Sweet Trip

Pozdravljeni v DJ Grafitih, tokrat posvečenih spoznavanju ameriških elektro-shoegazerjev Sweet Trip. Posvetili se bomo nepričakovanemu preboju skupine iz obskurnosti, uživali na valovih sladke melanholije kultnih vrhuncev in nazadnje zleteli v zid žalostne streznitve ob nedavnem razpadu zasedbe. Feniks Sweet Tripa je spletni fenomen, perpetuiran s strani tako “hiper” zvoka današnje alternative kot tudi obsedenosti spletnih klik, kot so Rate Your Music  in Last FM  - za pravilno analizo kasnejšega uspeha sanfranciške naveze pa moramo pokukati tudi v njihove pepelnate začetke.

 Sweet Trip so skupaj prvič igrali že nekje v sredini devetdesetih, spreminjajoča postava pa se je venomer vrtela okoli kreativnega dvojca Valerie Cooper na mikrofonu in Roberta Burgosa za peresom in mešalko. Duo se je spoznal na sanfranciški sceni, polni evforičnega in reverbiranega shoegazea, obenem pa redno rejval na podtalni breakbeat in drum’n’bass. S sintezo teh dveh sicer cvetočih glasbenih okolij nista Sweet Trip nikdar ciljala na uspeh. Ušesa občinstva poznih devetdesetih so bila preprosto preveč polarizirana; sofisticirana čustvenost Slowdive in Insides je tekmovala z ezoteriko Aphex Twina in 4Hera. 

 Spontanost in improvizacija dolgih jam sessionov za mešalko sta močno zaznamovala skupinine začetke. Na bobnih in bas kitari je tiste čase ritmiciral še Burgosov kolega Viet Le, Valerie pa se je pridružila po prijateljskem priporočilu. Trojica je svoje demo kasete nadobudno pošiljala vsem mogočim indie založbam, sreča pa se jim je nasmehnila pri Darla Records. Pod njihovim okriljem je leta 1998 izšel debitantski album Halica: Bliss Out v.11 - latinsko, in najbrž naključno izbrano, ime za žitna zrna. Gre za bogato poslušalsko izkušnjo, polno dolgih ambientalnih in nojzerskih pasaž, katere mestoma spremlja ostrejši drum’n’bass, kot znanilec zasedbine prihodnosti. Sweet Trip tako v poznih devetdesetih nekako spominja na My Bloody Valentine s še več štroma in efektov, v ozadju pa donijo ritem mašine v slogu Orbita. Devetindevetdesetega leta je sledil še bolj plesni, breakbetovski EP Alura, a Sweet Trip so tisočletje izvirnosti navkljub zaključili v relativni obskuri. V skromne, vendar navdihujoče začetke projekta se bomo potopili s komadi Fish, Follow Me in Starlife z albuma Halica: Bliss out v.11 in štiklom Palomar, Your Shadow is the Yellow Sun z EP-ja Alura. 

 Sweet Trip - Fish 

Sweet Trip - Follow Me 

 Sweet Trip - Starlife 

Sweet Trip - Palomar, Your Shadow is the Yellow Sun 

Prelom tisočletja je za Sweet Trip pomenil tudi prelomnico zvočne podobe. Kontrast med blaženimi ter sanjavimi zidovi zvoka in ostro, glitchasto elektroniko sta leta 2003 Burgos in Cooper še bolj poudarila na novi izdaji Velocity:Design:Comfort, katero težko prehvalimo. Album je napram predhodniku bolje strukturiran, zvočno dinamičen, in idejno povezan, z združevanjem najboljših lastnosti shoeagazerskih devetdesetih in maničnega etosa glitch popa pa prehiteva čas. 

