“A ‘maš kakšno rizlo?”

Po obravnavi tematike s CBD izdelki in njihovi uporabi v kozmetiki in prehrani smo se tokrat premaknili v bolj sproščene vode, na področje psihoaktivnih učinkov gandže in njene tako imenovane rekreativne uporabe. O jointu smo obsežno govorili v eni od preteklih sezon, v tej oddaji pa smo se posvetili zgodovini njegovega nepogrešljivega sestavnega dela – papirčku za zvijanje. 

Družba / Vsemogočna travica

Joint

špinel, žbe, miki, top, pljuga, johan, bakla, kanon, frula, ...

Nejc Marcen

 / 2. 3. 2017

Čeprav se kultura zvijanja tobaka spet širi, so papirčki za zvijanje predvsem pri določenem delu prebivalstva še vedno sinonim za gandžo. Po krivici, ugotavlja ena starejših in zato morda ne tako preciznih kanadskih študij, saj so kadilci tobaka precej večji porabniki papirčkov kot kadilci kanabisa. Gandže se, logično, skadi manj, Kanadčani pa so pred skoraj sedmimi leti izračunali, da ljubitelj nikotina v povprečju dnevno porabi 12 rizel in pol, ljubitelj gandže pa povprečno manj kot pol. 

Tudi sicer je zgodovina papirčkov za zvijanje v prvi vrsti povezana s tobakom. In kot pove že ime, kakopak tudi s papirjem. Prvi je prišel preko Atlantika po odkritju Amerik, drugi že precej pred tem prek Mavrov iz Kitajske, ključno pa je bilo njuno srečanje v Španiji. Papir, predvsem časopisni, je pri zvijanju sicer hitro nadomestil palmove in tobačne liste, a so se kmalu pokazale tudi njegove pomanjkljivosti, povezane z v tiskovini prisotnimi snovmi. Izkazala se je potreba po kajenju prijaznejšem papirju, ki se je realizirala, ko se je tobačna kultura razmahnila tudi v mestu Alcoy na zahodu Španije. Kot pojasnjuje ustanovitelj poznanega podjetja za papirčke Raw Josh Kesselman, ki se je z zgodovino papirčkov za zvijanje seznanjal tudi v Španiji, so tamkajšnji izdelovalci papirja prepoznali tržno nišo in izdelali bel papir s čistim gorenjem, namenjen zvijanju in kajenju. 

Prvi papirčki za zvijanje iz Alcoya so bili narejeni v obliki velikih listov, ki so jih uživalci zlagali in trgali. Tako se je razvil tudi standard za velikost papirčka “1 ¼” (izg. ena in četrtina), včasih imenovan tudi “španska velikost”, ki je, kot pove že ime, za 25 odstotkov večji kot običajni papirčki. Da bi se izognili velikim formatom papirja in trganju, se je dominikanski menih iz bližnje Xative  domislil praktičnejše rešitve ter papir razrezal na primerno velikost in papirčke zaščitil tako, da jih je položil v posebno knjižico. Čeprav so Kesselman in drugi viri z datumi skopi, je moč oblikovanje prvih papirčkov za zvijanje v Španiji pripisati 17. stoletju, saj se je že leta 1703 v Alcoyu pojavilo podjetje Pay-Pay, ki jih je naprej prodajalo in izvažalo, kasneje, leta 1764, pa začelo tudi samo proizvajati. 

Ob tem, da Španija velja za pionirko na področju papirčkov za zvijanje v Evropi, pogosto pozabljamo na Francijo in njen sočasni doprinos na tem področju. No, tudi ta pa je povezan s Španijo. Leta 1532 naj bi Francoz Pierre Lacroix s francoskimi vojaki, ki so se vračali iz Španije, steklenico šampanjca zamenjal za papir. Tega je uporabil za zvijanje tobaka in ga skupaj z družino še izpopolnjeval. Proces so Lacroixovi dovršili leta 1660 in začeli z njegovo proizvodnjo, lastno papirnico pa so kupili leta 1736, ko so tudi ustanovili podjetje. Ni jim bilo treba dolgo čakati, da je stekel posel  - leta 1796 je podjetje Lacroix dobilo dovoljenje Napoleona, da s svojimi papirčki oskrbuje francosko vojsko. Napoleon naj bi namreč opazil, da njegovi vojaki na fronti v zanosu tobačnega poželenja nervozno trgajo knjige, da si lahko zvijejo tobak, in se odločil njihovo navado olajšati. Z vojnami in sicer so se Lacroixovi papirčki razširili tudi v druge države in kmalu je francosko podjetje postalo njihov največji proizvajalec v Evropi.  

Do pomembne spremembe v podjetju Lacroix je prišlo leta 1865, ko je zamenjalo vrsto papirja za izdelavo rizel in spremenilo ime. Časopisu podoben papir je zamenjal papir na osnovi riževih vlaken, na podlagi tega pa se je oblikovalo novo ime podjetja. Odtlej se podjetje imenuje Rizla, pri čemer gre za skovanko besede riz, ki pomeni v francoščini riž, in nekakšnega rebusa za priimek Lacroix. “LA” predstavlja prvi črki priimka, preostanek -croix, kar pomeni v francoščini križ, pa preprosto simbolizira znak za križ. In ne plus, kot bi morda kdo utegnil pomisliti.

Rizla danes med kadilci predstavlja več od posplošenega imena francoskega podjetja, ki se je medtem razširilo tudi v ZDA in drugod po svetu. Beseda je postala sinonim za papirčke za zvijanje, kar odraža dominanten položaj podjetja, ki pa ga je gradilo tudi s številnimi drugimi inovacijami na tem področju. Oblikovalo je denimo pripravo oz. strojček za zvijanje, kot prva pa je Rizla, ki je od leta 1997 v lasti tobačnega giganta Imperial Tobacco, papirčkom leta 1942 dodala lepilo za lažje sprijetje zvitka, kar je povzročilo novo rast podjetja. 

19. in predvsem 20. stoletje sta za proizvodnjo papirčkov za zvijanje prinesli več izzivov. Krepiti se je začela konkurenca - na eni strani v obliki vse več proizvajalcev papirčkov, kot sta denimo podjetji Zig-Zag in Job, na drugi strani pa v obliki množičnejše pojave cigaret. Njihova popularizacija je zagotovo nekoliko zmanjšala zanimanje za papirčke za zvijanje, a ker so cigareti praviloma dražji in prav tako ne povsod dostopni, za zdaj ne kaže, da bi uspeli ogroziti ali celo izriniti papirčke. Prej nasprotno. 

Vse od pojava džojnta je s papirčki za zvijanje neločljivo povezana tudi gandža. Dolgo časa so se špineli zvijali v enake papirčke kot tobak, s pojavom kulture uživanja kanabisa, ki se je začela počasi razvijati od 60-ih let minulega stoletja dalje, pa so se tudi proizvajalci papirčkov začeli prilagajati temu in na trg pošiljati papirčke novih dimenzij in iz novih materialov. Več o različnih vrstah papirčkov, namenjenih džojntom, in specializiranih proizvajalcih le-teh pa morda v eni od naslednjih Vsemogočnih travic.