nova smer postsubkulturnih študij razume predhodna dognanja kot zamrznjena v času, nadaljnji razvoj subkulturnih praks pa je do te stopnje spremenjen, da sam koncept subkulture, po njihovem mnenju, ne deluje več ustrezno. Ne le da novi teoretiki novih družbenih praks ne zmorejo pojasniti s stilnim uporništvom – ki je v devetdesetih le še simulaker podob, ujetih v reklame – celo najznačilnejši označevalci razreda, etnične pripadnosti in spola postajajo v družbi razpršenih in pretočnih odnosov vedno manj pomembni.

Sinonim za ta prehod je vznik rave kulture, ki je pod eno streho, ali bolje rečeno, streho zapuščene industrijske tovarne, spravila maso izjemno raznolikih ljudi. Vsaj v tistem času so se generacijske, strukturne, nacionalne ali spolne razlike na plesišču zdele povsem nepomembne. Postsubkulturne študije tako iščejo nadomestne koncepte, ki bi pojasnili identiteto sodobnega, postmodernega posameznika; zanj so značilne večkratne, kratkotrajne, površinske interakcije, ki sovpadajo s tokom možnosti. Teoretiki se na te spremembe odzovejo z vpeljavo novih, nadomestnih konceptov pojma subkulture, med katerimi se znajdejo neoplemena, scene, življenjski stili in drugi.

Druga, najmlajša generacija subkulturnih raziskovalcev zagovarja teoretsko smer simbolnega interakcionizma. Zavračajo posplošeno kopičenje mnogih konceptov, ki jih poskušajo vpeljati postsubkulturni teoretiki, saj menijo, da tovrstna praksa raziskovanja ne pripomore k razumevanju novih subkulturnih oblik, ampak jih le še dodatno mistificira. Ključna točka razkola med tema dvema teoretskima linijama je vprašanje subkulturniške identitete. Kjer prvi pod vplivom postmoderne začno jemati identiteto subkulturnika kot le eno od možnosti izbire, kot le prehodno prakso, povezano z življenjskim stilom in vplivom potrošniške družbe, drugi temeljiteje konceptualizirajo njene posamezne elemente – posameznik je namreč kljub svoji avtonomiji odvisen od družbe, razumevanje tega pa odpre vprašanje o odnosu med sebstvom in identiteto. Znotraj sebstva poteka naše samodefiniranje, identiteta pa pride do izraza v interakcijah z drugimi. Subkulturni načini povezovanja tako niso le neobvezujoče, slučajne interakcije, ampak je medsebojno sobivanje povezano še s kreacijo skupnih pomenov, značilnih idej in predmetov.

Simbolni interakcionisti subkulture tako razumejo kot spreminjajoče se entitete, relativno difuzne družbene mreže interakcij, prek katerih si posamezniki delijo identitete, značilne pomene okoli idej, praks in predmetov ter občutek marginaliziranosti ali uporniški odnos do konvencionalne družbe. Babić afirmira misel teoretikov najmlajše generacije, saj meni, da ti natančneje umeščajo neko skupino kot subkulturno, predvsem pa določajo omejitve, ki so v definiciji postsubkulturnih študij razvodenele. Če želimo še vedno govoriti o subkulturni izkušnji in subkulturni udeleženosti, je to mogoče le z analizo odnosa med subkulturo in drugimi, to razlikovanje pa nam ponovno omogoča obuditi – do nedavnega že izgubljeno – uporniško držo, ki jo subkulture gojijo do večinske družbe. Avtoričin optimizem glede teorije simbolnih interakcionistov je upravičen. Subkulturna teorija – če se želi obdržati – potrebuje celosten teoretski okvir, ki omogoča pojasnjevanje medsebojnih interakcij z zelo različnih področij.

Problematično je, kako knjiga poskuša predstaviti njihovo teorijo na družbenih fenomenih, ki ne pričajo o danes in zdaj. Ta gesta v bralcu vzbudi skrb, da novi teoretski okvir ne pojasnjuje, temveč le onemogoči dostop do novih družbenih vozlišč, ki so iz nejasnega razloga izpuščena. Ko imamo na primer v knjigi možnost preskočiti na virtualno raven, avtorica raje definira »sea punk« kot le bizaren trend, o »vaporwave-u« pa ne slišimo ničesar. Podobno je s pripisovanjem uporništva in transgresije različnim subkulturam; te so ponovno vrnjene h kulturnim artefaktom prejšnjega stoletja, do omembe desničarskega uporništva na spletnih portalih pa je še dolga pot. Veliko lažje bi bilo brati knjigo, ki deluje, kot da govori nam, generaciji milenijcev, in ne kakšni generaciji pred nami. Danes je težko govoriti o subkulturah, ne da bi vsaj malo pozornosti namenili digitalni tehnologiji in internetu.

Recenzijo je spisal vajenec Maks.