Medijska luknja

Včeraj je v prostorih Gospodarske zbornice Slovenije potekal Dan radiodifuznih medijev - konferenca, ki jo je organiziralo Združenje radiodifuznih medijev. Združenje, ki deluje v sklopu Medijske zbornice GZS, je dogodek organiziralo z namenom, da opozori na zakonske pomanjkljivosti in tržne anomalije, ki pestijo manjše in lokalne televizijske ter radijske postaje. Poleg razprave o vlogi in nadaljnjem razvoju takšnih medijev v Sloveniji so veliko pozornosti namenili predvsem osrednjemu Zakonu o medijih in noveli, ki so jo v združenju predlagali in že uskladili z relevantnimi deležniki, pa očitno ni bilo dovolj politične volje, da bi jo vlada dokončno sprejela.

Rajko Djordjević, predsednik združenja in direktor lokalne velenjske televizije VTV, nam je opisal združenje:

Izjava

Navkljub temu da so v združenju tako komercialni kot nekomercialni mediji z različnimi interesi, Djordjević poudarja, da jih druži nasprotovanje krovnemu medijskemu zakonu:

Izjava

V združenju so prepričani, da je zakon potreben celovite prenove, za kar pa bi bilo na državni ravni treba oblikovati in potrditi krovno strategijo za medije. Te teme nobena od preteklih vlad ni niti načela.

Izjava

Novelo zakona je Združenje vložilo že pred koncem lanskega leta, vendar je navkljub sprva uspešnim pogajanjem in zagotovilom iz vladnega vrha naletela na očitno nepremostljive ovire. Po Djordjevićevih besedah pa se nedosledno izvaja tudi že sprejeta zakonodaja glede financiranja medijev posebnega pomena:

Izjava

Odsotnost krovne medijske strategije obsoja tudi Sandra Bašić Hrvatin, medijska strokovnjakinja z Univerze na Primorskem, ki pa jo vidi kot neločljivo od definiranja, kaj sploh je nacionalni interes na področju medijev:

Izjava

Djordjević v nadaljevanju povzame ključne popravke, ki so jih v združenju z novelo želeli vnesti v zakon o medijih, in težave z infrastrukturo in digitalizacijo ter nanje vezanimi ekonomskimi odnosi z večjimi operaterji:

Izjava

V nadaljevanju je tudi izrazil svoje prepričanje, kdo je imel od takšnega postopanja največje koristi:

Izjava

Sama centralizacija digitalne infrastrukture in postopno izganjanje analogne tehnologije je s seboj prineslo anomalije, ki po Djordjevićevem mnenju ključno vplivajo na življenje manjših in lokalnih medijev:

Izjava

Da je problem bolj sistemske narave kot zgolj ureditev financiranja, še posebej ko pride do ponudbe, ki jo je uporabnikom prinesla digitalizacija, je prepričana Bašič Hrvatin, ki poda tudi svoje razumevanje edine smiselne poti naprej:

Izjava

Bašić Hrvatin ultimativne rešitve za težave ne vidi v legalizmu, ki na tej točki zgolj korigira strukturno nastalo krizo:

Izjava

Poudarja tudi, da je nastalo situacijo treba nujno historizirati in da je molčanje o privatizacijskih procesih v medijih med tranzicijo ignoriranje tiranozavra v sobi:

Izjava

Djordjević verjame, da za neuspehom novele v pogajanjih z vlado stoji precej jasen krivec:

Izjava

Bašić Hrvatin ima na to tudi jasen odgovor:

Izjava

Njena kritika tako leti predvsem na povsem nesistematično lotevanje razpada medijske ureditve po osamosvojitvi. Oblast se nikoli ni zares ukvarjala s tem, kakšno družbeno vlogo naj imajo mediji, ki ne spadajo pod zakon o RTV, med te pa spada tudi večina lokalnih in regionalnih medijev:

Izjava

Tudi sistem financiranja, ki je vezan predvsem na projektno delo, Bašić Hrvatin vidi kot uničujoč za kakršnokoli relevantno medijsko krajino:

Izjava

Prav tako pri obširni uporabi termina “javni” ali “nacionalni interes” le redko zares vemo, o čem govorimo. Da o definiranju tega na državni ravni sploh ne izgubljamo besed:

Izjava

Tako na koncu pridemo do vprašanja smiselnosti regulacije, ko pa ni niti poenotenega razumevanja družbene vloge samih medijev. Bašić Hrvatin zaključi:

Izjava