Shake Stew: Rise and Rise Again

Traumton Musikverlag, 2018

Shake Stew je nabor muskontarjev iz avstrijske in nemške jazz scene pod vodstvom basista in kompozitorja Lukasa Krenzelbinderja. Natančneje, gre za septet. Pri tem pa je najbolj zanimivo, da je ritem sekcija podvojena: poleg Kranzelbinderja je tu še en basist, Manuel Mayr, medtem ko tolkalski par predstavljata Niki Dolph in Mathias Koch. Že to kakopak daje slutiti, da bi se na albumu Rise and Rise Again dalo slišati nekaj nenavadnega, kar je potrjeno že ob prvem poslušanju, ob katerem je muziko težko umestiti: prevladujejo afrobeat poteze, slišimo pa tudi impro elemente, pri čemer neumorni ritem prežene večino pričakovanj.

Obenem gre za nadvse poslušljiv album: brenčanje ritma je pospremljeno z manj zgoščenim, melodičnim, hitrim, prepoznavno afrobeatovskim pihanjem Clemensa Salesnyja in Johannesa Schleiermacherja na saksofonih ter predvsem Maria Roma na trobenti, brez katere si žanra praktično ne moremo zamisliti. Če nam basista in tolkalca torej jemljeta dih, pa tudi ostali tu niso prisotni zgolj kot elementi presenečenja in eksperimentiranja: predvsem nas polnijo z izrazitimi barvami, kakršne v nekoliko bolj kičasti obliki krasijo tudi naslovnico izdaje, z navdušenjem in raznoraznimi izrazitimi čustvi, od ekstatičnega veselja do zamišljene melanholije. Eni in drugi niti enkrat ne izgubijo stika, so izjemno podmazan, plesno zaznamovan, topel in strasten ansambel, ki skozi afriški izraz ruši vse stereotipe o avstrijskem in nemškem hladnem jazzu.

Poseben izziv predstavlja opisati slišano na najhitrejših in najgostejših, a obenem melodično eksplozivnih supersoničnih odisejadah, kakršni sta prva in četrta kompozicija, naslovljeni Dancing In The Cage of a Soul in Goodbye Johnny Staccaato, še za takšnih besednih akrobacij vajenega recenzenta. Kaj bi bile ustrezne primere, metafore? Sončeve protuberance? Najboljši karneval na najboljši mediteranski lokaciji, kar si ga lahko zamislite? Tkanja debelih basovskih niti, uporaba tolkal različnih velikosti in zvočne gostote nas nasičijo, zadovoljijo dušo, nato pa se čez vse to razležejo še hipnotična repetitivna pihala, z občasnimi aluzijami na kakšne Naked Lunch. Ko se prepleteta John Zorn in Fela Kuti s posebnim avtorskim emocionalnim pečatom, si želimo obe zadevi hkrati stalno na repeat in ju doživeti v živo.

Naslov Rise and Rise Again, sodeč po zvoku plate, izraža vitalizem, dionizični pristop k življenju, polnost zvoka, ritma. Vendar je uravnotežen z nekaterimi počasnejšimi pasažami, katerih najbolj izrazita predstavnica je kompozicija Fall Down Seven Times, ki sledi že omenjeni tretji, najbolj eksplozivni Goodbyje Johnny Staccato. Gre za bolj klasično jazzovsko kompozicijo, polno otožnih odtenkov, ki pa so, morda zaradi učinka celote, prestreljeni z žarki in nosijo plemenito žalost, ki ni vezana na specifičen objekt, temveč na celoto sveta, žalost, ki je v bistvu oblika potrjevanja življenja in nima nič skupnega z obupom. Prav zato ji lahko sledi kompozicija z naslovom Get Up Eight, na kateri sodeluje Shabaka Hutchings, predstavnik proslavljene sodobne londonske scene. Gre za over the top glasbo, ki pa nikoli ne zapade v kič, kar je nekaj zelo redkega - doživeti over the top moment in v njem želeti vztrajati ter se vedno znova vračati. Kar morda ne uspe omenjenemu delnemu kiču na naslovnici, uspe v zvoku.

Band ima od ustanovitve v prvi polovici leta 2016 za seboj nič koliko živih nastopov, kar se plošči vsekakor pozna: na nek način deluje kot plošča, ki je posneta v živo, le da ni; v studio sta preneseni energija živega nastopa in uigranost, ki je nujen pogoj za tako zahteven projekt. Gre za redek splet zabave, virtuoznosti in globine, pri čemer se zdi, kot da so člani zelo močno ponotranjili izročilo afrobeata.

Manjše pomisleke lahko vežemo na vprašanje razmerja med upperji in downerji na albumu, saj se razlika včasih zdi preveč izrazita; ali povedano drugače, upperji so tako dobri in izvirni, da bi jih morda lahko bilo še več. Zdi se, kot da zalet mestoma pojenja, in takrat se pojavi nekaj rutine ter bolj predvidljivih aranžmajskih prijemov. Vendar se to zgodi dovolj redko, zato lahko za zaključek izrazimo željo, da si glasbeni navdušenci vsekakor smejo privoščiti entuziastično pričakovanje nastopa zasedbe na v teh dneh aktualnem Jazz festivalu Ljubljana in da lahko izrazimo prepričanje, da je tokratna plošča Shake Stew ena najvznemirljivejših jazzovskih izdaj v letošnjem letu, po prisluhih avtorja današnje Tolpe sodeč kakopak.