JAY ROCK: Redemption

Top Dawg Entertainment, 2018

Jay Rock je na nek način glavni krivec, da je njegov ulični kolega Top Dawg sploh ustvaril založbo, ki velja za najboljšo rapersko založbo tega časa. Njena zgodba se je začela prav s prvim podpisom, ko je leta 2004 Anthony Top Dawg Tiffith pod svoje okrilje zvabil lokalnega uličnega preprodajalca, roparja in zlikovca Jaya Rocka. Počasi se je pri Top Dawgu generirala osnovna četvorka prvovrstnih klepetačev, zbranih pod skupno etiketo Black Hippie v postavi Ab-Soul, ScHoolboy Q, Kendrick Lamar ter Jay Rock, ki je Top Dawga in njegove izdaje ponesla na piedestal raperskih založb.

Današnji junak je poleg ScHoolboya v zasedbi edini pravi uličar, ki je na ulicah nevarnega getovskega Wattsa praktično ves čas živel s kriminalom, rapanje pa sprva dojemal kot hobi. Po podpisu pogodbe z drugim uličnim nepridipravom Top Dawgom se je njegova pot strmo vzpenjala, kljub temu da gre za najmanj uspešnega izvajalca med osnovno četverico Black Hippie. Vse to je precej logično, saj je s svojimi čvrstimi, zrelimi, modrimi, uličnimi in mestoma srhljivimi besedili ostajal precej bolj oddaljen od ostale trojice, sploh od veliko bolj preračunljivega Kendricka, ki je v svojem izrazu precej širši in bolj pronicljiv.

Pot Rockovega glasbenega ustvarjanja se je spremenila leta 2016, ko je, namesto da bi bil tisti večer na rdeči preprogi s Kendrickom, nesrečno padel s svojega motocikla in na srečo preživel le z nekaj resnejšimi zlomi. Nesreča je zanj pomenila nekakšno odrešenje, mu po njegovem dala novo življenjsko priložnost in malce premešala karte njegovega ustvarjanja, kar se na odrešeniški plošči Redemption precej pozna. Morda se je vse to izrazilo v malce manj pompozni napovedi albuma, ki ni ustrezala nobeni trenutno popularni promocijski poti – bodisi velikemu pompu in dolgoveznemu jajcanju bodisi presenetljivi izdaji, napovedani dan ali dva prej.

Fant se je precej spremenil in se albumu posvetil konceptualno. Mini koncept albuma je močno izpovedna pot, tlakovana z zmagami in porazi, ki ima ob klasični ulični tematiki preprodajanja, životarjenja, postopaštva, težavah z možmi v modrem ter rasizmu precej poudarka na osebnih zmagah in porazih klepetača. Jay sicer ostaja gangsta, a je hkrati zelo gladek in manj agresiven kot v preteklosti. Ulični konotaciji dodaja detajlne, črnohumorne, temačne, introspektivne in ilustrativne uvide v svoja dejanja preteklosti in sedanjosti ter jih poskuša spraviti v določene pomene. Tako recimo že v uvodni kompoziciji pove, da je ves denar, prislužen z glasbo in nečednimi posli, na koncu zapravil za zdravljenje nesreče, in prevprašuje karmo »vse se vrača, vse se plača«, kar se nadaljuje praktično preko celega albuma. Za vsako zmago najde svoj poraz in obratno, a se zdi, kot da se s tem ne obremenjuje in da v svojem življenju ne bi naredil ničesar nič drugače, da gre preprosto za nekakšno pot usode, ki se ji prepušča.

Z občasnim filozofiranjem prepoznavnim gangsterskim izletom dodaja več novih dimenzij, s katerimi se verjetno precej organsko in na prvi pogled manj slišno poskuša približati širšemu raperskemu in bolj mainstream poslušalstvu, ki ga ob zgolj z nasilnih uličnih zgodbah ne more doseči. Zgodba umazanega vzpona, padca in uličnih borb je na albumu Redemption postala nekakšna rešitev za brezizhodne ulične tegobe vsakdana, za katere mu nikakor ni žal. Na tej poti je Jay hladen, zgodbe pripoveduje zelo natančno, izpovedno, slikovito, temačno, depresivno in hladno, precej manj grenko in z manj bolečine, kot smo bili od njega vajeni na prejšnjih projektih. Veliko je metaforike in kaj če vprašanj, ko recimo samega sebe po nesreči na motociklu ugleda na lastnem pogrebu, a z izjemo nekaterih lenih vrstic resnejših zamer do njega ne gre gojiti, je pa dejstvo, da plošča ne prinaša umazanega, brezkompromisnega uličnega materiala kot v preteklosti in da je v svet Jaya Rocka prišlo kanček več optimizma.

