Postmodernistični vulgo-marksizem

Postmodernistični vulgo-marksizem za čas poznega kapitalizma

(Mackenzie Wark: Molekularno rdeče, Založba Sophia, 2018)  

Molekularno rdeče: teorija za dobo antropocena je knjiga-orožje v neprenesenem pomenu besede. Vendar ne tako, kot bi pričakovali ob uporabi te ogabne brechtovske fraze, saj s tem orožjem ne moremo ničesar izsiliti. Nepredvidljivo nam namreč eksplodira v rokah in tako izpostavi patetičnost same želje po vrnitvi v dobre stare čase, ko je književni kánon še bil nekakšen strelski kanón.

Molekularno rdeče skratka ne ponudi teorije novega velikega univerzalizma ali še enega recepta za mobilizacijo množic. Ne funkcionira kot popolna teorija, ki bi preko procesa idejnega očiščenja lahko v svojih zaključkih enostavno izustila: »What we, the left, should do?«. Nasprotno, Wark zarisuje obrise teorije, ki skuša od znotraj preoblikovati samo idejo o tem, kaj naj bi teorija sploh bila in kako naj bi funkcionirala. »Da bi snovali integrirane rešitve na osnovi sodelovanja, ki vključuje mnogo vrst izkustva ljudi z delovanji molekularnega, potrebujemo nekakšno nizko teorijo,« pravi. Warkov ideal nizke teorije torej ni teorija, ki bi določala prakso, od katere se teorija razlikuje ravno zato, ker usmerja njeno delovanje, temveč teorija s spremenjeno teoretsko prakso, ki ničesar ne usmerja in je s prakso v specifičnem, enakovrednem in »tovariškem« razmerju.

Izraza »tovariško« ne uporabljamo po naključju. Klasično razumevanje razmerja med teorijo in prakso, presenetljivo tudi in predvsem znotraj levice ter marksizma, namreč natančno ustreza razmerju med kapitalističnim in delavskim razredom. Nekdo usmerja produkcijo in nekdo dela; nekdo si prilasti presežno vrednost in nekomu so odtujeni produkti lastnega dela; teorija pove množicam, kaj naj delajo in ko te kaj naredijo, kot to velja denimo v primeru rumenih jopičev, se kar naenkrat pojavi množica teoretikov, vključno z avtorjem tega teksta, ki si hlastno prilaščajo presežno vrednost tega dela tako, da skušajo pokazati, da dejavnost množic potrjuje njihovo teorijo. Zato ni naključje, da Wark vire za svojo nizko teorijo išče kje drugje kot pri Leninu in njegovem geslu »What is to be done?«, ki neposredno ustreza vprašanju, ki si ga ob snovanju produkcijskega cikla zastavi kak kapitalist. Antipod Lenina pri Warku predstavlja njegov manj znani sodobnik in konkurent, živo utelešenje nizke teorije svojega časa, Alexander Bogdanov:   

»Po Bogdanovu marksistična filozofija kot takšna ne obstaja, obstaja le zorni kot dela. Naloga filozofije ni, da drugim oblikam vednosti predpisuje metode. Bogdanov ni združljiv z vélikim iskanjem  metode, ki se skozi zahodni marksizem razteza od Lukácsa in Korscha do Sartra in Althusserja. Ti filozofi-kralji so si filozofijo zamišljali kot gospodujoči diskurz, ki misli način, na katerega bi morala misliti partija, in torej misli tisto, kar bi partija morala misliti. V nasprotju s tem Bogdanov predlaga tovariško organiziranje najrazličnejših vednosti in praks, ki niso podrejene centru ali teoriji. Bogdanov tako pripada drugačni praksi vednosti od tiste, značilne za dediče zahodnega marksizma, kakršna sta Slavoj Žižek ali Alain Badiou, za katere filozofija ni več predhodnica misli Leninove partije, temveč je Leninova partija predhodnica misli filozofije.«

Wark se torej s pomočjo Bogdanova zoperstavlja ideji o vednosti kot avtoriteti in o filozofiji kot zakonu, saj je ta nasprotje »tovariškega prizadevanju po sodelovanju prek eksperimentalne substitucije med posameznimi prizadevanji«. Ne gre skratka za to, da državni filozof namesto kapitalista pove delavcu, kaj mora ta storiti, temveč da, prav nasprotno, tudi filozofija sama prevzame zorni kot dela in v skladu s tem spremeni lastno prakso.

