VALENTINO KANZYANI, ROUGE-AH, LAVKA

Botanični vrt, Ljbljana, 9. 8. 2018

Četrtkov večer nas je tokrat s pregretih ljubljanskih ulic med gredice in zelenice zvabil že na peti dogodek serialke AmbientSoup, ki se je pod organizacijsko taktirko programskega vodje Kluba k4, producenta in DJ-a Nitza tokrat prvič odvil v Botaničnem vrtu.

Na jasi pod drevesi, strokovno imenovanimi navadni hikori, so se odvili trije diametralno nasprotni, torej nenavadni nastopi DJ Lavke, rouge-ah in Valentina Kanzyanija. Kljub na prvi pogled nejasnim vzporednicam in predsodkom neskladja med organsko lokacijo in sintetično glasbo, je stično točko nudil pojem raznolikosti - rastja v vrtu na eni in zvočni nekonvencionalnosti predanih nastopajočih na drugi strani. Tako je organizatorjem pregrado naravno-elektronsko na nek način uspelo preseči in to mnogo bolje kot nedavno popularnim plesno-elektronskim posegom različnih ekip v nedrja parka Tivoli. Da je dogodku uspelo do neke mere celo simbiotsko združiti dva stereotipno nasprotujoča si pola, sicer niti ne preseneča, saj ima organizatorska ekipa s koreninami v Synaptic Crew-u večletno zgodovino znanja o sobivanju elektronske glasbe z naravo.

Za uverturo v večer in odzdrav soncu je poskrbel DJ Lavka. Vzdušje je gradil na pompoznih soundtrackih iz različnih vetrov, vmes pa se je sprehajal nekje med turško psihedelijo, japonskimi nōgakuji, industrialom in sodobno klasično glasbo. V njegovem glasbenem naboru so se znašli različni skladatelji od orffovskega Moondoga, orwellovskega Fransa Zwartjesa do orakeljskega Ryuichija Sakamota, čaščenje katerega je nastopajoči izpostavil s kar tremi komadi z njegovega zadnjega albuma Async. S širokim naborom glasbenih sestavin, ki jih je ob stranicah rezal in oblikovno prilegal v sestavljanko nastopa, je pripravil raznolike temelje ambientalni juhi večera in jo predpripravil za nadaljnjo kuho.

Naslednja se je v rajski vrt usedla rožica rouge-ah. Vajeti priprave glasbenega obeda je v roke vzela s prelestnimi gibi, ki so iz njene harfe izvabljali tako resonance kot disonance. Predhodno še nekoliko prisebno vzdušje dogodka in zvočno sliko puzzle-sko sestavljenih glasbenih fragmentov je začela z lahkotnim brbotanjem frekvenc degradirati, uparjevati, ukrivljati, vleči narazen in z vsem tem hipnotično mehčati zatrdele ude zvoka in teles.

Vibracije so kaj kmalu dosegle svoj cilj in skoraj docela odrevenele predhodno sicer precej zgovorno publiko, upočasnile miselne tokove in začele postopoma zamrzovati čas. Izvajana glasba na nobenem nivoju ni vsiljevala pomena in je bila tako skoraj brez vsakršnega vsebinskega naboja, apolitična, poslušalca pa individualno osamila, da mu ni preostalo drugega, kot da se poglobi vase, odpre vrata samemu sebi.

Vase zagledano in k tlem prizemljeno publiko je kot zadnji prevzel zaključni nastop Valentina Kanzyanija, svetovno znanega kuharja zvokov in glasbenega gurmana. H končnemu začinjanju večera je pristopil z zanimivo tehniko hibridnega DJ spajanja zvočnega materiala in njegovega razgrajevanja oziroma nadgrajevanja z modularno opremo različnih deformatorjev in obogatiteljev zvoka. Nemalokrat taktovsko neenake sekvence so se v večplastnosti medsebojno sporazumevale, poudarki so se poliritmično spreminjali, posamezni motivi pa so subtilno stopali v ospredje ali se potapljali globoko v zvočno kakofonijo ambientalnega ozadja. Njegov izredno dovršen nastop in popolnoma zbran pristop je publiko navdal z občutkom, da bi se lahko vlekel daleč v neskončnost in da ga v teku nobena ovira ne more iztiriti. Najsi se je na trenutke v tok prikradel kakšen zvočni škrat in zameštral štrene, je Kanzyani vsak še tako nenaden nenačrtovan moment inovativno uporabil kot nov element zvoka in ga mojstrsko umestil v nastajajočo zvočno krajino.

Edini pomislek, ki se je ob poslušanju zadnjega nastopa pojavil recenzentu, je, da je bilo ob Kanzyjanijevem izpopolnjenm nastopu mogoče čutiti premočno nepokvarljivost, prekomerno konzerviranost, kar je njegov zvok za odtenek razosebilo, ga robotiziralo, podobno kot se to dogaja številnim vrhunskim in že dolgo uveljavljenim elektronskim glasbenikom. Kljub pomisleku, ki je ustvarjalcem njegovega kova pogosto pripisan in morda celo popolnoma neutemeljen, je zvočna pokrajina, ki jo je risal Kanzyani, ob zbranem poslušanju popolnoma preplavila slušateljeve čute in bila milo rečeno kozmična. To je sicer precej nasprotujoče nastopu rouge-ah, ki je spodbujal ravno obratno, meditativno skoncentriranost, naperjeno proti zaslepljevanju čutov in k zbliževanju slušatelja s samim sabo.

Ravno tovrstna raznolikost pa je večer, kot je bilo poudarjeno že na začetku, povezovala s konceptom raznolikosti, ki prežema tudi celoten Botanični vrt. Tako lahko povzamemo, da je bil dogodek sila kvaliteten, nikakor monoton, dobro organiziran in umeščen v prostor, ki je bil po sončnem zahodu še dodatno podprt z raznovrstnimi svetili. Ob vsem napisanem tako verjetno ne preseneča, da je bil koncertni večer kljub stilski obrobnosti razprodan, kar lahko organizatorje in obiskovalce navdaja z veseljem. Prve, ker lahko za tako zahtevno glasbo najdejo več kot dovolj publike, druge pa, ker imajo prve. Izgleda pa, da v Ljubljani interesa za bolj nekonvencionalne ambientalne muzike ne manjka.