... oh ta sinteza ...

Nocoj bo v oddaji v njenem centru elektronska zvočna sinteza, razpeta med generativnim in prostorskim, med nadzorom in nepredvidljivostjo, med zvočno fikcijo in zvočnimi objekti.

Z novo ploščo vinilno ploščo se po nekaj letih vrača ameriški mojster digitalne in analogne sinteze zvoka ter raznolikih pristopov v vmesju obeh, KEITH FULLERTON WHITMAN. Pri japonski založbi Nakid je namreč izšla plošča GRM (Generators), na kateri sicer ne najdemo sveže glasbe, temveč njegovo delo iz cikla del Generators, ki je nastalo l. 2019 v studih znamenitega pariškega INA GRM-ja. Whitman jo je izdal že leta 2019 na lastnem Bandcampu v spoju štirih del iz cikla Generators in jo tedaj naslovil GRM Static Generators Rhythm, tokrat pa kot dvodelna skladba nosi naziv GRM Generators (190228). V ciklu je Whitman ustvaril lastne patche, v katerih premešča zvočne materije med algoritmičnimi strukturami in generativnimi procesi, ki zvenijo in ritmično utripajo znoraj modalnega minimalizma, repetitivnih in premeščujočih ciklov. V njih se svojstveno nanaša na dediščino Terryja Rileyja in dveh pionirk elektronske glasbe, Eliane Radigue in Laurie Spiegel, na ustvarjanje katere pričujoče delo še najbolj spominja. Fullerton Whitman je znan po svojem skrajno sistematičnem in raziskovalnem delu, s katerim nas v svojih delih pelje od odmevov zvoka zgodnje elektronske glasbe, do bolj kompozicijsko in konceptualno sistematiziranih del, v katerih raziskuje vmesno polje med digitalnim in analognim zvokom, med sistemom in naključjem. V teh vmesjih ustvarja v prepletih intenzivnosti šuma, nizkofrekvenčnih dromljanj, prepletenih melodij, poliritmov in spektralnih komponent zvoka. V Generators gre predvsem za implementacijo decentralizacije, premeščanja ritmičnih komponent, ki se zajedajo v spremenljive melodične sekvence, ki slonijo na arrpegiu, pri tem pa prihaja do sijajnih modulacij, mikro odtenkov in mikro sprememb v samem zvoku. Te se polavtomatsko odvijajo v postopnem loku in nas peljejo v spotikajočo zamaknjenost, nekje med izkušnjo sodobne postklubske glasbe in staro elektroniko.

Delo Structures for Wave Field Synthesis španskih ustvarjalcev, zvočnih umetnikov ELIASA MARINA, ki je nam znan kot sodelavec domačega AV ustvarjalca Tadeja Droljca in DANIELA DEL RIA, izdanega letos pri založbi Superpang, nas preko pregibne in fluidne digitalne zvočne sinteze pelje v sam prostor, v gibljivo prostorskost zvoka v zvočnem polju. Izvorno je bilo delo prostorska zvočna instalacija, ki izhaja iz procesa wave field synthesis, sinteze valovnega polja, prostorskega valovanja zvoka, v tem primeru nizozemskega sistema Game of Life Wave Field Synthesis (WFS) z 192-timi zvočniki, ki sta jih avtorja uporabljala v Riu l. 2016, sistema, ki omogoča skrajno preciziranje zvoka v prostoru in ustvarjanje virtualnega zvočnega polja. Marino in Del Rio sta sistem raje uporabila za samo gnetljvost, plastičnost zvočne materije, upodabljanje zvočnih objektov, ki jih skrajno invetnivno upogibata, fragmentirata, raztezata, drobita, krčita, zgoščujeta v razpršenem zvočnem prostoru, ki na sami zvočni izdaji preide iz fizičnega prostora v sam zvočni prostor, ki se razprostira in premešča med našimi ušesi. V šestih strukturah, kot poimenujeta same skladbe, nas peljeta v povsem samosvoje digitalno zvočno okolje, v katerem slutimo organske forme v njihovi pretočnosti, teksturalnosti, mestoma tudi v aritmičnem utripanju, ki jih vse lahko poslušamo in motrimo kot svojstvene zvočne objekte, skulpture, morda celo organizme, ki se upogibajo in porajajo v prostoru. Gre za eno boljših tovrstnih izdaj letos, ki ne zaostaja za deli sodobnikov, kot je denimo že slišani Keith Fullerton Whitman ali denimo Florian Hecker. Prisluhnili bomo strukturam št. 1, 2 in 4.

Če smo s španskim dvojcem Elias Merino in Daniel Del Rio stopili v nenavadna zvokovanja, bomo v tej maniri nadaljevali še toliko bolje. Južnokorjeski ustvarjalec RYU HANKIL je dober znanec te oddaje, elektrofonski prevratnik, improvizator, zvočni umetnik, ki ustvarja z neglasbenimi mediji zvoka, s prevračanjem ustaljenih tehnoloških protokolov, umeščanjem predmetov v zvočno, šumsko in zvensko polje vibracij ter v glasbeni kontekst. Pri tem je uporabljal predelane membrane zvočnike, modificirane urne mehanizme in predelan tipkalni stroj, s katerim je l. 2013 nastopil tudi v Ljubljani. V nasprotju s temi principi pa ustvarja tudi v polju digitalne sinteze zvoka, kjer ga zanima ustvarjanje zvočnih fikcij, samosvojih narativ v polju akustičnega mišljenja in konceptulanih diskurzov. Eno zadnjih njegovih del je bila lanskoletna instalacija ③ v galeriji Incheon Art Platform v Seulu, ki jo je letos pri založbi dingn\dents pretvoril tudi v istoimensko ploščo. dingn\dents je korejski kolektiv mednarodnega značaja, ki organizira dogodke, razstave, se vpenja v polje zvočne umetnosti in v polje glasbenega založništva. Hankil v delu raziskuje zvočne tenzije, trenja, nesoglasja in prelome ter raztrganine znotraj digitalne sinteze. Čeprav v tem svojem snovanju uporablja klasične metode dela, brez prevratništva, pa je njegova zvočna narativa še vedno skrajno nenavadna, netipična in presenetljiva, v tem pa sorodna z njegovim drugim poljem ustvarjanja. Trenja in raztrganine v zvočni tvarini so za Hankila generativne točke, točke vznika novih zvokov in nenazadnje potencialnost za novo razmišljanje znotraj zvočnega miljeja. Filtriranje zvoka v digitalni sintezi tako vsebinsko poveže z represijo, prečiščevanjem, metodami mučenja, s katero posegamo v polje med šumom in signalom, ki ga imenitno utelesi in raztelesi v skladbi, ki jo poimenuje ③ Ritual.

1.) GMR (GENERATORS) (190228) PART 1- KEITH FULLERTON WHITMAN
2.) STRUCTURE 1- ELIAS MERINO & DANIEL DEL RIO
3.) STRUCTURE 2- ELIAS MERINO & DANIEL DEL RIO
4.) STRUCTURE 4- ELIAS MERINO & DANIEL DEL RIO
5.) ③ RITUAL- RYU HANKIL