Postaviti se na perspektivo dela, za marksizem ni neka postranska stvar, temveč njegovo izhodišče. Kot pravi Althusser, »ni mogoče vsega videti od povsod; bistvo konfliktne realnosti je mogoče odkriti samo s pogojem, da se postavimo na neke določene pozicije v samem konfliktu in ne na druge; če namreč ostanemo na drugih pozicijah, se pustimo zapeljati v logiko razredne iluzije, ki se imenuje vladajoča ideologija«. Perspektive proletariata torej ni treba zavzeti, ker je to lepo, ali zaradi sočutja, temveč zato, ker je resnica, ki je izhodišče historičnega materializma kot znanosti, vidna zgolj z ene strani.

Kakšna škoda, da se je Althusser zadovoljil s tako površnim izgovorom, da je mislil, da je  za prevzetje tovrstne perspektive dovolj prakticiranje članstva v partiji in reprezentacije proletariate. V nasprotju s tem hoče Wark še dlje. Teorijo želi preoblikovati v specifično inženirstvo, pri čemer je predpogoj, da se preneha z zavračanjem vsega tehničnega in praktičnega. Črka mora imeti svoje neposredne učinke, kot jih ima programerska koda, ne pa da pisec pričakuje, da bodo produkte diskurza zaradi njegove ukazovalne in predpisovalne narave proizvedli drugi. In zdi se, da so ravno to glavna pričakovanja danes prevladujoče kritične teorije, ki povsem pozablja na svojo konfliktno naravo.

Ta pozaba se prvenstveno kaže v zavračanju domnevno anahronistične razlike med buržoazijo in proletariatom, ki predstavlja jedro dobrega starega vulgo-marksizma. »Hipokritična teorija je zaljubljena v ljubke reči lastnega razreda – buržoazne reči,« pravi Wark in nadaljuje: »…[f]etišizira voditelje, malikuje Lenina ali Maa. Noče govoriti o delavcih; opravka hoče imeti le s predstavniki. Ali: najde izgovore, da se še naprej zadržuje med razvalinami izgubljene buržoazne kulture – Wagner, Hegel in Mallarme.« Vse, kar je praktično, aplikabilno, uporabno, pa s frivolno lahkotnostjo, ki so je zmožni le ostrooki humanistični kritiki, odpravi kot neoliberalno.  

V tem kontekstu ni zgolj postranska življenjska anekdota, da se je Bogdanov odpovedal pisanju in postal inženir. »Bogdanov je mislil, da bodo z napredovanjem avtomatizacije vsi delavci postali podobnejši inženirjem, a tudi umetnikom.« Njegov ideal je torej določena razpustitev mej, kjer planiranje in ustvarjanje postane nekaj imanentnega vsakemu delu. Proletarsko delo samo postane nerazločljivo od buržoaznih praks, ki prevladujejo na področjih umetnosti, filozofije in ostalih oblik vednosti. Izničenje razlike med buržoazijo in proletariatom, ki je končni cilj, saj ustreza Marxovi formuli za brezrazredno družbo, implicira, da mora delo samo organizirati svet in »razviti lastno organiziranje vednosti, ki ga Bogdanov imenuje tektologija, ter lastna sredstva kulturnega razvoja oziroma proletkult.« Tovrsten univerzalizem ne tolerira delitve dela. V proletkultu ne more biti ločenih profesionalnih umetnikov ali filozofov na eni in profesionalnih, domnevno nemislečih delovnih bitij na drugi strani. Tudi čudak Platonov lahko postane profi, pravi Wark.

Ideal brezrazredne družbe je tako paradoksno zelo blizu za humaniste najstrašljivejši podobi postmodernizma, v kateri ni mogoče razločevati med vednostjo in mnenjem ter med profesionalnim in amaterskim. Proletkult je, kot pravi Wark, povsem vključujoč v svoji čudaškosti. Je zelo blizu »kalifornijski ideologiji kapiralističnega realizma«, »križancu med kiberkulturo in kontrakulturo, pri katerem naj bi disruptivna moč 'techna' poganjala osvobajanje vsakega in katerega koli vira poblagovljenja«.

V idealni podobi prihodnosti zato »delavci prenehajo biti delavci«, v smislu priročnih orodij tistih, ki načrtujejo njihovo delo, »in postanejo soustvarjalci celotnega organiziranja družbe. Znanost in poetika organiziranja postaneta orodji spreminjanja sveta ter izpodrineta filozofijo.« Tovrstni delavci, ki niso več delavci, niso poenoteni z afirmacijo lastne delavske identitete, kot se to dogaja v sindikalnih bojih znotraj kapitalističnega realizma.

