Oralni anali 14
Pred časom sem preko skupnih Fb kolegov opazil, kako je Bojan Vrlič na FB zagreto pisal nekakšne fragmente skupne zgodovine krautrocka in Koroške.
"Kot piše Gregor Tomc, je 'očitno, da šele dominacija tržno-blagovnih odnosov omogoča razmah avtonomnih mladinskih gibanj, in obratno, da se v socialističnih družbah takšna gibanja pojavljajo le v omejenem obsegu, izjemoma in sistemu navkljub'. Z opustitvijo socialistične družbene ureditve se je subkulturno dogajanje za določen čas res razmahnilo, vendar je danes, ko tržno-blagovni odnosi prevladujejo, od tega ostalo bore malo, kvečjemu med pripadniki techno kulture. Izjemoma in sistemu navkljub pa se je v sedemdesetih in začetku osemdesetih okoli kraut-rocka razvila nadvse predana subkulturna poslušalska skupnost na Ravnah in v Mežici, ki so jo poleg godbe družili interes za slikarstvo, določen sklop vrednot, ki je bil v opoziciji do prevladujočega vrednostnega modela, konzumacija drog (LSD), nekatere celo življenski stil (dopoldne delo v tovarni, popoldne poslušanje godbe s prijatelji). Vendar se ta skupina - po nekaterih ocenah naj bi njeno jedro sestavljalo pet angažiranih ljudi - ni družila na javnih zbirališčih, ni gojila posebne govorice, nekateri člani so sicer vzdrževali poseben način oblačenja (črni usnjeni plašči in druga črna oblačila, ignoriranje jeansa,...), njihov življenski stil pa je zaznamovalo delo v Železarni Ravne ali v Rudniku, od koder naj bi izviral njihov interes za industrijske zvoke. Kakorkoli, ožje jedro te skupine je bilo zelo majhno, tako da to ni bila prava subkultura."
Poberžnik, P. (2001). Popularna godba skoz lokalne glasbene prakse na primeru Koroške.
Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
________________________________________
Jazz Pliberk: iz Vrbinčevih zapiskov:
Na te festivale smo hodili s kolesi. Na našega prvega so Rudl, Želč in Mirč Rabuza šli predčasno in si nabavili nekaj plošč (kje?). Žal so se jim na pratregerju zaradi sončnega udara malček zvile. Pred koncertnim šotorom je bil pokrit lesen šank s ofn birom in klobasami z zenfom. Prodajal je navdišen korpulenten (zaveden?) koroški Slovenec (nenavadno!). Vprašal nas je, od kje smo. Potem je vse častil s pirom (5-7kom)- mogoče, da je to bilo že na drugem festivalu? Koncertna publika je bila kar jazzovsko skulirana - Avstrijci od vsepovsod. Mislim pa, da so bili tudi Nemci in Nizozemci, saj je v tem času polno turistov po kempih na Koroškem. Izven šotora pa je seveda prevladovala oberkrainersko-tirolska scena. Kakih heimetdienstovskih fac sicer ni bilo zaznati, so bli pa v glavnem modeli, ki bolj pašejo na jarmak. Za nas je bilo nenavadno, da je ob nočnih urah bil odprt lokal, kjer smo šli še na pir (kar je bilo pri nas v Sloveniji nepojmljivo).
Skratka, od l. 1985 mi je v glasbenem spominu ostal Dino Salluzzi na značilnih argentinskih mehah ter seveda legendarni Sun Ra. Enkratno. Bili smo tako blizu odra, da bi ga lahko cukali za haljo. Po koncertu se je vlil dež. Nobeden ni pospravljal inštrumentov, tako, da je Želč zasedel Sun Rajevo mesto ter nekaj "improviziral". Mislim, da so se pridružili tudi drugi. Mislim, da smo odkolesarili domov naslednje jutro.
Leto pred tem sta bila Egberto Gismonti ter Nana Vasconserlos. Zvedel sem v mežiškem hotelu. Žal je pa Luka imel edini avto in se mu nekako ni šlo. Nekaj je kalkuliral. Mislim, da mu je Loli zameril.
