S kurcem v zgodovino

Tribuna: Veseli upor, težko pričakovani dokumentarec o politično, kritično, teoretsko in umetniško pomembnem časopisu študentskih generacij vse od šestdesetih let dalje, za katerega bi si vsi želeli, da bi nastal, in za katerega noben ni vedel, da dejansko nastaja, je končno tu in dostopen širši javnosti na RTV-jevem portalu, kjer je uspel nabrati celih 35 ogledov (10 je verjetno naših).

Marcel Štefančič junior v izjavi ob inavguraciji dokumentarnega filma pravi, da Tribuna nikoli ni bila objektivna. Štefančič ima prav, toda bodimo, še posebej s te naše pokopane subjektivne, intimne pozicije, ki nas spaja z zgodovino tega medija, enkrat za spremembo objektivni. Saj sploh ni tako težko. Dokumentarec o časopisu Tribuna, celo prvi dokument takšne vrste, je preprosto slab.

Pa saj smo vse to vedeli že vnaprej. V izjavi 3bune, čizburgerske formacije bivših sodelavcev časopisa od leta 2009 do leta 2015, je bila na dan premiere med drugim podana natančna predikcija: “Zato nas tako preseneča povabilo na Čandrovanje ali šouvinistični ples petkovega dopoldneva: Šteger-Čander, še en familialno-prijateljski klančič. Zgodovinski spomin hitro peša in sumimo, da doku izpod peresa klana Čander z vso silo vžge po tem spominu, da bi še njega potlačil pod rušo.”

Itak, da vžge. Vžiga kot ta jalovi označevalec - upor. Dokumentarni film, ki sta ga kot scenarista podpisala Mitja in Maja Čander, je tako enodimenzionalen, da retrospektivno daje poduk cenzorski instituciji bivšega režima, ki je tudi glavni objekt zastavljenega zgodovinjenja. O zasegu časopisa pričajo trije protagonisti, člani uredništva iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih, Niko Grafenauer, Boris Cizej in omenjeni Štefančič. Slednji posebej slikovito. O naporu, ki so ga v zgodnjih osemdesetih morali opraviti, da bi sploh dosegli cenzuro, o luzerskih generacijah iz sedemdesetih, ki jim to ni uspelo. Tribuna: veseli upor je zgodba o uspehu, o uspehu cenzure. Cenzura je sedaj edina, ki podeljuje mandat celotni Tribunini zgodovini. Če nisi bil cenzuriran, ne moreš govoriti. Samoironično: če se ne bi leta 2015 zgodilo, kar se je zgodilo, tudi mi ne bi mogli govoriti, kar zdaj govorimo.

Dokumentarec vpeljuje zadušeno kontradikcijo, ki ne more misliti tistega, kar je na tej kompleksni zgodovini medijsko-tehnološkega, diskurzivnega, teoretskega in političnega fenomena najbolj pomembno in potentno. Vpeljuje zadnjo veliko medijsko-jugoslovansko zgodbo. Zgodbo, ki jo vizualno vzdržuje nekaj arhivskih posnetkov jugo mitologije, začenši z jugoslovansko himno v špici filma, ki ga je režiral Janez Burger.

Pač, ej, najlažje in precej ugodno je danes konstituirati tovrstne zlizane naracije, najlažje je piskati v frulico in igrati lepe melodije zgodovine … Težje je misliti. Malenkost parafrazirani Badiou - evo eno mastno teoretsko referenco, kot se to spodobi - v Dvajsetem stoletju pravi, da je zgodovina tisto, kar se misli, ne pa tisto, kar se spominja.

Da pa ne bomo čisto krivični: film skuša misliti sedanjost. Na začetku se tematsko zapečati z random anketo študentov filofaksa, ki o Tribuni nimajo pojma. V kontrapunkt z legendarnimi moškimi uredniki sta potem postavljeni članici zdajšnjega uredništva, Ana Pavlič in Marike Grubar. Ja, tista Ana Pavlič, ki je bila leta 2015 imenovana za urednico kljub nestrinjanju takratnih sodelavcev. Šouvinistični prevzem časopisa, katerega arhitekt je bil ŠOU v Ljubljani, ključni akter pa Šteger, prevzem, ki ga dokumentarec cinično potepta; pravzaprav je na njem vzpostavljen.