Sorodna zavrnitev dialektične identifikacije prek svojega nasprotja obstaja tudi na diskurzivni ravni ideologije in kulture. »Proletarska kultura ni cilj sama po sebi in v tem pogledu se proletkult razlikuje od večin drugih glorifikacij dela. Resda se lahko nagiba k nekakšnemu fetišiziranju svoje omejene perspektive, namesto da bi jo poskušala razširiti v najsplošnejši prikaz izkustva sveta. Nasilna zavrnitev buržoazne kulture ni boljša od naivnega ateizma, saj ni sposobna predlagati nobene alternative.«

Vsa veličastna buržujska dediščina naših očetov skratka ne more biti enostavno odvržena v koš za smeti, ki se ga predtem izprazni vsega »trasha«, da bi ta sedaj zavladal svetu. Nasprotno, vrata v čudaški imaginarij proletkulta, kjer so na isti ravni srednjeveške freske in popkulturni anime kič, ji morajo ostati na široko odprta. Proces razvrednotenja vrednostnih razlik v kvantitativno ekonomskem smislu torej po strukturni nujnosti spremlja proces razvrednotenja razlik v smislu kvalitete.    

Warkova Rdeča zvezda se po eni strani zdi do buržoazije in kapitalistov precej kruta knjiga, saj dosledno vztraja na odpravi razredne razlike. Vendar pa ta odprava ne implicira uničenja nasprotnika, temveč prej njegovo razvrednotenje in tovariško priključitev. »Namera Rdeče zvezde je,« pravi Wark, da pokaže, »kako delavski boj po svojem izvoru in ciljih ni uperjen zoper vladajoči razred, temveč gre bolj za prizadevanje, da bi našel in utemeljil totaliteto, znotraj katere bi gojil presežek življenja.«

Četudi bi na tem mestu znal kdo Warku, v skladu z znano krilatico iz Komunističnega manifesta očitati »meščanski socializem«, ki se lepodušniško izogiba dokončnemu obračunu z buržoazijo, verjamem, da je mogoče njegovo gesto brati ko radikalnejšo od ideala popolnega prevrata oblasti. Sanjarije o popolnem izničenju nasprotnika in prevzemu njegove tržne preživetvene niše, so namreč same morda najbolj buržoazno jedro znotraj najtršega komunizma. Buržuj je namreč tisti, ki »razmišlja o tekmovanju z drugimi«, pravi Wark in nadaljuje: »delavec in delavka razmišljata o povezovanju svojega dela s tistimi v sosednjih vrstah delovnega procesa. Za Bogdanova je to osnova organizacijskega nazora, vzeta iz vsakdanjega življenja. Vse, kar prihaja od zunaj, je pedagogika, s pomočjo katere se spozna tisto, kar delavec že ve.«      

Šele »ko je buržoazija – in z njo fetiš tržne konkurence znotraj razmerij menjave kot edino sprejeto organizacijsko načelo – enkrat presežena, se lahko tektologija zares prične.« Warkova fantazija brezrazrednosti, se po eni strani zdi povsem utopična, po drugi strani pa z današnjega gledišča, navkljub pregovorom o nemožnostih mišljenja onkraj okvirov kapitalizma, ne povsem nemogoča. Morda se njena realizacija že dogaja, četudi je pogosto interpretirana kot najradikalnejša afirmacija kapitalizma ali kot »užas postmoderne«: vse postaja trg. Vse mora biti uporabno in v instrumentalno-tehnični funkciji nečesa drugega. Nikjer ni več dobre stare roke človeka kapitalista, ki bi imel znotraj te alienirajoče reprodukcije vsaj relativno moč usmerjanja. In država, kaj pa uboga država! Nihče je več ne jemlje resno. Širi se sovražni govor in mnenje ni ločljivo od vednosti. Zdi se, da se, podobno kot v Bogdanovih sanjah, kavzalnost povsem oddalji od specifičnih avtoritet, gospode in Gospoda.