1986. Carla Bley, Don Cherry - Zdi se mi, da smo na festivalu še vedno bli samo Mežičarji. Pred koncertom smo kolesarili do urejenega tajhta Pirdorfer see, kjer smo se kopali, spili kakšen pir in odganjali komarje ter obade. Ponoči smo se z bicikli vračali domov in pri Rabuzatu nadaljevali. Avstrijski cariniki so bili osorni. Koncert mega.
1987: Archie Shepp, Art Ensemble of Chicago - V spominu mi je ostal začetni Hendrixov komad Purple Haze. Močna uvertura!!! Koncertu pa so že prisustvovali Ravenčani: Grizli, Tasko, Damac, Berni? Smus? Luj? Je blo pa to leto seveda polno stafa, saj so bli prisotni tudi ravenški "rednozaposleni" dilerji. Prejšnji dve leti je bilo droge bolj v homeopatskih količinah.
V vseh teh treh letih so bili del scene tudi neki celovški hipiji. Ti "Avstrijci" so nam delovali bolj nedolžno skavtovsko, medtem, ko smo mi za njih bili bolj balkanskolumpenproletarsko kriminalnega izgleda. Drparoši. Kakih konfliktov ni blo. Zdi se mi, da smo mi bolj z viška gledali na njih (po frikovskih merilih).
Po l. 1987 pa je šlo s kvaliteto rapidno navzdol do končnega kraha. Kdaj so festivali končali ne vem. Mogoče bi moral kontaktirati s kakšnimi Kulturbundovci. Skratka, za tiste čase in za tisto obskurno nemškutarsko vas je to bila kar ena znanstvena fantastika. Želeli smo še Felo. Kasneje sem slišal da so ga za prihodnje planirali a je festival prej propadel.
Je pa obakrat (85. in 86.?) bil na festivalu (takrat za nas) starejši možakar (verjetno toliko star kot zdaj mi) iz Zagreba. Verjetno izredni fan jazza, saj se je nekako pricijazil do Polane, pol pa peš čez Holmec do Meje. Tam so mu uvidevni zemljaki- cariniki sredili prevoz do Pliberka (verjetno je zgledal precej utrujeno in nebogljeno, pa še ni se spodobilo, da bi urejen intelektualec pešačil do Pliberka kot en hipi. Nekako naša mejna oblast ni mogla dovoliti. Mislim, da bi se blamirali pred napihnjenimi, rdečeličnimi avstrijskimi cariniki ter policaji. V alegoričnem smislu je v tistem času ta Zagrebčan predstavljal stanje naših intelektualcev. Urejen, toda peš in počasen do meje (zahodne), oz. zadnje prepreke. Zanimivo, kje je tip sploh zvedel za ta jazz festival. Mogoče je bil tudi sam glasbenik.
Aha. Vsa leta je bil na zunanji sceni prisoten "listnati" - nekakšen posebnež teh krajev, v bistvu nek narodnozabavni frik, odet v obleko iz listja kot kakšen Zeleni Jurij. Nekakšen roadie glasbenih festivalov (ne glede na zvrst ter publiko) na avstrijskem Koroškem.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
hvala za tole, res dobr!
Iz mojih zadnjih mailov kolegu (po koroško prijatelju, "frendu") Bojču (že od časov - l. 1972 - ko smo začeli glasbeno komunicirati tudi otroci, zgodnji najstniki, med bližnjimi ulicami, saj so v otroških časih bile meje med njimi kot Rio Grande, razdalje pa večje kot danes med Ljubljano in Londonom), ko sem mu poslal skene pisem in dopisnic. Tu žal ni možno dodajati priponk, zato sem moral krepko pljuniti v roke in pretipkati Bojčev staf. 02:37 (1.5.2016)
V kontekst 14. oddaje Oralni anali na RŠ! Prehistoric future! Pomemben dokument tvojega videnja glasbenega fluida. Vsa čast in poklon Aleksu Lenardu, ampak medglasbene korelacije (navezave švabov, vzporednega undergrounda vključno z Rock In Opposition sceno in med takratno novodobno glasbo) ni štekal, slovenski pank ideologi in akterji pa še manj.
