Subtle Degrees: A Dance That Empties

NNA Tapes, 2018

V tokratni Tolpi bumov bomo poslušali prvenec dua Subtle Degrees, A Dance That Empties, ki je konec februarja izšel pri založbi New Amsterdam Records. Duo sestavljata saksofonist Travis Laplante in bobnar Gerald Cleaver.

Travis Laplant, doma iz Vermonta, je leta 2016 prejel naročilo za novo kompozicijo, kar je bil povod spoja s Cleaverjem v Subtle Degrees leto kasneje. Za to priložnost je spisal triinštiridesetminutno kompozicijo v treh delih A Dance That Empties ter s tem odprl unikatno plesišče za prefinjeno konverzacijo med svojim osebnim pristopom k igranju saksofona in Cleaverjevo ritmično virtuoznostjo.

Laplant svoje delo usmerja v raziskovanje mnogozvočne, manj znane in redkeje slišane saksofonske prakse. S perfekcionističnim potopom v verjetno neskončen svet nekonvencionalne tehnike igranja snuje nove zvočne palete in jih uporablja pri svojem skladateljskem delu. Te se najbolj na široko razprostirajo v kvartetu tenorskih saksofonov Battle Trance, ki ga vodi in za katerega komponira. Krožno dihanje, multifoniki, permutacije odprtih in zaprtih saksofonskih tipk so nekateri izmed elementov, s katerimi eksperimentira in jih nato izpiljene do osupljive tehnične perfekcije uporablja pri igranju in snovanju kompozicij. Z albumoma Palace of Sound in Blade of Love kvarteta Battle Trance je v široko planjavo novih muzik zasadil unikaten poganjek. V tej smeri nadaljuje tudi v duetu z Geraldom Cleaverjem na albumu A Dance That Empties, ki ga predstavljamo tokrat.

Gerald Cleaver je trenutno eden izmed najbolj aktivnih bobnarjev. Ne potrebuje posebne predstavitve, saj ga gotovo poznamo vsaj po enem izmed mnogih projektov – pa da jih naštejemo le peščico: dolgoletno sodelovanje s Craigom Tabornom, šest albumov The Art of Improv Trio, trio Farmers by Nature z Williamom Parkerjem, sodelovanje z Joejem Morrisom in še bi lahko naštevali.

Inspiracijo pri gradnji forme kompozicije A Dance That Empties je Travis Laplant črpal iz dolgih obredov duhovnih praks. V loku se stopnjuje prek vztrajno naraščajočega vrenja do pričakovanega in nujnega vrhunca. Večglasni solo saksofonski uvod nam z bliskom nakaže močno prizemljeno in hkrati v nebo vzpenjajočo se razjarjeno pot, po kateri se bo vzpenjal A Dance That Empties.

V prvem delu A Dance That Empties I lahko le zaznamo ogrodje, okoli katerega se ovija kompozicija. Ni povsem jasno, da je material - melodija fiksna, saj se v zamejitvi elastičnih okvirjev neobremenjeno giblje skupaj z orkestracijo. Izpod avantgardnih jazzovskih fraz, pomešanih s sakralnimi motivi, čutimo počasi naraščajoči pritisk. Ob prehodu v drugi del A Dance That Empties II postane jasno, za kaj gre. Cleaverjevo minimalistično igranje, podtalno vrenje v simbiozi z Laplantovim direktnim, neusmiljeno repetitivnim in tehnično osupljivim igranjem, se vrtinči v vse bolj intenziven ritmičen ruralni ples. Kompoziciji lahko jasno sledimo.

Paradoks, da sta v ritual ujeta le dva igralca, na nikakršen način ne siromaši začrtane poti proti lebdenju, saj oba močno potiskata ob skrajne meje. V tretjem delu, vrhuncu, A Dance That Empties III, Travis Laplant pritisne ob mejo, ki določa, kaj je tehnično in fizično mogoče odigrati na saksofonu. Hitrost, neprekinjeno krožno dihanje, strašna igra na nož ter linije, ki na momente karikirajo Bachove čelo suite, nam ne dopustijo izhoda niti za trenutek. Na drugi strani Gerald Cleaver naslavlja neke druge ekstreme. Na zvok se premišljeno ozira s ptičje perspektive, subtilno izbira način, kako se v eno zliti s frazami saksofona, in z barvanjem zvočnih spektrov zajema ves prostor okrog začrtanih saksofonskih linij.

Zadnja nota, na kateri Laplant neprekinjeno vztraja tri minute, povzame in golo prikaže koncept, namen, zastavljen problem in obenem rešitev tega abstraktnega spiritualnega akta. Subtle Degrees nas morda na lahno dregne v premislek o bistvu pod vsemi temi notami, pod tem hitrim ritmom. Na odprto vprašanje si odgovori vsak sam.

Album Travisa Laplanta in Geralda Cleaverja je vsekakor vreden večkratnega poslušanja; najbolje kar vseh treh delov, enega za drugim. Tako lahko z osvobajajočo lahkoto sledimo in prisostvujemo plesu dua Subtle Degrees ter se skozi vztrajno kipečo, mojstrsko odigrano norijo počasi izpraznimo. A Dance That Empties ...