Drhal je vulgarna. Bog je fašist.

Današnje branje je najmanj nenavadno, in to v toliko variantah, da se že osnovno razmišljanje nehote foclja in jemlje besedo. Toliko bolj, ker imamo precej vrhunski naslov. Kaj lahko po teh dveh stavkih, The mob is vulgar. God is a fascist., sploh še povemo. Uvodni zadregi se bomo izognili s presekanjem tega miselnega vozla ter se reči lotili lepo počasi in od začetka, fundamentalno birokratsko. Vsak bog se nenazadnje, v katerikoli kakšnosti že, postaja prek formalnosti.

Beremo, osnovno opisno rečeno, pesniški fotoalbum Bertolda Brechta, v izvirniku imenovan Kriegsfibel, kar prevajalec, urednik, opremljevalec in pisec spremne besede John Willett angleži v War Primer. S pristno slovensko knjižno tradicijo bi to lahko slovenili kot Vojni abecednik, tj. učna knjiga ali učbenik, ki uči vojno. Prebrali smo omenjeno angleško varianto, izdano lansko leto pri založbi Verso, slabih deset let po prvi izdaji v angleškem jeziku. Nemški izvirnik pa je izšel leta 1955 na Danskem.

Iz teh osnovnih podatkov že buta ven za pričujoč tekst še osnovnejše vprašanje, zakaj namreč to prebirat in še nekaj ekstra tuhtat ravno zdaj. Lansko leto je lansko, angleščina je sekundarni vir, izvirnik je starejši od šestdeset let. Preden se lotimo teh prehitrih vprašanj, katerim ponavadi sledijo še hitrejši odgovori, lahko potujitveni moment še bolj potujimo, če podamo osnovno skico, za kaj v pričujoči knjigi oz., kot smo rekli, pesniškemu fotoalbumu pravzaprav gre.

Prebrali smo, smo rekli, kar drži zgolj napol. Bralci oz. nebralci, ki jim največji knjižni užitek pomeni listati v iskanju slikc, bodo z našo knjižico zadelo v polno. Teksta je manj kot v povprečnem stripu. V bistvu gre za izreze fotografij iz časopisov med in okoli druge svetovne vojne. Brecht jih je zbiral ter pod njih pisal kratke štirivrstične rimane pesmi. Epigrame. Oz. t.i. fotoepigrame. Vsega skupaj jih je 85. Fotka in epigram na stran.

Če konkretiziramo; fotografija treh mož, ki sedijo tesno drug ob drugem, očitno v teatru, slikani so z naše desne, malo od pasu navzgor. Od leve proti desni, iz globine v bližino: Göring, Hitler, Göbbels. Hitler na sredini ima v roki sendvič. Pod sliko napis: 'The Nazi Big Three – Their Ending Should Be Wagnerian'. In pod to časopisno vsebino Brechtova pesem: 'O swan song! 'Never seek to question me!'/ O pilgrims' choir! O fiery magic trick!/ Song of the Rhine gold on an empty belly!/ That's what I'd call the Bayreuth Republic.'

Fotografije prikazujejo vse in svašta. Od omenjenih velemož prek ameriškega vojaka s čikom nad truplom japonskega do fabrik, v katerih delajo vojne avione. Skratka, vsa medvojna sociološka infstruktura, kot je bila podajana v takratnem tisku, najdostopnejšem množičnem mediju. Brecht pod vsako sliko spiše pesmico – štiri vrstice v rimanem endekasilabu - v svojem značilnem eliptičnem, direktnem slogu, največkrat z bolečo ironijo, včasih malce moralistično poanto ali stvarno pregovorno opazko. Angleški prevod v osvežilnem neskladju z običajno prakso rimanje ohranja. Pač forma epigrama, zgoščen zlitek udarnih fraz, bistro, duhovito in vešče. Z jasno poanto in v piko.

