This is Eesti, not UK

V Estoniji so poletja klimatsko drugačna - kljub temu da so dnevi daljši in v času poletnega solsticija sonce nad tem kosom zemlje sveti skoraj 19 ur dnevno, pa se slednja zlepa ne segreje. Temperature so nižje kot pri nas, kar zna biti osvežujoče, vreme pa je hitro spremenljivo in pogosto dežuje, prši ali lije, čeprav redko cel dan in dolge ure v zaključenem programskem sklopu. Gosti oblaki se preko neba vseskozi vijejo z veliko hitrostjo in sprašujemo se, od kod in kam hite. Pokrov stoječega vremena s pripekajočim soncem se naredi poredko, ko pa se, je ozračje precej zadušno.

Prepišnemu vremenu navkljub pa je pokrajina na deželi precej stoječa. Ne kotlinska, niti ravninska - sicer nižinska, vendar počasna in zaspana. Tako dolgočasne poglede na krajíno, če niste ravno ljubitelji pejsažev, najdete le v Sloveniji. Zato niti nimate občutka, da ste se sploh premaknili, kaj šele, da bi se vam ljubilo kaj več kot gledati v računalniški ekran, posebno, če ima ta nov retina zaslon.

Obrnimo se na nekaj statističnih podatkov, ki podprejo prejšnjo trditev urbanega človeka. Estonija ima 1,3 milijona prebivalcev, ki se raztezajo na 2-krat večji površini od slovenske. Razdalje med strnjenimi naselji, ki bi bila večja od majhne vasi, so velike in težko premagljive brez osebnega prevoza. Razdalje od ene posamezne hiše do druge so ravno tako velike, saj imajo Estonci lepo slovensko navado - izogibajo se stikom s sosedi. Tradicionalne družinske hiše so postavljene tako, da najbližjega soseda ni v vidnem polju. Če bi torej upoštevali ukrivljenost zemeljske oble brez nagubanosti terena in rastlinskih zastorov, bi ta razdalja v premeru znašala približno 10 km in glede na površino zemlje znotraj državne meje bi bilo v tem primeru prostora za celih 550 Estoncev. Tako pa statistično gledano razdalja med dvema sosedoma znaša borih 176 metrov.

Po pogosti arhitekturi nemških dvorcev je razvidno, da je Estoncem v preteklosti vladala nemška fevdalna gospoda. Slednja je v te konce prikrižarila nekje v 13. stoletju. Mimogrede, ena teza pravi, da so razdalje med sosedi velike tudi zato, da bi si cerkev lahko lastila čim manj zemlje. Baltsko plemstvo je bilo razlastninjeno šele po prvi svetovni vojni. Še preden pa so Estonci uspeli na Trgu svobode v Talinu postaviti spomenik zmage v vojni za neodvisnost, so se ponovno znašli v premoči sovjetskih čet in pozneje v primežu II. svetovne vojne. Na nekih domačinskih vratih se zato pojavi nalepka s podobama Stalina in Hitlerja, kjer pod slednjim piše “osvoboditelj”. Vendar pa je takšno preranjeno navdušenje želelo, da se povojna situacija obrne v prid rdečih, in tako so se morali Estonci kljub težnji nativnih prebivalcev po samoti Waldenovega tipa bolj ali manj prisilno učiti kolektivizma.

Sovjetom je bil teren za vzpostavljanje kolhozov dobro pripravljen še iz fevdalnih časov. V bivših nemških dvorcih in pripadajočih poslopjih so postavili osnovne šole in ostale družbene pritikline, v svoj sistem privatizirali kopice okoliških kmetov s pripadajočimi poslopji vred ter za pomoč pri kulturni asimilaciji naselili rusko govoreče prebivalstvo. Študentje so hodili obirat krompir in se imeli na splošno fino. Proti rusifikaciji so se borili gverilci, poimenovani Gozdni bratje, iz česar že po imenu razumemo njihovo navezanost in zavezanost k naravi. In to navkljub vsem močvirjem in vsem tam bivajočim zverem ter insektom, za lastno domovino. Pot k državni neodvisnosti je pela pesem in jo dosegla leta 91. Estonci so spomenik vojni zmagi za neodvisnost na Trgu svobode v Talinu navsezadnje postavili leta 2009. Podobno slovenstvu, podložniški zgodovini navkljub, se Estonci drže pokončno in se z isto podobnostjo dobro pretvarjajo, kot da se ni nič zgodilo. Bogate ruševine Sovjetske zveze in proizvodne industrije samevajo, kot da se ne bi bile nikoli zgradile.

Bivali smo na območju ene bivših nemških posesti, kjer so Rusi pozneje zgradili nekaj stanovanjskih blokov za delavce, javno savno in skladišča za pridelke novih industrijskih obratov. Zdaj so z denarjem iz evropskih razpisov v obnovljenih objektih urejeni umetniška rezidenca, hostel, v šoli mačji muzej, v starem svinjaku pa je večnamenski objekt za vse, od porok do koncertov. Estoncem očitno nič ne more do živega, če jim niso mogli ne rimska cerkev ne nemško plemstvo, niti sovjetski junaki, jim prav zagotovo tudi neopoganski turisti ne bodo.

Mimogrede, v vojaškem muzejskem stolpu je razstavljena tudi lutka pankerja, na steni zadaj pa piše “Punk’s not dead!”. Tja, kjer jih boli, kjer jih zares boli, pa si sploh ne upamo stopiti. Vse estonske krče bi morda lahko našli v najtemačnejšem gozdu, v jazbečevih brlogih, speče z volkovi. Estonske zavesti namreč ne postavlja politična ureditev, njihova kultura živi v pripovedi in pesmi, prežeta z mitičnimi bitji iz narave. Neštete so zgodbe o čarovnicah in vračih; beseda magija Estoncem še danes ni tuja ali neprijetna, kot bi jim bila psihedelija normalno stanje. Običajno je, da nam zdravnik predpiše zeliščni čaj, ki ga dobimo v lekarni. Narodni junak - ali krivec - pa je Vanapagan, ki mu je Bedanec po zlobi le slab ekvivalent. To nekakšno zmes hudiča, velikana in tepca je treba miselno premagati. Takšna in podobna bitja po dometu daleč presegajo vsiljeno miselno modo kraljeve papeškosti.