Sound Of EU Music

V tokratnem Odprtem terminu za glasbo se bomo lotili vprašanj, povezanih z delovanjem Evropskega parlamenta, obenem pa se bomo spraševali o kulturni politiki znotraj evropskega gospodarskega prostora. Pregledali bomo kulturni program Ustvarjalna Evropa, ki je med drugim namenjen razdeljevanju evropskih sredstev na področju glasbe, ter se o tem podrobneje pogovorili z gospo Matejo Lazar iz zavoda Motovila. Slišali pa se bomo tudi z Matjažem Mančkom, ki je zadolžen za program festivala Ment in Kina Šiška, ki sta kot producenta uspešno kandidirala na trenutnih razpisih ter sta tako vključena v evropsko mrežo podprtih projektov na področju glasbe.

Glede na to, da je tema oddaje glasba v okviru EU, ne moremo mimo Beethovnove Devete simfonije - bolje poznane kot Ode radosti. Poznamo jo kot himno Sveta Evrope in kot neuradno himno Evropske unije. Neuradna himna je zato, ker Evropski uniji, kljub poskusom leta 2005, za zdaj še ni uspelo konstituirati Ustave EU, ki bi obenem tudi Beethovnovo simfonijo nekako postavila nad himne držav članic.

Zanimivo je, kako je bila Oda radosti v preteklosti igrana povprek nasprotujočih si polov političnega prostora. Bila je poslušana v Ludwigovi domači, kasneje nacistični Nemčiji, medtem pa so jo hkrati lionizirali Sovjeti, če si je niso celo prisvojili. Pozneje je bila navkljub svoji buržoaznosti sprejemljiva tudi za čas Maove kulturne revolucije na Kitajskem, v predrugačeni obliki pa je postala celo himna apartheida Južne Rodezije, preden se je ta spremenila v današnji Zimbabve. Očitno njen nevtralen okvir lahko služi kot enotna posoda različnim ideologijam. Lahko rečemo, da v univerzalnem jeziku glasbe z univerzalnimi idejami človečnosti, bratstva, svobode in radosti ... simfonija igra vsem in za vse.

Ideja prvotnega povezovanja gospodarstev na ravni EU z začetka petdesetih let prejšnjega stoletja je z vsemi kasnejšimi pogodbami in dodatki prerasla v nekaj več. Danes govorimo o državljanih Evropske unije, o skupnem trgu in celo o nekakšni skupni, t.i. prostorski identiteti, ki je pomembna za sam obstoj Unije. Ker pa gre za nadtvorbo nacionalnih držav, ki v neki meri deluje federativno, njen konstitutivni ustroj v določenih pogledih deloma spominja na Združene države Amerike, kot tudi na bivšo Jugoslavijo. Za razumevanje kulturnih politik danes se obračamo v preteklost.

Jugoslavija naj bi v začetku devetdesetih let klavrno propadla zaradi nacionalnih politik in gospodarske neuspešnosti. A nekateri avtorji menijo, da razlog tiči predvsem drugod. Tu gre omeniti knjigo Ustvarjanje naroda, razbijanje naroda, ki jo je napisal Andrew Baruch Wachtel. V knjigi avtor analizira propad jugoslovanske države in vzpostavi sledečo premiso: Razpad Jugoslavije in vzpostavitev enonacionalnih držav ni bil posledica propada političnega in gospodarskega sistema jugoslovanske države; tovrstni propad, do katerega je prišlo, naj bi v večji meri izhajal iz postopnega uničenja koncepta jugoslovanskega naroda. Do tega pa naj bi prišlo ob pomanjkanju kulturne politike, ki bi lahko vzpostavila nadnacionalno identiteto ter horizontalno tovarištvo preko parol bratstva in edinstva. Ko se je končal titoizem in naj bi bile teme partizanskih bojev izčrpane, se tako jugoslovanska kultura ni bila več zmožna obnoviti, s tem pa je kohezivno lepilo jugoslovanske kulturne identitete, za razliko od podobno multipartikularnih ZDA, popustilo.

Če je Wachtlova teza pravilna, potem je vprašanje kulturne politike na ravni EU nadvse pomembno za njen nadaljnji obstoj. Kako se s tem vprašanjem sooča evropska politika, smo povprašali zavod Motovila, ki skrbi za izvrševanje evropskih kulturnih programov pri nas. Pogovarjali smo se z gospo Matejo Lazar, vodjo podprograma Kultura:

Izjava 1

Tako je EU v začetku devetdesetih let dobila prvo generacijo kulturnih programov, če že ni bilo politične moči za snovanje kulturne politike. Nato pa je bila leta 2007, v času sprejemanja Lizbonske pogodbe oziroma dve leti po propadu Ustave EU, sprejeta Agenda 2007, ki je nudila strateški načrt na področju kulture. Več o tem pove Lazar:

Izjava 2

Lazar še na temo trenutnega kulturnega programa:

Izjava 3

Program Ustvarjalna Evropa sestavljajo trije programski sklopi: podprogram MEDIA, podprogram KULTURA in medsektorski sklop na horizontalni ravni, ki omogoča finančne jamstvene inštrumente, namenjene kulturnemu sektorju za lažji dostop do bančnih posojil. O tem, kakšni deleži so bili namenjeni komu, si lahko več preberete na spletni strani Motovile oz. Ustvarjalne Evrope.