Redemption prinaša precej čuden nabor gostov. Z izjemo Kendricka kot koproducenta, sicer vseprisotnega pri spremljajočih vokalih, ki gostuje na prostostilskem Wovu, se album ne ponaša niti z enim od raperjev Top Dawga. Namesto njih sta tu r&b slavčka Jeremih, nekreditirani SiR ter gospodična SZA, od raperjev pa zgolj J. Cole in Future, pa še ta v komadu iz filma Black Panther, ki se je nekako nepričakovano znašel tudi na albumu.

Odklon od predhodnega delovanja se vidi v glasbenem delu. Zvočna podoba sicer prinaša zahodnoobalni opus, a z veliko več potencialnega radijskega predvajanja in manj udarnosti. Koproducenti Kendrick Lamar, Top Dawg sam ter predsednik Top Dawg Entertaimenta Dave Free so pustili pečat, ki je zvočno bližje DAMN.-u Kendricka Lamarja kot starejšim pridelkom Jaya Rocka, a vse skupaj še vedno prinaša nek neopredeljiv sodobni zvok Top Dawga, ki je posrečena mešanica sozvočja zlatega raperskega obdobja, sodobnega subovskega hiphopa in trapa, s kratkimi ošvrki crunka in celo cloud rapa. Kot producenti se poleg omenjenih s svojimi precej omembe vrednimi beati podpisujejo še prvokategorniki Cardo, Sounwave, Boi-1da, Hit-Boy, Jake One, Mike Will Made-It, Vinylz in drugi.

Zvočna podoba temelji na pošastnih in turobnih sintetizatorjih, trapovski 808 estetiki ter vzorcih zvokov iz odraščanja Rocka, kakršen je recimo prepoznavni vzorec Super Maria, ki z zelo presenetljivimi drobci komadov CocoRosie, Sieben, ORI in filmičnostjo Elmerja Bernsteina prinašajo zelo nečrnsko paleto povečini odtujenih in mračnih zvokov, skupaj zapakiranih v zelo dodelano in urejeno zvočno podobo. Hudo razočaranje pa prinaša nekaj pevskih refrenov, sploh tistih, kjer se s petjem izkazuje kar sam Jay Rock.

Redemption je večdimenzionalna evolucija v delu Jaya Rocka, ki odkrito koketira z večjo dostopnostjo, a ohranja udarno rapersko formo. Je dokaz, da Jay Rock zvočno lahko ostaja na precej bolj trapovski zaslombi, kot smo vajeni, in hkrati pokaže, da še zdaleč ni več le ulični raper, kar ni nujno dobro niti slabo. Nova plošča je tako precej kreativno tvegan projekt, odmaknjen od cone udobja, ki je manj uniformiran in umirjen kot njegovi stari projekti, žal pa prinaša precej nekohezivnosti in nekaj odvečnih kompozicij na že tako ne pretirano dolgi plošči.

Očitno je TDE-jevski raper v senci svoje umetniško in osebno prebujenje začutil kot novo življenjsko priložnost, ki prenaša lucidno pot zajebanih losangeleških ulic v večje življenjsko udobje čvrstega človeka srednjih let. Od ljubljenca interne raperske in neodvisne publike, za katere je Jay tudi tokrat ponudil veliko vsebin, je tako prijadral do odtujenega predajanja usodi. Stanje odrešitve s travmatično nesrečo je dalo njegovemu osebnemu in artističnemu življenju veliko novega, a hkrati ne nujno boljšega. V nekem medpolju uličnega in poskusa komerciale je tako zasmodil svoj najslabši in najbolj krhek projekt doslej.

Album je zvočno sicer najintimnejši in najbolj dodelan v njegovi karieri, a kot celota izgublja del ostrine, nazornosti in brezkompromisnosti. Ne singli in ne celota ne sledijo njegovim najvidnejšim delom, prinašajo odmik od zlatega obdobja zahodnoobalne gangsterske estetike, izgubil pa je tudi del pregovorne čvrstosti, ki jo je izkazoval na albumu 90059. Prva letošnja raperska avtorska plošča založbe TDE dokazuje, da je Jay Rock najboljši v trenutkih močne, premišljene frustrirajoče introspektivnosti ter agresivnega podajanja svojih uličnih zgodb, manj pa blesti v trenutkih, ko najde oprijemljive bilke upanja in ščepca pozitivizma. Redemption sledi naslovu in z njim prinaša marsikaj slabega, s premikom k večji poslušljivosti pa bo prej izgubil del starega občinstva kot pridobil del novega. Škoda!