Institucionalizacija in smrt vstajniškega gibanja

Medtem ko raznorodna koalicija nenačelnih političnih strank ta čas zbranih okoli krila premierke Alenke Bratušek v imenu cilja pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti v državi ostati do konca tega državnozborskega mandata v poslopju državnega zbora uprizarja farso vnaprej dogovorjene večinske demokracije in bo po predlogih proračunov za prihodnji dve leti danes pod preprogo pometla še predlog zakona o v proračunske prihodke za prihodnji dve leti že vključenega davka na nepremičnine, so včeraj kar na parkirišču čez cesto Državnega zbora posamezni predstavniki treh protestniških gibanj sporočili, da so se odločili, da ustanovijo novo politično stranko. Vstop v domačo strankarsko politiko in v boj za vsakokratno naklonjenost slovenskih volivk in volivcev z novo politično paradigmo, ki da so jo v minulem letu zastavile vstaje na Slovenskem, so na parkirišču Trga republike oznanili Odbor za pravično in solidarno družbo, Gibanje Vseslovenska ljudska vstaja in nekateri člani Mreže za neposredno demokracijo.

Kljub temu da so Gibanje Vseslovenska ljudska vstaja, Odbor za pravično in solidarno družbo ter posamezni člani Mreže za neposredno demokracijo oblikovali skupni koordinacijski odbor, ki bo pripravil vse potrebne aktivnosti za čim prejšnjo pripravo ustanovnega kongresa stranke, in da ostajajo odprti, da se ustanavljanju skupne stranke pridružijo tudi druga aktivna vstajniška in civilno družbena gibanja ter posamezniki, pa so včeraj na parkirišču Trga republike navzoči predstavniki ter v prihodnje očitno tudi strankarski kandidati za naklonjenost domačega volilnega telesa v isti sapi poudarjali, da vsa tri vsaj iz ljubljanske perspektive v minulem letu na Slovenskem najbolj izpostavljena protestniška gibanja ohranjajo svojo avtonomijo in da bodo ob rednem strankarskem delovanju ostala dejavna tudi v vstajniškem gibanju in v civilni družbi.

Ker so iniciativo za novo politično stranko v nastajanju po imenu Solidarnost sicer že pred poletjem predstavili iz Odbora za pravično in solidarno družbo, sama zamisel, da se del vstajniškega kadrovskega potenciala transformira v politično stranko in njene strankarske vojščake, pravzaprav ni nič revolucionarno novega. Resnici na ljubo se je o njej v domačih medijskih trobilih institucionalno državotvornega diskurza na veliko špekuliralo že od lanskih začetkov vstaj in vstajniških gibanj pri nas. Tudi po včerajšnji razširitvi pobudnikov nove stranke ob Odboru za pravično in solidarno družbo še na Gibanje vseslovenska ljudska vstaja ter posamezne predstavnike iz Mreže za neposredno demokracijo Solidarnost ostaja v igri za ime nove stranke. Ker pa se temu očitno v domači podalpski majhnosti ne da, ne more ali nemara celo noče izogniti, pa so vsaj po politično preverjenih obrazih, ki so se prišli pokazati na včerajšnjo tiskovno konferenco pred parlamentom, tudi za posamezne funkcije v novi stranki v igri nekatera na političnem prizorišču že videna in preizkušena imena, kot so denimo Darko Štrajn, Dušan Keber in Boštjan Flajšman, ki so se v preteklosti politično že udejstvovali s članskimi izkaznicami nekoč mogočne in danes povsem propadle Liberalne demokracije.

Kljub nekaterim v slovenski strankarski politiki že videnim in v praksi političnega vladanja preizkušenim imenom pa naj bi nova politična stranka, katere ustanovitev so včeraj na parkirišču Trga republike in čez cesto Državnega zbora najavili Odbor za solidarno in pravično družbo, Gibanje vseslovenska ljudska vstaja in posamezniki iz Mreže za neposredno demokracijo, v svojem delovanju zasledovala povsem novo politično paradigmo, ki da se je na ulicah slovenskih mest izoblikovala v okviru vstaj in vstajniškega gibanja.

Tako je Lenart Zajc iz Mreže za neposredno demokracijo prepričan, da bo vzpostavitev vstajniške politične stranke dosegla večjo stopnjo soodločanja državljanov pri vodenju države, večjo stopnjo lokalne samouprave in celotno družbo, utemeljeno na solidarnosti in sodelovanju namesto na izločanju in tekmovalnosti. Uroš Lubej, medijsko in drugače najbolj izpostavljen predstavnik Gibanja vseslovenska ljudska vstaja pa dodaja, da je soustanovitev stranke logična odločitev ter posledica zgodovinske odgovornosti do slovenskega naroda in do tega trenutka. Da so se za skupen politični angažma kot nosilec gibanja za družbene spremembe odločili, ker želijo ljudem in politiki vrniti dostojanstvo, pa izpostavlja Damjan Mandeljc iz Odbora za pravično in solidarno družbo.

Že včeraj in na kraju samem oziroma na tiskovni konferenci na parkirišču Trga Republike čez cesto Državnega zbora so se dogodka udeležili tudi nekateri posamezniki, ki so predstavnikom nove stranke na licu mesta sporočili, da pa se stanja stvari v državi ne bo dalo spremeniti le z vstopom v politiko, da so ostali v manjšini in da jih večina vstajnikov ne podpira več. Očitek posameznim vstajnikom, ki so se odločili za institucionalizacijo vstajniškega gibanja in vstop v areno obstoječe strankarske demokracije, da se stanja stvari v državi z oblikovanjem novce politične stranke kar tako le ne bo dalo spremeniti, pa je vsekakor na mestu. Nobene gotovosti namreč ni, da bodo - pa naj bo še tako zgledno in neposredno demokratično oblikovan - politični program nove vstajniške stranke zdravo za gotovo za svojega vzele tudi vse raznorodne množice ljudi, ki so po ulicah slovenskim mest zahtevale spremembe.

Demokratična sprememba znotraj domačega demokratičnega sistema predstavniške demokracije, kot jo ponuja vstajniška stranka v ustanavljanju, je namreč možna le, če bi ta na katerih prihodnjih volitvah osvojila absolutno večino, kot jo je na primer že drugi mandat zapovrstjo v mestnem svetu Ljubljane osvojila prav nič demokratično vodena Lista Zorana Jankovića. Toda tako to gre. Pobudniki institucionalizacije vstajniškega gibanja in oblikovanja nove politične stranke so v prvi vrsti poskrbeli za poslednji udarec vstajništvu na Slovenskem, kajti na dveh stolih hkrati se preprosto ne da sedeti, saj sta politik in vstajnik pač dve diametralno nasprotni kategoriji. Medtem ko se politik, tako kot lahko pravkar v živo spremljamo iz Državnega zbora, prizadeva za osvojitev in ohranitev oblasti pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti, bi se naj vstajnik vendarle zavzemal za tako korenite družbene spremembe, ob katerih bi naj bilo popolnoma vseeno, ali so na demokratični oblasti na Slovenskem te ali one, leve ali desne politične stranke.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z zgrešeno institucionalizacijo vstajniškega gibanja v politično stranko vstajnikov v zobeh poskrbel Tomaž Z.