 Plošča je Burgosovih besedah komentar prevladujočega potrošništva ob koncu hladne vojne, ki se je prelilo v novo tisočletje. Učenjaki takratnega časa so naznanjali konec zgodovine - na zahodu nič novega. Prefinjeno konstruirana estetika potrošništva je začela svojo pot družbene dominacije. Naslovnica prikazuje kompleks z imenom “Habitat 67”. Takoimenovana mikrostanovanja so prelita z mavrico na polju, ki sega v neskončnost. Barvito vizualno tematiko redno dopolnjuje naspidirana zvočnost, polna nekakšnih pilul evforikov, ki prebijejo monotonost vsakdana. Burgos je imel ob ustvarjanju redno v mislih oglaševalske kampanje za namišljene luksuzne dobrine. Hitrost. Dizajn. Udobje. Tudi na vaše mikrodomovanje lahko namreč za par uric posveti mavrica.

Sredi dvatisočih je čas začel dohitevati Sweet Trip. Njuna vročična mešanica nasprotij je eksplodirala na zgodnjih glasbenih forumih in ostalih spletnih križiščih. Dvojica je na portalu Rate Your Music pridobila kulten status. Velocity:Design:Comfort je postalo eno najbolj čislanih del platforme, po mnenju uporabnikov najboljši indietronica album vseh časov in najboljši album leta 2003. Sweet Trip se je iz globokega podtalja povzpel med velikane alternative, stal ob boku LCD Soundsystem in ostalim indie ustvarjalcem ter postal klasika. Uporabniki so ploščo opisovali kot popolno kohezijo popa, glitcha, shoegazea, kot digitalno mavrico iz virtualne resničnosti, preden je ta zares obstajala. V očeh novo pridobljenih oboževalcev sta Sweet Trip postala nezmotljiva.

Velocity:Design:Comfort predstavlja prelomni diskografski trenutek skupine tako v prenesenem kot dobesednem pomenu. Med to in naslednjo izdajo zasedbe je namreč minilo kar šest let. Poslušali bomo nekaj evforičnih izsekov z albuma Velocity:Design:Comfort, in sicer Tekka, Dsco, Fruitcake and Cookies, Pro: Lov: Ad, Chocolate Matter, Dedicated in Design: 2: 3.

 Sweet Trip - Tekka 

Sweet Trip - Dsco

Sweet Trip - Fruitcake and Cookies

Sweet Trip - Pro:Lov:Ad

Sweet Trip - Chocolate Matter

Sweet Trip - Dedicated

Sweet Trip - Design: 2 : 3

Po izdaji Velocity:Design:Comfort je Sweet Trip 6 let počival. Novonastalo spletno občinstvo je špekuliralo o razlogih, največ se je govorilo o morebitnem spor med Burgosom in Cooper. Ugibalo se je o nesrečnih ljubezenskih trenjih med siceršnjima prijatelja in o presahnjeni kreativnosti. A leta 2009 sta se Sweet Trip vrnila s še eno odmevno izdajo, You Will Never Know Why, ki predstavlja nekakšno umiritev, premik od energičnosti indietronice k sanjavi introspekciji in melanholiji, vse skupaj pa je ovito v prelepo svilnato odejo dreampopa. 

Precejšnji stilistični preskok je Burgos preprosto označil za produkt časa. V naravnem premiku so tako na You Will Never Know Why združene ideje iz časa Velocity:Design:Comfort, ki pa je dvojica presadila v precej bolj “klasično” obliko. Tako lahko poslušamo več jasnih kitar in tradicionalnega skladanja, v primerjavi s prejšnjimi izdajami pa je močno prisotna otipljiva melanholija. Morda je med šestletnim premorom na skupino sijalo manj sonca ter padlo več dežja in solz. 

 You Will Never Know Why je zaradi dostopnejšega zvoka žel še več obče podpore kakor Velocity:Design:Comfort, obenem pa ni razočaral niti vztrajno rastočega in vdanega spletnega občinstva. Hvalilo se je preporod indie rocka, Valerijine vokale, ki so bili potisnjeni v ospredje in bolj srce parajoče tematike. Na nek način sta Sweet Trip kontrast med shoegazeom in elektroniko prenesla na makro nivo, v obliki kontrasta med visoko energičnim Velocitijem in novo, hladnejšo ero. Sladkoba tripa, na katerega smo se podali že v devetdestih, je tako počasi pojemala. A šlo je za organičen premik - brez grenkobe, brez anksioze. Zagotovo sta to začutila tudi Burgos in Cooper, ter potegnila logično rdečo nit - kot vsak trip, se mora tudi Sweet Trip enkrat končati. What Comes Up, Must Come Down; na presenečenje vseh in hkrati nikogar je po letu 2009 končno nastopila streznitev. Oboževalci so sicer potihem upali na povratek, a na nek način je bil ta navidezni zaključek popoln in naraven. 