Po tej bolj ali manj precizni skici se lahko vrnemo k tistim izhodiščnim, zakaj zdaj to brati in o tem pisati. Najprej pustimo ob strani par kakor edinih možnih odgovorov, ker lahko, ker je Brecht vedno frišen in fajn za brat, tudi ko ne teoretiziramo o teatru, ker je zanimiv zgodovinski dokument itn. Potlej takoj zavrnimo dandanes vse preočitno in preprozorno in prebedno levičarsko paničarjenje v kolaboraciji z brezumnim vzporejanjem; vzpon fašizma se nam vrši pred očmi, situacija je identična tisti v tridesetih, le dobro si poglejmo knjigo, da se bomo iz zgodovine kaj naučili. Tako lahko končno probamo ponudit globinskejši, morda prav zaradi očitnosti nekoliko zakrit odgovor.

Ta je v svojem bistvu predvsem, če ne povsem formalen, skoraj tako, da zaradi njega sama vsebina knjige, torej dokumenti nekega časa ter komentirajoče pesmi pod njimi, niti ni pomembna. Način, kako se je Brecht tedaj soočil z realnostjo, kot jo predočajo množični mediji – in ali izven slednjih, odkar so, v katerikoli obliki že, zaobvladali javni diskurz, sploh obstaja kakšna realnost? -, lahko danes vnazaj preberemo kot verjetno prvo manifestacijo variante, kako se v kontemporarnosti s to realnostjo sooča slehernik. Pojasnimo, kaj točno naj ta abstraktna definicija pomeni.

Četudi sta tedaj film in radio kot masovna medija eksponentno utirala pot v množični vsakdan – in to v dobršni meri prav zaradi nacistov -, je bil tisk z naskokom še vedno najštevilčnejši resničnostni medij. In z vsem, kar je predočeval, se je polemiziralo, obračunavalo, kontriralo znotraj samega tiska. Brechtova progresija je v tem, da je tisk odtrgal od njega samega, mimogrede razgalil bistveno nerealnost v njegovi realnosti, ter ga, v tem je fina ironija, neodvisno od znotrajmedijskega rompompoma komentiral z arhaično formo pesmi-epigrama v tehnično še konzervativnejši formi fotoalbuma. V knjigi. Medijsko in tehnološko nazadnjaško, a vsebinsko skorajda preroško: ustvaril je novo platformo, s katero in v kateri je podal v reportersko, urednikovano, ideologozirano narativo nevpeto videnje. Kontradiskurz javnega diskurza. Tako rekoč naddiskurz.

Prav to pa je dandanašnji osnovni modus operandi masovnega, družbenega, kakršnegakoli že novomedijskega občevanja. Dandanašnja občila so v bistvu korporativno patentirani množični albumi, kakršnega je tekom druge svetovne vojne v knjižni obliki koncipiral Bertold Brecht. Nekorporativno in, jasno, brez internetne vsedostopnosti in vseprisotnosti, ki s svojo potencirano kvantitativno zmožnostjo jasno nista primerljivi z množičnostjo tiskarstva. Izrazni način – priobčen izsek nečesa, ponavadi komentiran -, s kakršnim nas vsakodnevno razsvetljujejo milijarde posameznikov, pa je tako rekoč identičen. Vsaka današnja objava je formalno brechtovski fotoepigram. No, da poleg mreženja neskončnih kvantitet najdemo še kakšno razliko.

Tu bi se spet vrnili k vsebini. In ta je v našem primeru – poezija. Morda zaradi omenjenega nezaslišanega kvantuma ali nasploh kulture jezikanja oz. govorice, ampak ogromni večini kakršnihkoli objav pač umanjka prav poetična skrbnost, s katero se je Brecht lotil svojega podvzetja. Berite poste, magari pesnikov. Še raje nepesnikov. Kdo je o svojem priobčenju tuhtal več kot pet minut. Kdo si je za ogled vzel več časa od petih sekund. Komu medij to dopušča. Zato so avtentične brechtovske izjeme vseh možnih variant toliko dragocenejše. In zato sta, ne čisto brez navezave na naš naslov, kralja Twitterja Trump in Janša.