peter green

1. CD, 1 (on) ALBATROSS peter green with chris coco   5.29

CD outlaws, 1 (on) OUTLAWS bill frisell 4.19

Albatross, klasični instrumental Petra Greena iz časa v zasedbi Fleetwood Mac konec šestdesetih let. Takrat je bila to peta mala plošča skupine, objavljena 1968. leta, mi smo sedaj poslušali novo izvedbo ali remiks  DJja Chrisa Coca iz leta 2002.

To je oddaja Moč pesmi, posebna oddaja o nadčasnih pesmih iz Amerike in okolice v okviru redne sredine oddaje Izven zakona. Tokrat smo v Veliki Britaniji, pri Petru Allenu Grinbaumu, ki bo 29. oktobra letos proslavljal sedemdeseti rojstni dan.

Kot napovedujem že dalj časa, se oddaja Izven zakona in z njo kajpak tudi posebna oddaja Moč pesmi, iztekata. V zadnjih oddajah, ki jih načrtujem do konca septembra ali prvega tedna oktobra letos, ko bo minilo dvajset let od začetka oddaje Izven zakona, katere približno tisočštirinajsto izdajo poslušate nocoj, nameravam zaokrožiti naša druženja tako, da se bom poslovil še od tistih ustvarjalcev, ki jih v dosedanjih oddajah nismo poslušali, a bi jih morali. En takih je nedvomno Peter Green.

Bil je pomemben del tako imenovanega britanskega blues gibanja v šestdesetih, kjer so bile označevalne skupine John Mayall's Bluesbreakers, Yardbirds in sorodne. Peter Green je najprej igral v skupini Bobby Dennis and the Dominoes, ki je izvajala pop in rock and roll priredbe, vključno s priredbami skladb skupine The Shadows. Nič presenetljivega, še posebej, če pomislimo na pravkar slišano skladbo Albatross, da je Peter Green kitarista The Shadows, Hanka Marvina, navajal kot enega svojih vzorov. 1966. leta se je pridružil ritem in blues zasedbi Muskrats, zatem skupini The Tridents, kjer je igral bas. Nato je igral kitaro v skupini Peter B's Looners Petra Bardensa. Tam je srečal bobnarja Micka Fleetwooda. Zatem je nadomestil Erica Claptona v zasedbi John Mayall's Bluesbreakers, ki je 1967. leta objavila album A Hard Road, na katerem je tudi njegova skladba The Supernatural, ki pa je sedaj ne bomo poslušali v tisti izvirni obliki z albuma  Hard Road, temveč v izvedbi Petra Greena in njegove zasedbe Splinter Group na koncertu 5. aprila 1998 v jazz klubu Ronnieja Scotta. Posnetek najdemo na albumu Soho Session. The Supernatural.

2. CD, 3 (on) THE SUPERNATURAL peter green splinter group  3.36

1967. leta je Peter Green sodeloval tudi na albumu Eddieja Boyda, Eddie Boyd and His Friends. Zatem je zapustil skupino John Mayall's Bluesbreakers in s prej omenjenim bobnarjem Mickom Fleetwoodom in kitaristom Jeremyjem Spencerjem ustanovil zasedbo, ki bi se naj imenovala Peter Green's Fleetwood Mac featuring Jeremy Spencer. Na koncu je ostalo ime Fleetwood Mac, iz časa Petra Greena v tej zasedbi pa je tudi pesem Drifting, ki je ni na rednih malih ploščah in albumih zasedbe, kasneje se je pojavila na raznih zbirkah. Drifting.

3. CD, 3 (on) DRIFTING peter green  3.34

Tretja mala plošča skupine Fleetwood Mac s Petrom Greenom je bila 1968. leta njegova klasika Black Magic Woman, verjetno bolj znana v izvedbi Carlosa Santane. Mi jo bomo sedaj poslušali v izvedbi Petra Greena s skupino Splinter Group na njihovem osmem in njegovem – vsaj za enkrat zadnjem -  albumu Reaching the Cold 100 iz leta 2003. Black Magic Woman.

4. CD, 4 (on) BLACK MAGIC WOMAN peter green  6.54

Iz obdobja Petra Greena pri skupini Fleetwood Mac konec šestdesetih let poslušajmo še eno njegovo označevalno pesem, objavljeno na njihovi šesti mali plošči 1969. leta, Man of the World.

5. CD, 5 (on) MAN OF THE WORLD peter green 2.50

Leta 2009 je BBC pripravil dokumentarec z naslovom Peter Green – Man of the World.

