Cestni bojevniki: Vojna za dizel

Leto je 2019 po Jezusovem rojstvu. Sile reda in zakona so pod napadom.

Avtomobili goré. Stebri črnega dima se dvigajo v nebo in zakrivajo jekleni skelet stolpa. V opustošenem mestu pod njim okoli naftnih zalog stoje na hitro postavljene barikade. Zrak parajo kriki in projektili vseh vrst letijo v vse smeri. Starci in ženske beže, a mnogi padejo pod udarci. Ranjenci ječé. Obupani cestni bojevniki v brezrokavnikih se na barikadah spopadajo z izurjeno in brutalno milico mož v črnih oklepih. Avtomobil zdrvi skozi množico, pod kolesi zdrobi starko, a se ne ustavi … Cestni prah se meša s prelito krvjo.

Toda v srditih bojih na mostu se iz množice v brezrokavnikih izlušči pravi bojevnik. Za glavo višji od drugih se z golimi rokami zoperstavi falangi črne milice. Čelade agresorjev ne zadržijo mogočnih udarcev njegovih pesti in možje v črnem padajo kot pokošeni. V neredu so se prisiljeni umakniti. Cestni bojevnik skozi dim gorečih avtomobilov vodi ljudstvo v boju za dizelsko gorivo.

Ne, ne govorimo o Mad Maxu, pravkar opisana scena je le stiliziran, a faktično dokaj točen opis dogajanja v Franciji, ki jo že od sedemnajstega oktobra pretresajo množični protesti tako imenovanih rumenih jopičev. Kljub nekolikšnemu zatišju ob praznikih, množičnim aretacijam - tudi opisani cestni bojevnik z mostu že gnije v temnici - in relativno precejšnjim že izbojevanim koncesijam spontano gibanje brez izoblikovane vodstvene strukture ne kaže znakov popuščanja. Gre za ene najbolj množičnih in dolgotrajnih protestov v zadnjih desetletjih v Franciji. Bržkone zato, ker so zahteve protestnikov dovolj politično uravnotežene, da se v njih lahko prepoznajo tako levičarji kot desničarji, in kar je najpomembnejše za množično mobilizacijo, predvsem vsi tisti, ki so se opredeljujejo kot apolitični. Ne čudi torej, da je bilo o protestih rumenih jopičev povedano pravzaprav že preveč.

Skorajda ga ni političnega analitika - in kdo dandanes to ni? - ki ne bi hitel interpretirati tega pojava. Skorajda ni političnega gibanja ali stranke, ki ne bi hitela pristaviti svojega lončka - ne le po Franciji in njenih kolonijah, jopiče si nadevajo od Kanade do Tajvana. Anarhisti nanje rišejo svoje A-jčke, fašisti protimigranstke parole, komunisti srpe in kladiva, edgy najstniki pa na njih izpovedujejo svojo ljubezen do posilstev.

V rumene telovnike se odevajo tako Jordanci kot Izraelci. Ogrnjeni vanje so fašisti v Angliji napadli stavkajoče delavce. V njih so Iračani zahtevali več služb in postali tarče iraških varnostnih sil, ki so uporabile pravo strelivo. V njih so poljski kmetje blokirali cesto, zahtevajoč, naj bo poreklo ukrajinskih izdelkov, ki v trgovinah konkurirajo njihovim, označeno - vsaj enkrat za spremembo protestna zahteva, ki ji niti reakcionarna poljska vlada ni mogla očitati utopičnosti ali subverzivnosti, saj je namreč že dolgo uzakonjena in v veljavi. V neki drobni državici nekdanje Jugoslavije pa so skrajni desničarji, skupaj z edinim predstavnikom plemstva v parlamentu, v jopičih protestirali proti tako imenovani Marakeški deklaraciji in množicam temnopoltih mož, ki se prav gotovo  z genocidalnimi nameni valijo v ta podalpski raj.

Poleg vrlega slovenskega plemiča sta protestnike javno podprla tudi Donald Trump, ki je, ker so protestirali v Parizu, logično sklepal, da protestirajo proti Pariškemu sporazumu, in pa italijanski premier Matteo Salvini, ki že dlje časa ne skriva sovražnosti do francoskega predsednika Emmanuela Macrona.

Težavam se je elegantno izognil Egipt, ki je preventivno prepovedal prodajo rumenih jopičev in zaradi domnevne posesti tega subverzivnega objekta aretiral pravnika za človekove pravice Mohameda Ramadana.

