EL-P: CANCER FOR CURE

Fat Possum, 2012

Veteran alternativne newyorške in svetovne hiphop scene, ki se je vedno požvižgal na vsakoletne trende bodisi v podtalju bodisi v mainstreamu, El-P, je končno izdal novi album. S svojo zasedbo Company flow je v drugi polovici devetdesetih let zatresel podzemne tokove hiphopa do te mere, da so ga za svojega vzeli mnogi sledilci najrazličnejših tokov alternativne godbe. V svoji solistični karieri je El-P alias El Producto pravzaprav izdal zgolj dva čisto prava albuma, in sicer »Fantastic Damage« leta 2002 ter »I'll Sleep When You're Dead« leta 2007. Svoj petletni ciklus izdaj pa je začel leta 1997 z odbitim materialom prvenca njegove zasedbe Company Flow.

Vmes je gostoval pri svojih glasbenih sopotnikih, ki si jih je v najplodnejših letih založbe »Definitive Jux« nabral kar precej, snemal razne ep-je, mixtape in predvsem koval umazane in svojstvene raperske beate. Z njimi je svoj specifičen slog obeležil na kultnem albumu Cannibal Oxov, »The Cold« Vein« ter na teden dni nazaj izdani odlični plošči Killerja Mika, ki na vsak način stremi k širši publiki kot El-P-jev solo material. To se jasno sliši tudi ob primerjavi obeh izdelkov, saj je njegov solo album stilsko bolj begajoč od hiphoperske forme, bolj zaprt v svoj svet in precej bolj klavstrofobičen, umazan, temačen, kljub temu, da gre za njegove razmere za precej pozitiven in prizemljenejši album kot prejšnja dva.

Tudi »Cancer For Cure« pričakovano posega po polju El-P-jevega newyorškega metaforičnega skepticizma, tavajočega po precej nezemeljski znanstveno-fantastični abstrakciji vseh vrst. Resda je album malce manj galaktičen kot njegova predhodnika, a El-P kljub malce pomanjšani paranoji, ostaja bolj prizemljeni Hunter S. Thompson hiphopa. Njegovo raziskovanje je še vedno stisnjeno nekje med našim in ostalimi planeti, narativnost pa preko slikovitih besedil razkraja jezo, polno asociacij in metafor, zmedenosti in abstraktnih besednih iger. Seveda se El-p ne izogiba politiki, temveč ji nenehno diha za ovratnik, s svojo držo večne nezaupljivosti in kritičnosti pa večkrat grozi določenim ali nedoločenim inštitucijam oz. posameznikom.

Besedila podaja zelo impulzivno, z obilico črnega humorja pa se zazira v lastni svet razmišljujoče introspektivnosti ter vidne introvertiranosti in nesocializiranosti. Spopada se z vprašanji eksistencializma ter frustrirajočim nihilizmom, obdanim z večno skepso, s katero album vodi od začetka do bridkega in žalostnega konca, kjer se spomni svojega preminulega kolega Camu Taa. Skozi preteče, grozljive, zlovešče misli o življenju, generira precej samosvojo strukturo ritmično odrapane proze v prosti obliki, v kateri ustvarja kopico čudnih besed.

Vsemu skupaj sledijo njegovi močno futuristični beati, ki so vedno predstavljali platformo za potencialno spreminjanje žanra. Podlage tudi tokrat gradi na estetiki raperskega, sicer močno distorziranega boom bapa, z vidno prezenco sinkopiranih, atonalnih, nezemeljskih, odtujenih in neskladnih sintov ter občasnimi zatekanji k mnogim elektronskim žanrom. Skozi večino kompozicij nenehno gradi in stopnjuje atmosfero na hitrosti okrog 135 bpm-ov, ki mu draž dodajajo post industrialski vložki, umazani glasovi, kratki odkloni h kakofoniji ter živahni basi.

Tematsko se od fantastičnih tem premika k obsesivnemu obdelovanju smrti, udriha proti resničnostnim showom, se prevprašuje o lastni eksistenci ter inteligentno obdela nasilje v družini. Seveda grmi tudi proti odločitvam vlade, delovanju njenega aparata, neprestano napada vojsko, brezsmiselnost vojne pa obelodani v stresni in travmatični zgodbi vrnjenega vojaka. Skratka, vojna se zanj še ni končala in se tudi nikdar ne bo.

Pomembna sprememba pa je tokrat tudi ta, da se je povsem osvobodil svojih kolegov iz založbe Definitive Jux, s katerim je oral ledino v polju povsem nekonvencionalnega pristopa do hiphopa. Njihovo vlogo tokrat menjajo današnji junaki raperskega podtalja, odlična Danny Brown in Mr. Muthafuckin' eXquire, južnjaški veteran Killer Mike, s katerim je pred tednom izdal izvenserijsko ploščo »R.A.P. Music« ter manj znani Despot. Raperjem delata družbo tudi Interpolovec Paul Banks ter Nick Diamonds iz Islandsov, ki ju El-P lepo in smiselno umesti na album.

»Cancer For Cure« je pravzaprav točno to, kar pravi naslov sam, nekakšen odpiralec za mnoge zaprtih ran in trezen premislek o njih. Gre za ponovni, svojevrstni triumf kreativnosti, bazirane na inteligentnem vpogledu v prihodnost, z opiranjem na sedanje stanje v Brooklynu oz. New Yorku, zgrajenem na urgentnem rapanju ter metaforah. »Cancer For Cure« je beg iz popolne teme proti prvim žarkom sonca v El-P-jevi karieri.