Youngblood Brass Band

Kino Šiška, 23. 11. 2013

Zavetje pred sinočnjim dežjem in mrazom so nekateri poiskali kar v vsem priljubljenem centru za urbano kulturo. Seveda ne gre za naključje, glavni šišenski oder je namreč napolnila deseterica pleh in boben vihtečih muzikantov, ki že desetletje in pol nosi ime Youngblood Brass Band. Na slovenska tla se vračajo po dobrih treh letih, ko so na istem prizorišču nastopili skupaj z domačini Moveknowledgement. Tokrat so za ogrevanje publike pripeljali lastnega gosta, svoj koncertni nabor pa oplemenitili z novim studijskim albumom Pax Volumi založbe Tru Thoughts, okoli katerega se vrti njihova trenutna turnejska pot po Evropi.

Zasedbo sta osnovala trobilec Nat MacIntosh in bobnar David Skogen. Obadva prihajata iz Oregona, kjer sta obiskovala srednjo šolo in se udejstvovala v šolskem bendu. S peščico kolegov, ki sta jih sprva povabila v skupino, so se kratek čas imenovali One Lard Biskit Brass Band, a do izdaje studijskega prvenca ’Word on the Street’ leta 1998 se jih je že prijelo trenutno ime. Zasedba se je postopoma širila, pridno koncertirala ter snemala v studiu in zelo hitro pridobivala na razpoznavnosti, predvsem zaradi posrečenega spajanja tradicionalne New Orleans pleh glasbe z elementi hip-hopa. Pleh godba igra namreč v ameriški kulturi pomembno vlogo: spektakularne in bučne koračnice se izvajajo ne le na paradah in podobnih prireditvah, temveč predvsem pri navijaštvu za ameriški nogomet, kjer ob polčasu pleh banda in tokalci napolnijo igrišče ter z velikim, prodornim zvokom in atraktivnimi formacijami osupnejo gledalce in pogosto zasenčijo ostalo dogajanje na prireditvi. V takem okolju se torej večina študentov tako ali drugače sreča s tovrstno glasbo in ni čudno, da člani Youngblood Brass Banda cenijo in v intervjujih poudarjajo pomembnost glasbenega udejstvovanja v šolskem življenju.

Sinočnji spektakel v Šiški je otvoril aberdeenski jahalec plošč A La Fu. Škot nam je dostavil kratek set elektronske glasbe srednjega tempa, ki je za začetek pritegnil polovico publike v dvorano. Začel je s kratkimi sampli bolj ali manj popularnih komadov in nadaljeval s ščepcem breakbeata, nato pa se je stvar sprevrgla v cikel dubstepovskih build-upov in dropov, tu in tam s kako referenco na druge stile elektronske glasbe. Marsikdo, ki je prišel na koncert z namenom polsušat pleh godbo, je na tej točki verjetno zavijal z očmi, a ne gre zanikati, da je A La Fu ogrel publiko in jo z zvočno sliko polno nizkih tonov pripravil na sledeči nastop. Sam izbor glasbe bi bil morda primernejši za after-party kot za uvod, a kljub temu je bil splošen odziv pozitiven.

Po polurnem odmoru se je na oder vsula Youngblood Brass banda. Sprednjo vrsto so sestavili trobilci: dve pozavni, dva saksofona in dve trobenti. Za njimi je bil prostor za bobne, in sicer en celoten bobnarski set in pa en pokončen bas boben s činelami. Oba tolkalca sta v stilu koračnih zasedb svoja glasbila igrala stoje. Kadar ni recitiral rim ali povezoval koncerta, se jima je na snare bobnu in crash čineli pridružil še David Skogen. Bržkone zvezda večera pa je bil Nat s tubi sorodnim naramnim trobilom, imenovanim ’suzafon’. Že samo po sebi to glasbilo odda zares mogočen zvok, ob elektronski ojačitvi pa dobesedno strese tla. Tako je bilo mogoče nizke tone tega inštrumenta jasno slišati tudi medtem, ko je preostanek zasedbe igral pri polni glasnosti.

Nabor komadov za sinočnji koncert je bil zelo energičen. Vsako morebitno umirjeno frazo, zaigrano na pozavni ali trobenti, je hitro ojačal močan hip-hopovski ritem bobnov, ali pa kar agresivna reiteracija fraze s strani vseh inštrumentov naenkrat. Strukture komadov so bile zelo preproste in predvidljive, a to sploh ni bilo moteče, saj je že sama večplastnost zvoka pritegnila pozornost poslušalca. Izmenjavanje solaž je bilo sicer slišati v vsakem komadu, a zaradi discipline glasbenikov ni nikdar izpadlo zateženo, kot se to rado zgodi. Šibki člen celotne ekipe, kot je bilo omenjeno že v Tolpi Bumov, kjer smo prisluhnili njihovemu albumu, je definitivno Skogenov raperski vokal. Problem je v dejstvu, da se vokal pogosto smatra za osrednji del in ne za še en inštrument, in tako se v raperskih komadih Youngbloodov bogata zvočna slika trobil nekoliko skrije v ozadje in prepusti pot mlačnim Skogenovim vrsticam. Na srečo so bili na sporedu le štirje taki komadi od skupno trinajstih, podobno razmerje kot na najnovejšem albumu. Kljub dvomljivemu rapanju pa je šlo Skogenu povezovanje koncerta povsem solidno od rok. Med premori je pogosto nagovarjal publiko, večkrat predstavil imena ostalih glasbenikov, sem in tja vključil tisto tipično koncertno ’we like Slovenia’ vrstico, in nasploh zadovoljivo animiral publiko tekom uro in pol dolgega nastopa.