----
03:42 (1.5.2016)
Na kraju tvog izlaganja (šele včeraj zvečer (29.4.2016, op. p.)) sem poslušal arhiv - posnetek 14. oralnih analov na RŠ) sem se spomnil, da hranim tvoja pisma in sem jih šel poiskat ter sem se potrudil in jih skeniral. Ta tvoj glasbenosubkulturni evangelij pa me je po toliko letih primoral, da sem napel sile in v teh nočnih urah pretipkujem ta odlomek iz pisma, ki je vsekakor vrhunski in vizionarski v svetovnem merilu!!!!!! Pa tebi sem prišparal delo, saj boš ta tekst lahko še kdaj uporabil.
----
Pismo je v originalu pisano z velikimi tiskanimi črkami. Najprej sem mislil objaviti samo evangelijski del, pa je celotno pismo tako dobro in vzgojno, da je prav, da ga prebere RŠ-sovska ciljna publika i šire!
_____________________________________________________________
Prejemnik:
SOLDAT KOMAR GVIDO Žig Bohinjska Bela 21.08.81 64263 BOHINJSKA BELA
V. P. 2581/55
52002 PULA
____________________________________________________________
Pošiljatelj: BOJAN FRULIČ → MAKSOV ŠTOS
______________________________________________________________
Bok! B. Bela, 18.8.1981
Kot vidiš, nobenega punk pozdrava , saj sem se med službo total spreobrnil. No, kriv pa za to ni noben vojni red, saj vojsko samo jemljem kot absurd in nič kaj resno, pač pa sem v tem planinskem raju prebral en špan od knjige, ki je vsekakor eden redkih pravih knjižnih šusev, ki sem jih kdajkoli prebral (tudi sicer čitam izključno še science fiction). Da, dragi Gvido, čaka nas prav to: Biblija nosi naslov »1984« in jo je spisal George Orwell, in to že 48. leta. To pomeni, da punk žal ostaja le na površju, oziroma : Johnny Rotten in Enver Hođa , oba sta punk, le da je Enver Bog oče, Janezek pa le sin, ki gre svojo pot (kot vsi bogovi, tudi ta dva končata v peklu). Sicer pa Rotten sam obračuna s punki, ko pravi: »Nikdar niste poslušali mojih besed, videli ste le barvo mojih las.« Očka Orwell pa nam daje vizijo družbene bodočnosti, družbe, kakršne se deloma zaveda le punk rok, oziroma njegov najboljši del. Torej: Punk ni od šestih do dveh, ampak od 00 do 00. Treba se je vrniti samo malo nazaj, v zlata šestdeseta leta, t. j. v dobo, ko je prisoten vsesplošni upor. Saj veš, peace, love, hippys in te pizdarije. No, ob koncu šestdesetih let pride na površje tudi malo globlja, underground scena., tudi to je jasno. Flower power rock kalifornijskega zahoda dobi svojo tehtnejšo, realnejšo plat druge strani obale, kjer Lou Reed preti z iglo v roki, ki ni samo poza, ampak je krik New Yorka in njegove stvarnosti. V Angliji se pojavi Pink Floyd, ki s pomočjo LSD tripov razbija meje realnega, prihajama torej do ključnega momenta, to pa so Švabi. Z razvojem tehnologije je povezan ne le elektronski inštrumentarij nemških rockerjev, ampak predvsem njihov odnos do glasbe, t. j. pogled na svet, zato smatram, da sta krautrock in punk oz. new wave v stvari bližja kot katerikoli glasbeni smeri. Vrhunec vsega pa so vsekakor Kraftwerk in Neu. Da najprej opravima z ostalimi, t. j. pot v podzavest s pomočjo drog, mislim, da so Nemci bili v tem pogledu daleč pred vsemi, imeli pa so prednost, da so bili prvi, saj je v dobi začetkov krautroka paranoja bila izlet v neznano, torej avantura. Danes je paranoja vseskozi prisotna, torej kruta realnost. V tem je ključna razlika. Kraftwerk (ne vem koliko so ti poznani njihovi začetki) so se v začetku le igrali s krutimi zvoki sodobnosti, Neu pa so s svojim monotonim, ubijajočim ritmom privedli stvar do konca, če konec sploh je. Njihov opus, upam, ti je znan. Trilogija nojevske stvarnosti: »Düsseldorf rock«. Torej: Neu so logični nemški punk rock, izpovedan skozi sam zvok, kot je reagge punk rock Jamajke, prav tako specifičen. No, v tem pa Orwell zadeva našo Yugo-stvarnost (in ne samo našo). Proti njegovemu epu so Pankrti nenevarni in pozitivni kot Ans. bratov Avsenik, čeprav sam veš, da so prekleto ostri. Rad bi, da prečitaš navedeno knjigo, je v srbščini (SF zbirka: »Kentaur«), jaz jo bom v civilstvu še enkrat v miru predelal ob spremljavi izbrane glasbe: Neu! In za oddih Magma in novi Kraftwerk (popevke bodočnosti!). TOLIKO O TEM!
