O rasti in padcih na sceni
Nedavno je na okrogli mizi v okviru festivala Sonica angažirani levičarski sociolog Primož Krašovec na vprašanje o komodifikaciji glasbe in novih medijih odgovoril nekako takole: V času, ko internet omogoča vsesplošno dostopnost glasbe njenim odjemalcem, so postali vratarji, ki bi ločevali dobro od slabega, odveč. Nova tehnologija je duhovščino dobrega okusa zalučala v smetnjak, glasba pa se skozi prosti internetni trg radikalno demokratizira.
Malo kasneje v zasebni korespondenci nek znanec pojamra: scena je zasičena z eventi in nikogar ni, ki bi to reflektiral. Na prvi pogled se obe trditvi odlično bereta skupaj: ko scena raste, reflektorji padajo – in v obrambo se začnejo nekakšne mistificirane razprave o potrebi po refleksiji, karkoli naj bi to že pomenilo. Na drugi pogled pa obe izjavi ne govorita o istem. Zakaj ju torej postavljati skupaj? Čeprav se nanašata na različno, kar bo razdelano v nadaljevanju, velja sociologovo izjavo vendarle nekoliko posplošiti. Recimo: v času, ko scena doživlja jasne premike, pri katerih imajo specializirani reflektorji zgolj postransko vlogo, se vloga refleksije spreminja. Morda tudi njeno mesto in namen. To zbuja nelagodje, a nelagodje zbuja zgolj tam, kjer je refleksija postala stvar položaja, udobja in mikro razmerij moči, ki jih te spremembe rahljajo. Zasičenost z eventi v sceni, ki jo ohlapno imenujemo svobodna glasbena improvizacija, je morda taka, da je refleksija ne dohaja. A če refleksije morda res nihče ne potrebuje za rast scene, se zahteva po njej še vedno lahko poraja drugje.
Medtem ko sociolog pozdravlja demokracijo novih medijev in je na Radiu Študent v internih debatah argument o kritiški vzgoji poslušalstva že zdavnaj izgubil težo, se potreba po kritiški refleksiji morda res kaže kot anahronizem. A slednja se v omenjeni zasebni korespondenci pojavlja ne toliko v odnosu do konsumpcije in distribucije glasbenih izdelkov kot odnosu do scene, torej do mesta glasbene produkcije v najširšem pomenu. Namreč, - najširše vzeto - scena proste in ostale improvizacije, hrupa in nojza, igrane glasbe in zvočne umetnosti, ki zadnje čase, tako je vsaj videti, na račun institucije svobodnega dela v kulturi ter drugih priložnostnih institutov v Ljubljani in Sloveniji cveti. Cveti celo tako zelo, da Miha Zadnikar v svoji kolumni v zadnji številki Razpotij govori kar o popularnosti proste improvizacije – kar je vsekakor besedna zveza, ki bi še kako desetletje nazaj zvenela malce... čudno.
Refleksije, ki so včasih pozdravljale demokracijo svobodne glasbe in njeno postopno emancipacijo od tiranije državnih institucij na eni ter trivialnosti tržne pop kulture na drugi strani, so dejansko odvečne in plehke. Svobodna glasba je osvobojena in imamo je na pretek – kam zdaj z njo, če naj je ne začnemo selekcionirati in kritično vrednotiti na star način? To vrednotenje zdaj pač opravljajo državne komisije za podeljevanje sredstev, stari reflektorji pa jim priskrbijo reference. Ni res, da bi refleksija morala vpeljati kvalitativne razločke v kvantitativno zasičeno sceno. Res je, da stara kritiška refleksija sama nastopa le v funkciji kvantitete, da sama opravlja novo funkcijo - ne s svojo vsebino, ampak s svojo količino.
A kaj se zgodi, če refleksije ne proizvajajo le specializirani reflektorji, ampak se scena začne reflektirati kar sama? Nedavno je, na primer, v sodelovanju založb Zvočni prepihi in Štrigon records izšla kompilacija Preslišano, v kateri se scena kar sama reflektira v spremljajočem manifestu, ki hoče kompilacijo osmisliti. Obe refleksiji, ki sta ju za Radio Študent in spletni portal Odzven prispevala Špela Cvetko in Muanis Sinanović, sta vsaka po svoje obravnavali preslišanost glasbe, ki se na kompilaciji ponuja. A če se prva po radijsko loti predvsem zvočnega dela kompilacije, se drugi iz manifesta potopi v, po avtorjevih besedah, globlje razmisleke o praznini in duhovnosti, kar se sicer ne izkaže za napačno. Vendar se oba zgolj sramežljivo dotakneta manifesta v njegovi neposrednosti. Manifest naj bi neko temeljno sporočilo - vsaj tako razumemo potrebo po njegovem objavljanju - jasno in razločno postavil v ospredje. Kaj torej kaže ali želi kazati?