Lazar o tem, kako uspešna je Slovenija na razpisih:

Izjava4

Na področju popularne glasbe Mateja Lazar izpostavi festival Ment in Kino Šiška, o katerih bomo v nadaljevanju govorili z Matjažem Mančkom, doda pa še nekaj o programih, ki so bili uspešni na preteklih razpisih:

Izjava 5

Ker se na tem mestu osredotočamo na področje glasbe, vas napotujemo še na spletno stran Motovile, kjer so podrobneje predstavljeni tudi ostali projekti na področju kulture.

V naslednjem sklopu oddaje se bomo pogovarjali o konkretnih kanalih ter deležnikih omenjenega evropskega razpisnega sistema na področju glasbenih umetnosti.

Ob analizi programa Ustvarjalna Evropa smo ugotovili, da gre za nekakšen inženirski kulturni model, kot jih lahko zaznamo v Skandinaviji, kjer se določenim interesnim skupinam omogoči podporo, obenem pa se gradi evropska infrastruktura medsebojnega povezovanja znotraj liberalnega trga EU. Trenutno lahko na področju popularnih glasb izpostavimo Kino Šiška ter festival Ment, ki sta bila do nedavnega vključena v kar 3 evropske programe, v preteklosti pa v še več le-teh. Več o njih pove Matjaž Manček:

Izjava 6

Mančka smo povprašali o zahtevnosti vključevanja v evropske projekte, kot je denimo Innovation Network of European Showcases ali INES:

Izjava 7

Kako se je Ment vključil v projekt INES?

Izjava 8

Ob tem Manček pove, da je projekt LIVEUROPE enostavnejši za vodenje, saj gre za centralno organizacijo, ki prihaja od drugod, medtem ko je projekt INES zahtevnejši z več lastne administracije.

Čezmejno sodelovanje, grajenje novih publik in tako dalje so programske zahteve, ki jih podaja Evropska komisija v okviru Strategije 2020, zato smo povprašali, kako se s tem soočajo v okviru showcase festivala Ment. Manček o tem, kako izgleda mednarodno povezovanje:

Izjava 9

V okviru festivala Ment je letos potekal tudi standardni konferenčni del. Do kakšnih dognanj je prišlo v keynote predavanjih, Manček pove:

Izjava 10

V okviru konference so tudi naslovili iniciativo Music Moves Europe:

Izjava 11

O iniciativi Music Moves Europe spregovori tudi Mateja Lazar:

Izjava 12

Lazar naslovi pomisleke kulturnega sektorja v zvezi s snovanjem strateških načrtov s strani Evropske komisije:

Izjava 13

Trenutno določanje proračunov in sestavljanje strateških načrtov je pereča aktualna tema. Evropska komisija bo maja letos razgrnila tančico ter predstavila strateške predloge na področju kulture, kar bo zaznamovalo financiranje evropskih projektov za nadaljnjih 7 let. Ker se EU v tem času sooča tudi z begunsko krizo, potencialnimi trgovinskimi vojnami z ZDA in z Brexitom, ki bo povzročil izpad 12 milijard evrov iz evropskega proračuna, je negotova tudi usoda financiranja na področju kulture. Obenem pa so se zaradi terorističnih napadov pojavili varnostni pomisleki, kar zadeva koncerte in javno zbiranje. EU se sedaj sooča s tradeoff antagonizmi, kar spodbuja kulturni sektor k izpostavljanju pozitivnih učinkov. S tem Evropski komisiji predlaga, da se kulturi nameni 1% celotnega proračuna EU.

Kaj pa, če pa do tega ne pride in se uresničijo slabi obeti? S tem bi se sektor Kultura in z njim glasba prestavila izven svojega operativnega domicila ter se denimo združila v evropski sektor Pravosodja in temeljnih pravic.

Ker s krizo kulture prihaja tudi do krize identitete, v krizi identitete pa ni nadaljnjih korakov v smereh preteklih rastočih agend, bo evropski model naletel na nemalo šokov, če pride do spremembe načel in obrnjene izključujoče rasti znotraj strategij 2020 plus. Povezovanje gospodarstva v enotnem evropskem prostoru in izobraževanje v okviru programov Erasmus sicer res nudita veliko, a manko kohezivnih kulturno-političnih usmeritev, denimo na področju kulture oziroma glasbe, bi zrahljal krovno vez, kakršna je EU kot taka. Slednja se, kot smo izvedeli v pogovoru z Matejo Lazar, zaradi nacionalnih politik v državah članicah že od nekdaj sooča z odporom do harmonizacije na področju kulturnih politik, a sodobni svet postaja čedalje bolj globalen, kar preveša utež povezovanja stran od nacionalnih politik. K temu je veliko prispevala tudi sama kulturna industrija, v kateri pa že dolgo dominira anglosaksonski svet. Morda se moramo po Brexitu vprašati tudi, kako naj bi se slišala EU glasba? Kajti če vzamemo znani slovenski pregovor malo denarja, malo muzike in mu dodamo še malo muzike, malo radosti ... se bo tudi Evropi Oda odigrala in nato sčasoma odzvenela.