Vendar je problem, da »univerzalno načelo ukazovanja«, ki se mu Wark zoperstavlja, ostaja na abstraktni ravni še vedno vladajoče. Deklarirani svobodi navkljub se zdi, da konkretna življenja, v namene večje produktivnosti, še nikoli ni nič tako radikalno gnalo, priganjalo in bičalo, četudi to niso konkretni kapitalisti. Wark je v tem kontekstu skrajni humanist: upor proti kapitalu ni upor proti njegovemu utelešenju (kapitalistu), temveč boj človeka-proletarca kot generičnega bitja proti nečemu tujemu in nečloveškemu.

To je dvojni boj, boj proti tujosti v obliki kapitala in boj proti tujosti narave, ki se bo, kot nakazuje koncept antropocena, človeku in njegovi nenadzorovani aktivnosti slej ko prej nepovratno maščevala. »Antropocen je niz metaboličnih razpok, kjer se z delom in tehniko pridobiva eno molekulo za drugo, da bi se izdelovalo reči za ljudi, vendar se odpadni proizvod ne povrne in cikel se ne more obnoviti. Prst odnaša, morja se umikajo, podnebje se spreminja, oceanski vodni krog se širi: svet v plamenih.« V teh okoliščinah se mora vse človeško ponovno združiti in prevzeti oblast v svoje roke. »Po svoji generični biti smo graditelji svetov,« pravi Wark skozi Bogdanova in zadnji spopad ne bo spopad med proletariatom in buržoazijo, temveč spopad združenega človeštva s tujo pošastjo, v katerem je treba pozabiti na narcisizem majhnih razlik. »The winter is coming!« in Wark v skladu s tem spoznanjem prevzame pozicijo skrajnega univerzalizma. Kot generični Jon Snow iz Game of Thrones kliče k združevanju zaradi groze, ki preti z druge strani zidu in ki je politični akterji zaradi medsebojnih identitetnih spopadov niso pripravljeni upoštevati.           

Komentar k spremni besedi

Spremna beseda Primoža Krašovca jasno izrazi določeno intenco in konkretno intervencijo, ki jo predstavlja gesta prevoda dela v kontekstu lokalnega akademskega in intelektualnega okolja. Osnovna teza knjige, »teza, kateri pritrjujemo in zaradi katere smo se tudi odločili za prevod knjige Molekularno rdeče,« piše Krašovec, namreč stavi na to, »da je tisto, kar se imenuje visoka teorija v humanistiki – kot diskurz gospodarja, ki zviška sodi prakse in praktično vednost -, danes nekaj odvečnega in škodljivega.« Prav takšna teorija je, doda Krašovec, »zadnja ideologija«.

Zakaj zadnja ideologija? Ker kapitalizem, bodisi poosebljen v liku kapitalista bodisi v svoji abstraktni obliki, tovrstne teorije absolutno ne potrebuje. Zadnja ideologija je zgolj »wannabe« ideologija, ki nima, četudi o tem fantazira, nikakršne moči za spreminjanje sveta in usmerjanje usode. Njena osnovna kritična ugotovitev, torej dejstvo, da je kapitalizem sploh ne upošteva, je sicer pravilna in resnična, vendar v svoji resničnosti tudi samomorilna. Je skratka povsem drugačna od teorije, ki jo v času antropocena in za namene soočanja z glomaznimi globalnimi spremembami, človeštvo nujno potrebuje. Povsem v nasprotju s klavrnim realnim stanjem (ali pa morda ravno zaradi tega) si tovrstna teorija še bolj domišlja, da ima kakršno koli moč usmerjanja in vodenja poteka zgodovine. Kot pravi Krašovec, »avtoritarnost ni vzrok za odvečnost teorije, temveč je le njen učinek: bolj ko je teorija odvečna in ne zanima nikogar razen tistih, ki so poklicno, statusno in eksistenčno odvisni od nje, bolj je zoprno moralistična in zapovedovalna.«

Tovrstna teorija je v zelo zanimivem odnosu do resničnosti. Seveda ima prav, resnica je na njeni strani. Ta resnica se glasi: realnosti teorija ne zanima več. Resnica se izreka v prazno. Poglejmo primer: sovražni govor je potrebno ukiniti. In sovražni govor gre dalje. Še bolj postane res, da bi ga bilo treba ukiniti. In še bolj se borci proti sovražnemu govoru oprimejo diskurza gospodarja, čigar glavnega iluzija je, da so besede že same po sebi nekako praktične in da imajo nekakšno čarobno ukazovalno moč neposrednega spreminjanja stvari. Tovrstno besno kričanje v prazno, izražanje skrbi, deklarativna obsodba in deklarativna solidarnost, vse to so napačne podobe prakse, kot si jih zamišlja zadnja teorija.

