Ko se strga oko...

Ko se strga oko

Kar je spraskano, je uničeno. Umazano kliče po še umazanije. V mali vasi sredi slovenskega podeželja mulac čisti svoje čevlje. Da bo lep pri Bogu v nedeljo. Župnik si pri maši iz očesa izpraska vinsko mušico, ker z njo ne vidi dobro. Mladinka v Ljubljani kupi strgane kavbojke. Na neki stavbi je že 13 let počena šipa.

Spuščamo se v svet malih anomalij, kot so praske, razpoke, packe, kraste ali glitchi. Že pri zgodnjih letih se spoznamo s tem čudovitim svetom. Naši starši nam pokažejo vstopne komunikacijske točke s tem, ko pokažejo kje in zaradi česa je nekaj narobe. Kmalu jih začnemo prepoznavati še sami, takrat naprimer, ko smo prisiljeni pospravljati sobo. S pomočjo metode travme smo naučeni, da jih takoj, ko jih prepoznamo, prijavimo oblastem.

Zlahka prepoznamo karakterne lastnosti. Gverila, nezaželjenost, vizualna subverzivnost in uzurpacija opčega miru nam vedno znova dokažejo, da izgubljamo borbo proti lastnim kodam, sistemom in takozvanemu redu. Širše gledano bi v to kategorijo stopili še večji fenomeni, kot so zaklenjena vrata, migranti in obraz neznanca, ki se približuje in za katerega sumimo, da ga poznamo. Tudi zlomljena ročka pri skodelici, zjebana tipka na tipkovnici in pesek na cestišču, ki ostane tam tudi po zimi.

Orodje za prepoznavo “tujih elementov”, kot so udrtine, zdrajsanine, slepe pege in preperelost, je oko. Oziroma dva za potrebe globinske zaznave. Oko kot oblast pregona instantno, na podlagi travme in večletnega militantnega drila, sporoča zakonodajni oblasti kriminalce in nepridiprave.

Najbolj evidentni primerki so praske na zidu. Zid izgubi svojo kredibilnost in ozemeljsko celovitost takoj, ko v njega stopi nepredvidljiva kača razpoke. Stena težko prodaja svojo perfektno štirioglatost, če vogal, ki je sicer njen vratar in končni sodnik, poseduje sled bruhanja, scanja ali otroške hrane. Nihče nima rad razpokanih sten; precej nepriljubljene so celo v literarni dimenziji. Verjetno je Tolstoj zapisal kake štiri strani o kaki razpoki, zagotovo pa celovitega opisa nekega zmahanega zidu ne bomo zasledili. Kaj šele pozitivnega. Sovražijo jih vsi šefi, samostojni podjetniki, politiki, mestni urbanologi in arhitekti. Ne prenesejo jih karakterji z občutnim egotripom, ker kazijo avro popolnosti. V to skupino karakterjev lahko vključimo še restavracije, cerkve in krožnike. 

Največji sovražniki pack so doktorji in drugi higienični poklici, kot so policijski, lektorski, komunalni in poklic politika. Policistova uniforma ni nikoli strgana, prav tako tudi doktor ne prenese raztrganin. Princip obstoja in poklicanost teh poklicov slonijo prav na obratnem principu, ki ga imajo opisani fenomeni. Njihova logika je vzdrževanje kateregakoli tkiva, da se ne razširi v virusno obolenje in tako umaže celotno populacijo. Packe so izredno učinkovite tako pri tiskanih medijih, kot pri vstopnih točkah v viralnost. Kava je tu smatrana za največjega prestopnika. Z enako vehemenco zajebe članek v časopisu in povzroči kratek stik med tipkami na tipkovnici.

Človeštvo se proti malim anomalijam prask in udrtin ne bori ravno uspešno. Avtoklepar in tisti, ki obnavljajo stare gradove ter zobozdravniki lahko naredijo svoje, a s tem še poglobijo problem. Učinkuje le dolpoteg različnih patchev, ki odpravi določen glitch, kar pa velja samo za virtualni svet. Čistilci, naprimer, živijo od uničevanja pack. Pravtako pa garancija, da pack ne bo, daje kruh grafičnim dizajnerjem. Starost ljubi packe, ker jo vizualno konstituirajo. Niša pogrebnih storitev od tega živi. Opraskan avto, počen omet na hiši in starostne pege po vratu in rokah so trejler za Smrt. Ponavadi uspešno in dolgo reklamirajo premiero.

V nasprotju z literaturo in dominantno normalnostjo, ki uči praske krpati in packe umivati,  pa so glitchi, praske, razpoke in vlažni madeži odlični gostje v filmih. Gledalec STALKERJA se začudi psihološkemu terorju popolnoma vlažne post-industrijske cone, a tam ne bi nikoli prostovoljno živel. Še pred filmi so to počeli slikarji in so morda najboljši posnemovalci. Največji zavezniki metode raz-pokanja pa so pesniki, ki se tudi sami vključujejo s kratkimi razpokami v linearno urejenost našega običajnega občevanja.

S tem se umetnost v teh malih, a pomembnih političnih subverzijah pridruži gamadi in stoki pravih in viralnih glitchev. V neurejenih armadnih korpusih uzurpirajo tudi vizualno oglaševanje, kjer sicer vlada čista arijska ideologija, ki jo le včasih sklati kak plakat za pank koncert.

Packe tako kot umetnost v red vnašajo ne-red, spizdijo ven iz okvirja, kazijo odločilne informacije in so popolnoma izven pravil vladanja. In dokler obstajajo, je še upanje za kreativnost.

Praske v oko padajo Bigi.