Inflacija zakonov ali praznih političnih obljub?

Medtem ko sta le še delno opravilni predsednik vlade Miro Cerar v imenu Stranke modernega centra in prav tako le še delno opravilni zunanji minister Karel Erjavec v imenu Demokratične stranke upokojencev Slovenije z odprtjem nove sodne fronte zoper sosednjo republiko Hrvaško zaradi neupoštevanja rezultatov mednarodne arbitraže pravzaprav zgolj napovedala boj tudi za glasove tradicionalnih volivcev Janeza Janše in preostale politične desnice, so se koalicijski partnerji danes pogovarjali o kopici zakonov, ki so jih mimo Vlade oziroma neposredno v parlamentarno proceduro vložili sami poslanci. Temu sicer je v prvi vrsti tako, ker so na ministrstvih in v le še nekaj mesecev aktualni, a pravzaprav že zgolj še delno opravilni Vladi Mira Cerarja že pred nekaj meseci izračunali, da je zaradi dolgotrajnih parlamentarnih procedur konec februarja še zadnji rok, do katerega je moč še kak predpis spraviti do točke, da bi bil lahko še tik pred koncem sedanjega državnozborskega mandata nekako tudi potrjen na zadnji aprilski seji državnega zbora. Toda ker imajo poslanci pravico do neposrednega vlaganja zakonskih predlogov v parlamentarno proceduro, se te dni prav zaradi številnih zakonskih predlogov, vloženih neposredno s poslanskimi podpisi na številnih področjih v državi preprosto poustvarja iluzijo, kaj vse da je še moč v naglici in tik pred koncem mandata v politiki tudi dejansko postoriti in urediti.

Tako so v teh, brez vsakega dvoma že predvolilnih dneh, na veliko in na vse strani obljubljali tako posamezni poslanci kot najvišji predstavniki zakonodajne in izvršne oblasti. Denimo Miro Cerar je v minulih tednih obljubil, da bo več denarja za neodvisne producente v kulturi, da se bodo na hitro uredile razmere in zahteve gospiodarsko interesnega združenja lokalnih in regionalnih radijskih ter televizijskih postaj, da bo več denarja za slovenskega vojaka in obrambo, da bo in da bo ter da naj ministrstva ukrepajo, toda to je potem nekako tudi to. Misli Milana Brgleza, ki bi ga kot predsednika Državnega zbora vendarle nekoliko že po službeni dolžnosti moralo skrbeti, kako bodo poslanke in poslanci pod streho spravili vso to koalicijsko neusklajeno zakonodajno navlako, so v teh dneh pri odškodninah žrtev druge svetovne vojne, saj se je nenazadnje predsednik prav na tem področju in tik pred volitvami angažiral kar z lastnim v proceduro vloženim zakonskim predlogom.

Ne glede na kopico zakonskih predlogov, pa se še naprej zdi, da so poslanci, oblikovani po različnih interesnih ključih in tako iz SMC kot DeSUS ter Socialnih demokratov, v teh dneh največ praznih političnih obljub podelili prav na področju kulture. V proceduro so med drugim vložili zakon o interventnem vlaganju v kulturi, enako kot na področju športa bi naj do izjemnih pokojnin zaradi izjemnih dosežkov ponovno prišli tudi v kulturi. Če gre pri ta drugem predpisu za nekaj posameznic in posameznikov ter glede na celoten proračun pravzaprav omembe nevredno dodatno finančno obremenitev, pa je zakon o interventnem vlaganju v kulturo, pod katerega je denimo prvopodpisani nesojeni kulturni minister iz SMC Dragan Matić, več kot sto milijonov evrov praznih političnih obljub vreden projekt, od katerega pa bodo, tudi če ga bo sedanji sestavi Državnega zbora nekako uspelo sprejeti, imeli kulturniki le posredne koristi, saj bo v veliki večini namenjen za vzdrževanje in obnovo stavbne dediščine, kar pomeni, da bodo iz naslova teh sredstev denar domov namesto umetnikov odnesli zidarji in drugi gradbeniki.

In čeprav je na današnjem koalicijskem vrhu vodja poslanske skupine SMC Simona Kustec Lipicer posebej zablestela z opozorilom, da je vlaganje zakonov temeljno poslanstvo dela poslancev in da so ugotovili, da so z vidika zakonodaje zelo aktivni ter da bodo delali do konca, praktično do volitev, se ta čas pravzaprav že izteka. Zakonski predlogi, ki so vloženi, se po njenih besedah sicer ves čas koalicijsko usklajujejo, toda šele na podlagi argumentov in ocene javnofinančnih posledic se bo odločilo, ali bodo predlogi dobili zadostno in še pravočasno podporo ali ne.

Kljub temu da je kritika na današnjem vrhu koalicije, ki to več pravzaprav ni, letela predvsem na poslance SMC, je hitra analiza potrdila, da so zakonodajne predloge vlagali tudi poslanci DeSUS in SD. Hkrati pa so iz vseh treh strank koalicije in Vlade Mira Cerarja hkrati priznali, da bi za sprejem vseh zakonov, ki so jih neposredno, a šele tik pred koncem mandata predlagali poslanci SMC, DESUS in SD, potrebovali res ogromno dodatnih proračunskih sredstev. Toda tako to gre. Dodatnih proračunskih sredstev niti v približno takem obsegu, kot jih terjajo v zadnjem hipu v državnozborsko proceduro neposredno s strani koalicijskih poslank in poslancev vloženi zakonski predlogi, v tej državi ta čas pač ni. Zato bodo ob umetnikih in kulturnikih tudi tokratno predvolilno kampanjo zaznamovali dolgi nosovi ponovno nategnjenih volivk in volivcev. Toda zato pa imamo novo sodno fronto s Hrvaško.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z inflacijo zakonskih predlogov kot inflacijo praznih političnih obljub v zobeh poskrbel Tomaž Z.