Pred predstavitvijo ponovnega preobrata, ki sta ga 12 let kasneje zakuhala Sweet Trip, prisluhnimo še vrhuncem s plate You Will Never Know Why: skladbam Conservation of Two, Air Supply, Things to Ponder While Falling, Acting, Milk, in Darkness.

 Sweet Trip - Conservation of Two 

 Sweet Trip - Air Supply

 Sweet Trip - Things To Ponder While Falling

Sweet Trip - Acting 

 Sweet Trip - Milk 

Sweet Trip - Darkness 

Kot smo že namigovali sta Sweet Trip  lani znova presentila in po tokrat, kar 12 letnem premoru izdala ploščo A Tiny House, In Secret Speeches, Polar Equals, ki predstavlja skoraj neke vrste povzetek dozdajšnjega Sweet Tripa - obilo kaskad barvitega zvoka in ostrih ritmov. Ob izdaji smo bili podobno kot ob koncu prejšnjega hiatusa priča nejeveri in veselju spletnih uporabnikov, ki so na portalih obeleževali vrnitev kot vsaj zadostno, če že ne neverjetno. Nasploh je plata sicer všečna: podobno kot You Will Never Know Why apelira na široko publiko in hkrati tu pa tam z reprizami kanonično kultnega velocitija pogreje srce vsakemu Sweet Trip oboževalcu. A relativno kmalu po izdaji, januarja letos, sta Sweet Trip dokončno razpadla. Utemeljeno dokončno - razbrano iz družbenih medijev tako Burgosa kot Cooper. Ekstatična nejevera oboževalcev se je prevesila v žalostna vprašanja in ugibanja. Kmalu so se oblikovale prave male teorije zarote, na katere se je odzval tudi mož pevke Valerie Cooper. Po njegovih besedah je Robert do Valerie gojil neprijeten odnos, ki je mejil na obsedenost.

Na lanski izdaji ob pozornem poslušanju in branju najdemo pametno skrit anagram. Med skladbama Tiny Houses in Polar Equals , kjer bi moral tičati skrivni govor iz albumskega naslova, najdemo na skoraj simetrični sredini skladbo z naslovom Eave Foolery Mill Five. Če premečemo par črk pa razkrijemo besedno zvezo: Valerie Love Of My Life. Na tak način odkrita neuslišana ljubezen tekstopisca Roberta Burgosa do sicer srečno poročene Valerie Cooper je pevko upravičeno globoko prizadela. Na Instagramu je objavila, da iz osebnih razlogov ne bo več nadaljevala v Sweet Trip - Burgos pa je na Twitterju zapisal, da se želi preseliti iz Amerike. 

Takšen zaključek kultne zasedbe pusti grenak okus na od sladkobe omrtvičenem jeziku. Nihče ni pričakoval, da se bo Sweet Trip, ki je tako ljubljeno in brezmadežno krasil virtualne stene mnogokaterega spletnega alternativca, zaključil tako nenaravno, odsekano in skoraj tragično. A tudi žalostne streznitve so včasih nujno potreben kontrast opojnim ekstazam - kaj bi bili srečni časi, če nebi poznali žalosti?

Za konec današnjih DJ Grafitov bomo prisluhnili še skladbama Tiny Houses in Walkers Beware! We Drive into the Sun s plošče A Tiny House, in Secret Speeches, Polar Eqauals. S kompilacije neizdanega materiala Seen/Unseen pa bomo poslušali skladbi KKMJ in A Seagull Lull.

Sweet Trip - Tiny Houses 

Sweet Trip - Walkers Beware! We Drive into the Sun

Sweet Trip - KKMJ 

Sweet Trip - A Seagull Lull 

Foto: The Playground