Bolj, kot je teorija v nasprotju z empirijo in manjšo kot ima moč na potek spreminjanja sveta, bolj postaja zaverovana v lastno kritičnost. Vse, kar kritizira, je namreč vredno kritika in, ker je kritika neučinkovita, je potrebne še več kritike. Kot pravi Krašovec, »osnovni, večni in strukturni problem humanistične teorije je, da obstaja institucionalno in habitualno ločena od naravne in tehnične organizacije sveta, da vanjo ni vpletena in da je njena osnovna premisa in hkrati razlog za obstoj ravno separacija. Humanistične teorije je teorija le, če je ostro in jasno ločena od svojega predmeta, ki pa ga ne samo miselno in diskurzivno reprezentira, temveč mu tudi sodi.«

In zdi se, da je ravno podoba resnice kot pravilne sodbe tista, ki zasenči podobo resnice kot ujemanja z materialno realnostjo, na način, kot bi ga rada mislila Bogdanov in Wark. »Namesto takšnega kontemplativnega materializma hoče Bogdanov tako kot Marx dejavni materializem, različico, utemeljeno na družbeni produkciji človeške eksistence.« Te geste ne smemo razumeti kot oddaljitev, temveč kot vrnitev k samim izvorom zgodnjega Marxa, ki v Tezah o Feuerbachu zapiše: »Glavna pomanjkljivost vsega dosedanjega materializma… da je predmet, dejanskost, čutnost pojmovana le v obliki objekta ali zora; ne pa subjektivno, kot čutno človeška dejavnost, praksa«. Povsem v nasprotju s tovrstno orientacijo pa danes v postmarksistični teoriji prevladujejo spretne diskurzivne akrobacije, ki skušajo pokazati, da je Marxa treba postaviti na glavo in pokazati, kako je treba še naprej zgolj misliti svet … Misliti ga, oddaljevati se od njega in se zgražati …    

Na drugi strani glavni bavbav sodobne visoke teorije, neoliberalizem, funkcionira povsem drugače. Tako uspešen je ravno zato, ker pristaja na ujemanje z materialno realnostjo, na sovpadanje teorije in prakse ter na popoln sovpad želeče in socialne produkcije v koristi lastne reprodukcije. In kakršna koli imena vredna konkurenca, ki bi uresničitev sanj o post-kapitalizmu približala vsaj za odtenek, bi morala zmagati ravno na tej ravni - na ravni zmožnosti, da bi svojo teorijo uskladila z materialnostjo samo, z gibanjem masovne želje. Na povsem enak način sta svojo teorijo z že obstoječim delavskim gibanjem uskladila Marx in Engels. Čeprav je imela njuna teorija mnogo večjo moč znotraj gibanja proletariata, kot je vpliv današnje kritične teorije na delavski razred, tudi v njunem času ne more biti govora o nikakršnem vodstvu, temveč o sledenju množicam. »Zaupaj množicam, računaj nanje in spoštuj njihovo iniciativo,« pravi Mao. Sodobna visoka teorija pa na drugi strani naslonitev na maoizem uporablja, če že, kot obrambni mehanizem za prikritje lastne nesposobnosti. Vse množično je zanjo neoliberalno, podrejeno trgu, nekaj, proti čemur se velja boriti.  

Sodobna visoka teorija ima, sledeč Krašovcu, še več prepoznavnih sindromov: »nostalgično navezanost teoretikov na razsvetljenstvo, staromodne bralne in razpravljalne navade, franko- in germanofilijo, čaščenje humboldtovstva in šolskega sistema, utemeljenega v 18. in 19. stoletju, ter zaničevanje vsega ameriškega: praktičnosti, uporabnosti, hitrosti, površinskosti, itd.« Neprestano reproducira razredno distinkcijo med omikanim in vulgarnim, med meščanstvom in plebsom, med pismenimi in nepismenimi. Rada ima državo, vladarje in davke. Vsako povezovanje s popkulturnim zanjo nima nikakršne veze z revolucijo, temveč s postmodernističnim odklonom od pravih ciljev, ki morajo biti vezani na ozko področje politike, kot v dobrih starih ZSMS časih. Ljubezen do države pa, četudi morda ne pripelje do konca kapitalizma, omogoči vsaj stabilno financiranje na trgu povsem neuporabne teorije.  