Predstavi predvsem dve točki, eno pozitivno in eno negativno. V pozitivni opozarja na kratko »na to, da umetniški izraz ne potrebuje obilo sredstev«, čeprav obenem ostaja »potisnjen na rob kljub vsej svoji kreativnosti«, kar le pomeni, da si varovanci, ki jih manifest predstavlja, najverjetneje in po večini denar služijo z drugimi dejavnostmi, njihova prostočasna kreativnost pa ostaja prisil in sredstev osvobojena. Svobodna glasba, tako beremo, je morda osvobojena sredstev in s tem cenzure prosvetljenih selektorjev, a je – kljub temu – potisnjena na rob, četudi je glasna. Morda je svobodna, a je v tej svoji svobodi preslišana.
V drugi, negativni točki, manifest, recimo tako, kaže s prstom - tasrednjim, na tiste, »ki javna sredstva izkoriščajo za podpiranje lastnih agend« in povzročajo razkole na sceni. Poslanstvo Preslišanih pa je »predvsem povezovanje, mreženje in druženje« zdravih sil. Ne glede na to, da po našem mnenju manifestu spodleti v trenutku, ko začne kazati s prstom, a svoje tarče ne poimenuje zares, pa njegova delitev vseeno izraža nekaj, čemur je morda vredno poiskati besedo. Preslišan manifest se po našem razumevanju lepo umesti v margino naredi sam etike, pri tem pa se postavi v opozicijo do dela scene, ki ga ne imenuje.
Vzporedno je rast scene že slabo leto pokrita v spletni platformi centralala, ki jo omogoča nekaj združenih akterjev in organizacij. Njeni deklarirani cilji ne gredo daleč od ciljev, ki jih razglaša preslišani manifest, namreč biti »križišče in točka povezave« za nastajajočo »lokalno in mednarodno mrežo aktivnosti«. Platforma je preko nekaj lokalnih organizacijskih institucij podprta z javnimi sredstvi, a sama zaenkrat ne deluje institucionalizirano. Mreža piscev, esejistov, knjižnica portretov in pregleda nad dogodki pa je odprta in teži k vsevključujočnosti. Če obstaja delitev, ta ne obstaja na ravni akterjev, pač pa na ravni načina. In če je sredinec Preslišanih uperjen proti tarči, ki je ne imenuje, potem je nemara prekratek ne v tem, da svoje konkretne tarče ne imenuje, ampak v tem, da potihem še vedno meni, da je njegova tarča lahko konkretna.
Denimo: ko med obrobne kulturne akterje in organizacije pade prgišče novcev, ko novci nekaterim dajejo navidezno moč naravne selekcije, se upravičeno pojavi sumničavost, ki išče svojo tarčo. Sumničavost si tu prisvojimo v obliki vprašanja: lahko novci generirajo sceno? Preslišan odgovor je kakopak ne, četudi izražen v nekoliko mazohistični obliki, da scena ne potrebuje novcev. Seveda jih potrebuje, a prejme jih malo in selektivno.
Miha Zadnikar v že omenjeni kolumni novembrskih Razpotij zaključi optimistično, saj govori o političnosti scene in njeni iznajdljivosti. A to, da obstaja prostor za združevanje, še ne pomeni, da obstaja tudi politika. V kakšnem smislu bodo novci v prihodnje generirali odnose, o katerih odprtost in skupna platforma lahko nekaj nakažejo, jih pa v resnici še ne tvorijo, je lahko vprašanje, ki si ga bo scena morala zastavljati. To je vsekakor vprašanje, ob katerem se bo verjetno morala ostriti prihodnja refleksija, če naj ima ta še kak smisel in namen. Ali je morda sama muzična praksa v zgodovini iznašla specifične oblike sebi ustrezne organizacije ali pa bo prisiljena prevzemati nove tržne principe, ki pač prihajajo od drugod?
Prikaži Komentarje
Komentarji
pa što to razmi?
Komentiraj