Ko so bili Fleetwood Mac na turneji po Evropi marca 1970. leta, je Peter Green, ki je bil dovzeten tudi za razna omamna sredstva, vključno z LSDjem, ostal v neki komuni v Munchenu v Nemčiji. Maja 1970 ga ni bilo več s Fleetwood Mac, čeprav se je kasneje še par krat – pretežno pod psevdonimi – pojavil na nekaj posnetkih na nekaterih njihovih kasnejših ploščah. Junija 1970 je na nekem festivalu nastopil z Johnom Mayallom. V tistem času je posnel skladbe, ki so se nato pojavile na njegovem prvem samostojnem albumu The End of the Game. 1971. leta je pomagal skupini Fleetwood Mac zaključiti ameriško turnejo, ko jih je zapustil kitarist Jeremy Spencer. Ob tem je imel težave z duševnim zdravjem, saj so mu postavili diagnozo shizofrenije. Po premoru se je 1979. leta pojavil z drugim samostojnim albumom In The Skies, na katerem je sodeloval tudi kitarist Snowy White in prej omenjeni Peter Bardens s klaviaturami. Z albuma In the Skies poslušajmo njegovo skladbo A Fool No More.

6. CD, 6 (on) A FOOL NO MORE peter green 7.47

1980. leta je sledila naslednja samostojna plošča Petra Greena, Little Dreamer, leto zatem še Whatcha Gonna Do?, na obeh pa so bile skladbe njegovega brata Mikea Greena. Junija 1982. leta je sledil peti samostojni album White Sky. Poslušajmo naslovno pesem, ki ima podnaslov Love That Evil Woman.

7. CD, 7 (on) WHITE SKY ( LOVE THAT EVIL WOMAN) peter green  8.49

1983. leta je sledila še ena plošča s skladbami Mikea Greena, Kolors, dve leti kasneje pa album A Case for the Blues s priredbami klasik bluesa in pod imenom Katmandu.

Po več kot desetletnem premoru se je 1997. leta začelo obdobje Petra Greena z zasedbo Splinter Group. Ob njem so bili v skupini še kitarist Nigel Watson, najprej klaviaturist Spike Edney, ki ga je 1998. leta nadomestil pianist Roger Cotton, spet najprej basist Neil Murray, zatem Pete Stroud in spet najprej bobnar Cozy Powell, od 1998. leta dalje pa Larry Tolfree. Prvi album je imel naslov Peter Green Splinter Group, na njem pa so bile klasike bluesa. V eni od razširjenih izdaj je bila dodana še nova izvedba klasike Petra Greena iz časa Fleetwood Mac, The Green Manalishi. Nasploh je Peter Green na kasnejših albumih s skupino Splinter Group povzel še več svojih klasik iz šestdesetih.

Na prvem albumu Peter Green Splinter Group je tudi klasika Roberta Johnsona, Travelling Riverside Blues, ki se je spomnimo tudi v izvedbi Lep Zeppelin. Poslušajmo različico s kasnejšega, petega albuma Petra Greena in Splinter Group, Hot Foot Powder, objavljenega leta 2000. Travelling Riverside Blues.

8. CD, 8 (johnson) TRAVELLING RIVERSIDE BLUES peter green 4.06

Pred tem je Peter Green s Splinter Group objavil še albume The Robert Johnson Songbook leta 1998, kjer že naslov pove, da so izvajali pesmi Roberta Johnsona, nato 1999 koncertno ploščo Soho Sessions, ki smo jo prej že omenjali, 1999. leta pa Destiny Road. Leta 2001 je sledil album z naslovom Time Traders, z njega pa poslušajmo zaključno pesem, Uganda Woman.

09.  CD, 9 (on) UGANDA WOMAN peter green & splinter group 5.30

Leta 2001 so Peter Green in Splinter Group objavili še en album priredb klasik bluesa, Blues Don't Change, februarja 2003 pa še prej že omenjeni album Reaching the Cold 100. V začetku 2004 bi naj šli na turnejo, a je bila odpovedana,  prav tako tudi predvideno snemanje novega albuma, ker je Peter Green zapustil skupino in se preselil na Švedsko. Kasneje je sodeloval s skupino The British Blues All Stars, vendar je bila njihova predvidena turneja odpovedana, ko je umrl saksofonist Dick Heckstall-Smith. Ob tem je Peter Green tožil nad zdravstvenimi težavami, ki bi naj bile tudi posledica jemanja predpisanih zdravil. Februarja 2009 je začel spet nastopati pod imenom Peter Green and Friends. Sledil je omenjeni dokumentarec BBCja, Peter Green – Man of the World. Leta 2008 je izšla še zbirka na štirih CDjih z naslovom Peter Green Anthology. Za enkrat nimam novejših podatkov o tem, kaj Peter Green počne sedaj.

Milko Poštrak se od Petra Greena poslavljam s tole izvedbo njegove skladbe Underway iz konca šestdesetih, izvirno z albuma Then Play On zasedbe Fleetwood Mac iz 1969. leta, tokrat v izvedbi Petra Greena in zasedbe Splinter Group na albumu Time Traders.

10. CD, 10 (on) UNDERWAY peter green splinter group  4.48