Izkušnja Bogdanova, ki zametke svoje teorije-prakse vzpostavi v internatu, kjer se v stiku z »hudobnimi in topimi avtoritetami nauči sovražiti oblastnike in zavračati sleherno avtoriteto«, je težnjam visoke teorije povsem tuja. Ta v zoperstavljanju avtoriteti in ukazovanju vidi zgolj najstniško nedoraslost, s katero mora resni revolucionar-funkcionar povsem prekiniti in se raje boriti proti permisivni vzgoji.

Jasno je, da tovrstno razumevanje zbode v našem lokalnem okolju prevladujočo podobo o tem, kakšna je pravilna praksa teorije. Toda četudi v Warkovi kritiki najlažje prepoznamo Žižka in Badiouja, bi bilo vsekakor prekratko, če bi njegovo kritiko razumeli zgolj kot obsodbo dela prevladujočih lokalnih teoretskih praks. Nasprotno, kar druži lakanovce, heidegerjance, humanistične sociologe, natančne bralce nemške klasične filozofije, arendtovce in mnoge druge, je ravno določena zagledanost in samozaverovanost v lastno prakso, ki se lahko ubesedi na različne načine: nikoli ulovljivi presežek negativnosti, čistost mišljenja, ki se izkazuje skozi njegovo nepraktičnost, visoki ideali racionalne humanosti, ki jih potrjuje njihova skreganost z empirijo, itd.

Boj proti visoki teoriji torej ne more biti boj za prave reference. Nič ne naredimo s tem, če Marxa, Freuda, Lacana, Heideggra in Arendt zamenjamo za Foucaulta, Deleuza, Nietzscheja in Spinozo. S tovrstnimi postopki še vedno ostajamo ujeti v specifično lokalno igrico z imenom »who's your real daddy?«.

Prav v nasprotju s tem Wark poziva k radikalnejšemu exitu iz teorije, kar predstavlja točko, na kateri pade tudi sam. Njegova glavna gesta - Lenina zamenjati z Bogdanovim, postmarksizem pa z kalifornijskimi teoretiki – ima namreč še vedno zgolj ozko teoretske učinke. Molekularno rdeče se vsemu odporu do visoke teorije navkljub še vedno bere kot visoka teorija. In tako zveni, saj vem, tudi pričujoča teorema. Učinki našega diskurza, četudi ta kliče k praksi, še vedno niso praktični.

Ne glede na to pa ne smemo zapasti v  samomorilno melanholijo zadnje ideologije. Nasprotno, v skladu z neoliberalno gesli, ki so obenem tudi gesla sovjetski revolucionarjev, je treba težiti k udejanjanju nemogočega: »You can do it!«. In morda bo tudi nam, po vseh ovinkih in stranpoteh, po katerih nas vodi kritika visokokritičnega mišljenja, uspelo najti neko neposredno povezavo med diskurzom in prakso.

Komentar k prevodu:

Prevod Marka Bauerja je, kot je že bilo v odzivih na delo že opaženo, odličen. Naša sodba izhaja iz izkušnje branja, zato tehničnih argumentov zanjo ne znamo povsem jasno opredeliti. Sveže deluje predvsem zvesto posnemanja ritma in sloga originala, kar se kaže v rabi stavčnih struktur in pomenskih nians, ki v slovenščini niso povsem klasične.

Glede na Warkov tekst, ki je zgoščen in iz katerega kar bruhajo reference, so zelo dobrodošle tudi natančne prevajalske opombe.  Specifično Warkova kvaliteta, ki zaznamuje tudi druga njegova dela, je ta, da zna napotiti na sočne reference in razložiti njihovo vlogo, obenem pa vsem tem referencam doda neko blago osebno linijo.

Morda je treba v tej »referenčnosti«, ki je nekaj povsem drugega od akademske »referenčnosti«, iskati tudi določeno praktično vrednost Warkovega dela, saj je to zelo uporabno kot nekakšen zemljevid za nadaljnje raziskovanje. Če kaj Warku ne uspe, je namreč to, da ostaja, kot smo že opozorili, na ravni teoretske prakse, do določene mere ujet v visoko teorijo. Še vedno bruha reference, deluje na polju visoke teorije, kritizira filozofe. Njegova vednost je za delo inženirjev bolj ali manj irelevantna.  

Prevod je mogoče kritizirati le v eni točki: preveč je natančen, vse je popolno, nikjer ni nobene vulgarne proletarske napake, nobenega »proper« zatipka. Menim, da bi si Warkovo delo to zaslužilo.