Borghesia: Proti kapitulaciji

Moonlee Records, 2018

Tokrat se v Tolpi bumov ukvarjamo z novo Borghesio v tednu, ko bo ponovno povratniška zasedba svoje novo delo tudi javno predstavila z dvema večjima koncertnima dogodkoma, ki bosta, če lahko sklepamo po vseh širših okoliščinah napovedi in lokacijah koncertov, tudi precej nestandardna, ambiciozna dogodka s poglobljenima performativno in vizualno dimenzijo, za kateri verjamemo, da bosta v prostorih Prešernovega gledališča v Kranju ter nato še v ljubljanski Stari mestni elektratni tudi zasvetili v vseh svojih potencialih.

Glasba / GRŠ intervju

Borghesia

V studiu pred izdajo albuma in promocijskim koncertom

Glasbeno uredništvo

 / 23. 10. 2018

Nova plošča Borghesie stopa v dejansko precej zmedeno situacijo, v pravzaprav številnih okoliščinah, tako povsem formalnih kot tudi v okoliščinah aktualnega, političnega in kulturniškega vsakdana. Vendar nas bodo tu kljub vsemu najbolj zanimale formalne in nadalje tudi umetniške okoliščine, začenši z nenavadno situacijo, v kateri se je povratniška zasedba znašla po svojem albumu And Man Created God iz leta 2014. Tudi po njihovih lastnih besedah njihov povratek takrat ni naletel na ves pričakovan ali celo zares dober odziv, deloma zaradi spremenjenega formata zasedbe, ki je na novo delovala kot koncertni bend, nekaj je verjetno prispeval tudi žanrski format glasbe, ki je le še z eno nogo stopala v korak ustaljenega Borghesiinega izraza, deloma pa seveda za tem stoji tudi stereotip obujenih starih zasedb, stereotip reuniona. Vsaj slednji je sicer gotovo precej neumesten v primeru vrnitve Borghesie, ki deluje predvsem iskreno umetniško ambiciozno, nikakor pragmatično ali prisiljeno.

Aldo Ivančič in Dario Seraval sta z obuditvijo projekta celo presegla kakršenkoli normalen format ponovnih združitev in že zaradi težavnih zdravstvenih okoliščin projekt postavila v povsem novo obliko, ki je šele omogočila življenje postave tudi na odrih. Oblikovanje benda z močnim poudarkom na več vokalistih je bila in je še vedno med drugim tudi konkretna posledica nezmožnosti Darievega suverenega samostojnega vokalnega nastopa v živo. Nadaljnja logična nadgradnja v bend pa vsekakor priča tudi o kontinuiteti delovanja Alda Ivančiča, ki v letih odsotnosti Borghesie vsekakor ni bil odsoten, že zgolj njegov projekt Bast zlahka vidimo kot močno podlago bendu, ki je naknadno vzpostavil novo Borghesio tako na plošči kot na odru.

Vse te okoliščine po svoje logično vodijo v ponovno ambiciozen nov projekt Borghesie, pomenljivo naslovljen Proti kapitulaciji. Projekt sta Aldo in Dario konceptualno utemeljila na poeziji Srečka Kosovela. Ta predstavlja absolutno tekstovno in vsebinsko hrbtenico albuma, hrbtenico neposredno politično motiviranih besedil, izbranih na podlagi prepričanja o brezčasnosti pomena in naboja Kosovelove poezije in seveda tako imenovanega genija, ki je taista oseba, ki jo Aldo s poudarki neprimerne kanonizacije in historizacije pesnikovega konkretnega prispevka močno utemeljuje tudi v aktualnih intervjujih ob promociji plošče, s poudarjanjem pesnikovega vizionarstva, še kar vztrajne aktualnosti njegove vsebine in denimo izrecnim poudarjanjem spregledanosti kraškega pesnika kot pionirja cut up tehnik, kanonsko pripisanih Williamu Borroughsu.

Borghesiina glasba sicer tudi na novi plošči spet, morda pa manj raztreščeno kot na predhodnem albumu, posega globoko v tkivo alternativne godbe 20. stoletja, z absolutno jasnim navdihom v eklekticizmu zasedb, kot so denimo King Crimson ali mlajših proto industrial zasedb visoke produkcijske vrednosti, pa tudi v figuri in vselej preobražajočem se delu Davida Bowieja. Posledično močna je predvsem sintetična narava instrumentalne in produkcijske metodologije s plošče, ki v veliki meri ambiciozno izkorišča znanja in potenciale osebnih vrlin vključenih glasbenikov, od kitar Andraža Mazija, Saša Benka in Jelene Rusjan do vokalov Irene Tomažin in Žoambovega Iva Poderžaja ter seveda tudi Aldovega lastnega prispevka elektronike ter produkcijske nadgradnje. Pa vendar v tem še vedno tiči tudi kleč nove Borghesie, ki je in bo stežka nabirala nove poslušalce. Plošča je kot že opisan sintetičen konglomerat znova zahtevno poslušanje, ki bo mnoge odvrnilo od vztrajanja v prevetrenem novem poskusu Borghesie po desetletjih od izvorne oblike benda ter seveda tudi od primetima njihovega še vedno nezgrešljivega zvočnega miljeja. Vendar pa je vsaj v določenem smislu to tudi velika škoda, seveda na strani poslušalstva, posamezne skladbe s plošče, denimo že uvodna Odprite muzeje namreč delujejo izjemno kot samostojni komadi, tako kot aranžmajske domislice v najboljšem smislu, kot konec koncev tudi v smislu spevnosti in vztrajnosti v ušesu, predvsem pa tudi v smislu neoporečne sporočilnosti plošče, ki naslavlja jasne razpoke politične sodobnosti, vprašanje kritičnega in aktivističnega angažmaja, skupnosti, urbanega okolja in širše historične naracije lokalne javne kulture, za katero bi si bilo težko zamisliti boljši vir, kot je to Borghesia.

Fino pozitivna plat Borghesie z novo ploščo je povratek k domačemu založniku – novo ploščo bo, potem ko je z Borghesio že sodelovala pri živem albumu prejšnje zasedbe, izdala založba Moonlee, ki ima s tem novim projektom gotovo veliko nalogo, naslediti mora tudi predhodni angažma nekaterih močnih tujih založb. Zanimivo bo torej spremljati še nadaljnjo promocijo plošče in njen morebitni pohod širše od naše ožje regije ...