MGMT: LITTLE DARK AGE

Columbia Records, 2018 

Težko je življenje indie rock ali indie pop zasedbe z enim do tremi velikimi hiti v poznih 2000-ih. Po preboju v mainstream, svetovni turneji in približno eno leto trajajoči svetovni kvazi slavi skupino ponavadi čaka ena od naslednjih poti. Bodisi poskuša obupano in s pogosto spodletelimi rezultati loviti spreminjajoče se glasbene smernice - še posebej umikanje kitar in vključevanje elementov hip-hopa oziroma elektronike – dober primer so denimo nedavni projekti skupin Arcade Fire in Foster The People. Lahko pa tudi trmasto in samosvoje potencira svoje manj konvencionalne tendence ter se skuša upreti vsem, od kritikov do trendov, predvsem pa tistim poslušalcem, ki jih poznajo le po tistem enem usodnem hitiču. To slednjo linijo je na svoji poti po uspehu sodobnih indie himn, kot sta Kids in Time To Pretend, ubral duo MGMT, ki pa se letos vrača z drugačnim receptom.

Kljub naslovu je Little Dark Age najbolj spevna in popoidno izbrušena plošča zasedbe od njihovega odličnega prvenca, Oracular Spectacular. MGMT predvsem za razliko od njihovega self-titled albuma iz leta 2013 ne zvenijo več tako, kot da bi se krčevito trudili zanikati vse, kar jih je naredilo popularne - temveč pustijo svojim melodijam organsko zadihati ter odločno tvorijo nalezljive refrene in bleščeče synthpopovske aranžmaje, s pogostimi primesmi new wawa, goth rocka in drugih nostalgičnih aluzij na osemdeseta.

A tisti pravi, neo-hipijevski fani so v diskografiji benda kot vrhunce vselej izpostavljali njihove zgodnjefloydovske odisejade, kot sta več kot 10-minutni Metanoia ali Siberian Breaks. Takšnih skladb tokrat ne srečamo, se pa MGMT večkrat spustijo v podaljšane instrumentalne pasuse, med katere se sem ter tja prikrade tudi kak dobrodošel saksofon. Svojih bolj čudaških teženj, najbolj nasilno izstopajočih na zadnjem predhodnem albumu, skupina bistveno ne omili, temveč jih zrelo skombinira v nevsiljivo navdušujoč kalup. V teh najprijetnejših trenutkih plošče se resnično zdi, kot da bend neironično uživa v tem, kar igra, in se ne obremenjuje niti z lastno preteklostjo niti s tem, kar bi definirali kot glasbena sedanjost. Glede na to uspešno sintezo in lahkoten občutek projekta, ki ga kljub temnim synthom in pikrim besedilom čuti tudi poslušalec, se album zagotovo uvršča v kategorijo subtilnih povratkov v formo.

Besedilno se MGMT še zmeraj nahaja v istem ciničnem univerzumu absurda, kot je bilo to na primer s pomenljivo poimenovanim preteklim singlom, Your Life Is A Lie. Naslovna mala mračna doba kakopak ni nič drugega kot leto 2018. Trump, industrija samopomoči, odtujenost neoliberalnega vsakdana, Illuminati multinacionalke, skynetovska socialna omrežja – vse tegobe sodobnega prebivalca prvega sveta, ki se jih da tako enostavno zreducirati v monoformno eksistencialno krizo, so obravnavane v klasičnem post-post-meta-ironičnem meme page slogu. Pesem TSALP je kratica za Time spent looking at my phone, medtem ko že uvodna pesem She Works Out Too Much služi kot zabavna refleksija danes več kot 30-letnih glasbenikov, ki opazujejo Tinder in utilitarno Buzfeed družbo z vrsticami, kot je »The only reason we never worked out is / He didn’t work out«.  

MGMT naj bi bili že v osnovi zasnovani kot šala, ki je šla predaleč – dva hipsterja na faksu, ki svoj posmeh nad popom projicirata v pop komadih. Tuj jima ni niti metakomentar na lastno pozicijo znotraj glasbene industrije, najbolj ekspliciten v videu za pesem Flash Delirium s plošče Congratulations, ki simbolizira reakcijo javnosti na njun odmik od ustvarjanja hitov. Naslednje poglavje v tej zgodbi samoironične refleksije ponovno najdemo v obliki zabavnega videa za pesem Me and Michael, v katerem fanta upodobita par obupanih pop glasbenikov, ki z interneta ukrade obskuren filipinski komad in ga spremeni v svoj veliki comeback single. Na drugi strani pesem When You’re Small v esenci govori o tem, da ko tolikokrat ubiješ lastno kariero, nimaš več kam pasti – in se v praksi lahko le še povzpneš, kot sta se ravnokar onadva.

Podobno jebivetrski odnos do scene in do samih sebe je razviden tudi iz humornih zgodb o ozadju nastajanja sicer temačno zveneče plošče. Me And Michael naj tako ne bi bil homoerotična izpoved, temveč se je pevec Andrew VanWyngarden preprosto odločil spremeniti prvotni klišejski refren Me and my girl v nekaj, kar bi poslušalce zbegalo. V studiu naj bi si pevec za inspiracijo tudi večkrat mikrodoziral LSD, a se je ena izmed teh mikrodoz izkazala za nekoliko večjo – rezultat slednjega pa je bilo celodnevno dretje o Pakistanu pred snemanjem in posledično zapeljivi bariton, kot ga slišimo s pesmijo James.

Plošča je v vsem svojem grenkem cinizmu in mimetičnem posmehu tako v indiferentnosti univerzuma kot lastni podobi v zrcalu presenetljivo iskrena in stoično vzravnana nasproti temnemu žrelu pozabe, ki nas čaka prav vse. MGMT ne zapade niti v anarho-punkovske pozive k uporu niti v apatično dekadenco trapa, ki beži med lepe ženske in serijsko kajenje marihuane. Po besedah VanWyngardena naj bi »se na zadnjem albumu preveč smejala nečemu in premalo smejala z nečim«. Njihov novi upor pa spominja na neko obliko optimističnega nihilizma, karkoli naj bi že to bilo, ki se proti oklepajočemu spleenu 21. stoletja bori z nasmeški na obrazih in nalezljivimi refreni v grlih. Vprašanje pa je, tako kot pri albumu samem, ali je nov pristop zares tako kakovosten ali pa se takšen zdi le ob primerjavi s predhodnimi ploščami oziroma v relaciji s pričakovanji.