Prav tako dokumentarec v celoti izpusti devetdeseta. Res je, da je Tribuna v tistem času izgubljala svojo moč in pod bodočimi direktorji komercialnih televizij postala študentski časopis brez značilne gajstnosti, a z veliko oglasi. Soscenarist, ki je bil v obdobju po osamosvojitvi del uredništva, ima o tem obdobju verjetno marsikateri vpogled. Niti ni omenjeno, da je Tribuna vmes nehala izhajati in se ponovno obudila leta 2009.

Zato pa vsaj malo inovativne zvočne kulise prejšnjih obdobij zamenja slovenska himna in vemo, da smo v obdobju nove države, kjer očitno vlada zgolj potrošnja. Mesto izjavljanja končno dobi ženska. Pavlič in Grubar se sicer obotavljata, nimata nobene herojske zgodbe, časi so drugačni, uporov je več vrst. Sta pa veseli, da Tribuna še obstaja in se približuje študentom. Veselje se nadaljuje, pa četudi brez upora. Politični boj s komunističnimi oblastmi je bil očitno moška stvar, reprodukcija moškega boja. Ob vsem herojstvu starih časov film ne more odpreti niti ene težave znotraj Tribunine zgodovine. Na primer težko zgrešljivega dejstva, da v več kot šestdesetletni zgodovini skorajda nikjer ni bilo najti urednic, kaj šele glavnih urednic.

Nekaj generacijske in ženske reprezentacije med naborom starih moških bi bilo kajpada fino pozdraviti, če ne bi bili dekleti izkoriščeni v šouvinistični maniri za to, da zakoličita tisto, česar samo mrtvec ne bi razbral kot edine ideje filma: nova generacija je apatična, apolitična, nerazmišljujoča, neuporniška generacija, ki je »zadovoljna s tem, da ima internet«, kot pravi Štefančič.

Če bi bil opravljen vsaj minimalen proces raziskovanja, bi razkril neko povsem drugo zgodovino. Zasedba filofaksa ni bila samo tista v sedemdesetih, temveč tudi tista v letih 2011 in 2012, ko je bila aktivno vključena tudi Tribuna; malo pred tem se je zgodila tudi zasedba Borze; velik del nekdanjih sodelavk in sodelavcev novejše Tribune je sodeloval pri obrambi Roga; med sodelavci so bili nasploh prisotni aktivistke in aktivisti različnih sort itn.

Največja težava dokumentarca pa niti ni v tem, da je slabo zastavljen, da je scenarij nekaj, kar ne bi v tej obliki nikoli smelo iti čez stroge pogoje filmskih financerjev, da je potemtakem stal občutno preveč in da je filmsko delo, ki bo potonilo v pozabo, kamor tudi spada. Težava je drugje, in sicer v popolnem umanjkanju samorefleksije, očitni egotripovski blodnji ustvarjalcev, ki niso bili sposobni vzpostaviti nikakršne distance do svoje ideje in prepričanja o svoji lastni pomembnosti, svojem revolucionarnem pedigreju, svoji filmski izjemnosti, svojem masturbatorskem konstruiranju enoznačne zgodovine in svoje lastne mitologije.

Ob vsem zgodovinjenju ljubljanskih ali širših alter in subkulturnih fenomenov, ki včasih bolje, da sploh ne bi obstajalo, je področje t.i. alternativnih medijev še vedno podreprezentirano. Z izjemo diplomskih nalog, kakšnega članka, dokumentarca o Radiu Študent in instantnih novinarskih zgodb ne obstaja nobena daljša in celovitejša študija. Ne moremo enostavno reči, da je Tribuna: veseli upor zamujena priložnost, pač pa da je mašilo, ki bo od zdaj naprej otežkočalo resnejši in adekvatnejši premislek – verjetno je to tudi edina intenca tega filmskega dokumenta.

Recenzentski odbor onostranskega duha 3bune.