LOLITA + THE KANDINSKY EFFECT

Gala hala, 7. 11. 2013

Saj je že res, da je za večino jazzovske muzike primernejše tiho in zbrano občinstvo, pa da je fino na takšnih špilih biti dostojno poseden. To je verjetno še najbolj smiseln poslušalski modus za večino jazz muzik, ki se tkejo po naših odrih, če sem malce žlehtnoben, pa je to tudi lepo prilagojeno prevladujoči demografski sliki običajne publike. Gala hala, kjer smo postopali in posedali včeraj, za takšne stvari ni najbolj primeren plac; stolov verjetno niti nima, njen ambient in zgodovina pa trasirata bolj žurersko ali vsaj živahno obarvano kulturo. Verjetno sem bil zaradi tega nekoliko zbegan ob tem, da se je imel včerajšnji dvojni jazz koncert zgoditi v Gali hali. Od veteranskega domačega benda Lolita, ki je zadnje čase razširjen v kvintet, bi se nekaj bolj živega nastopa sicer lahko nadejal in tudi gostujoči transatlantski trio The Kandinsky Effect naj bi baje imel takšne potenciale. Pa vendarle, povsem nedvoumno se galahalaške kompatibilnosti ni dalo razbrati in tistih dobrih trideset gostov se je kar preveč komorno porazgubilo po klubu.

Ob začetku nastopa Lolite se je ta odsotnost ljudstva pod odrom še posebej opazila, saj se je samo vzdušje še lovilo in tudi bend je pričel precej svobodnjaško, z nekaj atonalnega vokalnega in inštrumentalnega raziskovanja. To se je vendarle solidificiralo v uvodna dva, prepoznavno lolitovska komada, ki pa sta bila prevedena v zvok trenutnega inštrumentalnega sestava. Tega bolj ali manj poznamo iz njihovega prejšnjega nastopa v Gromki, in sicer so poleg jedrne zasedbe Iztoka Vidmarja na basu in Primoža Simončiča na saksofonu tu še Uroš Srpčič na bobnih, Lado Jakša na klaviaturah, saksofonu in klarinetu ter - kot zvočno najbolj determinirajoči doprinos - še Neža Trobec na vokalu.

Ta vokal redko rabi za besedni izraz, v glavnem ga v maniri jazza ter avant-rocka rabi kot izjemno raznolik inštrument, ki je včasih bolj ospreden, često pa lahko povsem efektivno deluje tudi v ozadju. Vseeno pa z njim tisti prej omenjeni lolitovski zvok - se pravi izjemno čvrst in funky Vidmarjev bas ter Simončičeva balkanska fake jazz melodika - precej spremeni karakter. Bend smo namreč že slišali v raznovrstnih zvenenjih, od izrazito improvizirane manire Lolita Libre do bolj jedrnatih rockovskih pristopov, ob tem pa še vsega možnega vmes in s to novo postavo se Lolita nekako 'spremenijo, da bi še vedno ostali enaki'. In tega jim ne gre očitati, izjemno fino je spremljati gradnjo njihovih suvereno dolgih polstrukturiranih viž in prav zanimivo je, kako so od zadnjega nastopa v Gromki pevko in vokal precej bolj integrirali v celoto. Dejansko ne gre več za, kot se je tedaj v recenziji z morda nekam pretirano tezo izrazil kolega, pevkin projekt. Še več, v enem od komadov - napovedala ga je kot venček domačih - so dejansko začeli igrati povsem svojo, precej glasno in drvečo špuro, in - tako se je zdelo - Neži postavili izziv, češ vstopi, če moreš. Nekako ji ni uspelo in komad je potem deloval prav prek tega asimetričnega soočenja, Nežin mimo ritma in vibre komada postavljen poizkus vstopa je akcentuiral tako skupinskost kot tudi ritmično ter metrično razcefranost igre, ki so jo vodili ostali.

Zanimivosti navkljub je nastop izpadel nekam pretirano razprto. Na to je recimo napeljevala nokturna, v španščini peta in izjemno evokativna balada Luna, ki kaže močan potencial benda za tudi bolj jasno začrtane in koherentne komade. Še bolj je o tem govoril eden poznejših komadov, ko je čez skeletno rockersko propulzijo cvilila in ječala pevka in so ujeli res enkraten, masiven in hkrati zračen zvok, pa iz tega niso šli delati skladbe, marveč so nonšalantno zarinili v varno zavetje svoje običajno svobodne muzike. Seveda bi se lahko reklo, da gre za njihovo svobodnjaško avtonomijo, a prav tako bi se to lahko bralo kot kratko malo lenoba. Čez celotni nastop je variiranje med vrhunsko in žmohtno izpeljanimi drobci povsem novega zvoka ter standardnimi triki benda dajalo vtis, da se ta trenutna Lolita morda še išče. Dejansko je bil njihov zadnji špil v Gromki precej koherentnejši - morda tudi zato, ker so stvar jasneje zastavili kot bend s pevko. No, še vedno so bili včeraj prav fini. A bi lahko bili super in nemara so glede tega vsaj malo indikativni tudi precej neodločni aplavzi.

Po krajši pavzi so jih nasledili The Kandinsky Effect. Newyorčan Warren Walker na saksofonu in efektih, pa prav tako z efekti oborožen Francoz Gaël Petrina na basu ter še en Američan Caleb Dolister na bobnih so štartali v tako rekoč prazni dvorani in najprej se je zdelo, da je publika dejansko prišla le na domačo peterico. Pričeli so v bolj standardnih jazzovskih vodah, pač saks-boben-bas trio, ki pa ima nekoliko vodnato podvojen, odmevajoč zven saksofona, čigar memorabilne melodije so često spomnile na projekte, v katerih se giblje in piha Chris Speed. Čez čas so fantje vklopili svoje skrito orožje, efekte, ki so bas razgrnili in okrepili v inštrument težke drum'n'basserske artilerije. Ob tem hardfunk pospešku se je tudi publika precej razživela in kmalu je bilo jasno, da je bila izbira Gale hale daleč najboljša odločitev. Med sicer maloštevilno publiko se je vsaj nekaj entuziastov začelo razmetavati po klubu, spet drugi so vsaj zamaknjeno groovali, na fino osvetljenem odru pa se je vidno dobro počutil tudi bend.

Po krajšem intermezzu s tišjo in počasnejšo skladbo so ugotovili, da jim ob takšni publiki, ki je s kramljanjem pridno preglašala bend, ne bo uspelo sfurati običajnega repertoarja in postaviti bolj razgibane dinamike. Namesto tega so ga raje žgali do konca svojega slabi dve uri in s tremi bisi - niso se pustili prositi - začinjenega nastopa, ki je deloval kot nekakšni Accoustic Ladyland na drill'n'bass steroidih in efektih. 

Bilo je malce premočrtno, a hudo efektivno, izjemno energično in blazno zabavno. Bil je špil, ki bi - če bi v Gali hali premogli še kaj več programske suverenosti - moral biti postavljen znotraj kakšne vikendaške, žal često predvsem šanku namenjene zabave. Ta četrtkov večer bi namreč precej bolj smiselno figuriral kot del malce ambicioznejšega in ne povsem na prvo žogo zastavljenega petkovega žura. Tako pa je žal izzvenel kot še en marginalni jazz dogodek, na katerem se nas je tistih nekaj posvečenih imelo dobro, drugim pa še vedno ostanejo funk ter zlajnani alter hiti osemdesetih.