Niti Minervina sova ni čakala, da bi padel mrak, temveč je kar prepogumno, kljub slepečim odsevnikom jopičev, razširila krila že ob zgodnjem jutru. Slavoj Žižek je namreč v maoistični maniri nemudoma analiziral primarno in sekundarno kontradikcijo tega gibanja, Negri je na vrat na nos hitel rumeni jopič poveznit na svoj pojem multitude, Andre Vltchek je jel svariti, da bo dvig socialnih transferjev Francija nedvomno plačala z napadom na Venezuelo ali Iran, Félix Boggio Éwanjé-Épée pa je na Verso blogu pojasnil, da so rumeni jopiči realno in lebdeči označevalec, ki ga je treba hegemonizirati. Popolnoma isti namen, čeprav formuliranega v do človeka bolj prijaznem diskurzu, sicer razglaša tudi neonacistični portal Daily Stormer.

Skratka, fascinacija je vsesplošna in preči tako vse strani neba kot tudi političnega kompasa. Protesti, ki so se razplamteli ob napovedi zvišanja davkov na bencin, predvsem dizel - seveda v imenu ekologije - že v osnovi združujejo vse lastnike bencinskih avtomobilov. V Franciji torej predvsem vse tiste, ki si zaradi previsokih najemnin ne morejo privoščiti stanovati v centrih mest, kjer je urejen javni prevoz, oziroma si ne morejo privoščiti nakupa električnega avtomobila. Kljub temu da je med protestniki prišlo do spopadov med fašisti in antifašisti, pa sta lastništvo avtomobila in breme davkov nasploh dokaj uspešno poenotili ljudstvo. Kaj ljudstvo - pravzaprav vse nezadovoljneže od Kanade do Tajvana.

Čeprav gibanje zavrača kakršnakoli pogajanja in zahteva odstop Macronove vlade, je predstavilo spisek dvainštiridesetih zahtev, za katerega sicer ni zares jasno, po kakšnem ključu je nastal, saj gibanje, ki sicer zahteva neposredno demokracijo, gotovo nima organizacijskih kapacitet za demokratično oblikovanje zahtev. Te močno presegajo zgolj ceno goriva in zadevajo predvsem življenjski standard. Nekateri so si sicer belili glavo z analizo, kolikšen delež teh zahtev je levi in kolikšen desni, mimogrede, zanimivo, ta precej bolj vleče na levo, za razliko od volilnih navad protestnikov, ki so nekoliko bolj zvesti Marine Le Pen kakor Jeanu-Lucu Mélenchonu. A ta napaberkovani spisek zahtev je vse prej kot nekonsistenten. Med drugim zahteva progresivno obdavčitev, dvig minimalne plače, večje socialne transferje, nasprotuje privatizaciji in prekernosti, zahteva enako plačo za migrantske delavce iz drugih držav Unije, več direktne demokracije, boljše razmere za azilante, boljše programe njihove integracije in doslednejše deportacije tistih, ki jim azil ni bil odobren. 

Kljub občasnim nacionalističnim tonom, oziroma prav zaradi njih, je spisek zahtev popolnoma zdravorazumski - tako v dobrem kot slabem pomenu te besede. Če je v Marxovem času minimalna mezda francoskega delavca morala zadostovati za vino, danes ta za preživetje potrebuje močno socialno državo in sodček dizla. Zahteve so pravzaprav konservativne v smislu, da ne zahtevajo ničesar bistveno novega, temveč zgolj življenjski standard, ki ga je velik del francoskega delavstva pred nedavnim še imel in ki mu, iz navade, predstavlja normalno in zdravorazumsko stanje.

Zdravorazumske zahteve delavstva, predvsem iz bivšega tako imenovanega prvega sveta, vključujejo lastništvo osebnega avtomobila kot nekaj tako nujnega in samoumevnega, da, kot priča Mad Max, niti postapokalipsa ni predstavljiva brez njega. A do zaostritve antagonizma in kristalizacije zahtev zdravega razuma, ki je ostanek minulih časov socialne države, je lahko prišlo šele z Macronovo vlado, torej z vlado, ki je vladala izrazito zdravorazumsko, tehnokratsko in apolitično. Prav z odpravo sklicevanja na socialdemokratsko ideologijo - antisocialnim politikam vlade Francoisa Hollanda navkljub - se je zdravi razum zahtev kapitala jasno pokazal za antagonističnega delavstvu, čigar zdravi razum, čeprav ne več lojalnost, je še zmeraj utemeljen na socialdemokratskih politikah.

Na rumenih jopičih torej ni nič revolucionarnega, so zgolj zahteva po ohranitvi pridobljenih delavskih pravic in izginjajočega življenjskega standarda. Da je to eden največjih uporov z neprimerljivo privlačnostjo po vsem svetu, je le dokaz tega, kako globoka je kriza levice.