Praviš torej, mix jugofolk in slovenskih alpskih folksdojčerjev. Imaš kar prav! Pa so mi švedski narodnjaki še vedno bolj pri srcu kot te naše frajtonarice. Imam namreč priliko vsak večer poslušati Miho Dovžana, Zadovoljne fante in podobne štose. Dve postelji od mene jih rola s svojim kasetičem nek Brlek Ivan iz Zgornjega Gruškovja pri Ptuju. Seveda je gasilec. Kako pa je bilo kaj na »oddihu« v dolini nasilja? Me prav zanima, kdaj misliš zapustiti svoj logor, oz. kot pravijo južno od Kolpe, kada se skidaš. Jaz nosim mitraljez, saj veš, to so tisti, ki so bili v partizanih glavne face. Sprašuješ, če je tukaj kaj normalnih? Še preveč, dragi prijatelj, še preveč! Imam pa v vodu enega Beograjčana, s katerim se kar uštekam. Saj pravijo, bolje kurac v roki kot pizda na strehi. Grem pa v decembru na mejo, t. j. v graničarje, zaenkrat pa ostajam v Alpah. Mogoče me dajo k Rehtu (takratni maloobmejni prehod med Jugoslavijo in Avstrijo pri Mežici, op. p.), kdo to ve. Daj se kaj oglasi?
Pozdrav
Bojc Vrlic
P.S. Pavli je imel kar prav, ko je dejal, da je lepota minljiva.
Včeraj – danes (ob 30 letnici Černobila) sem bil popolnoma neplanirano skupaj z Bojčem in Sabo prvič v lajfu na prvomajskem kresovanju na Rožniku. Po več kot 40-ih letih (kot otrok-najstnik nekoč z Bojčem v Narodnem domu v Mežici na »mladinskih plesih«)spet v živo doživel Oko Pavla Kavca, Hendrixovega avatarja. Vsa čast mu - majster, neposreden, 100% že cel lajf z dušo in telesom v Hendrixu. Prvinsko energijo mu lahko zavida večina slovenskih rock estradnikov (v najširšem smislu), frontmanov. Čeprav so Oko v tistih časih (oz. solokitarist Pavle Kavec), priložnostno pa zdaj (uf, če bi imel ob sebi še kakšnega norca na bobnih in basu!) večinoma preigravali Hendrixa, niso nikoli bli "tribute band". To so bli oni, Oko (http://www.rockline.si/podrobnosti.../pavel-kavec-oko-3205), avatarji The Jimi Hendrix Experience. Ob Kavčevi neposredni energiji me takoj povleče na enkraten! šus beograjskih Siluet, ki je boljši kot original! https://www.youtube.com/watch?v=_KLQsJBuCko
No, do konca nismo ostali, a dobil sem ravno toliko energije, da sem se vsedel, pobrskal za pismi, jih prebral, napravil par zapiskov in odgovorov Bojču na mail. Pomislil sem pa tudi na komentar – dopolnitev 14. oralnih analov.
Čeprav se zdi veliko, pa ura in pol intervjuja hitro mine in seveda kaj zdrsi med jezikom. To je človeško, a moja dolžnost je, mislim, da se Bojč strinja z mano, da zafilam to »nehotično špranjo«. Od neljubljanskih središč bi lahko omenil Idrijo (seveda s poudarkom, da je tam v tistem obdobju rolal kot subkultura izključno punk). Zelo pomembna naveza je bila Koroška - Velenje (in Šoštanj), kjer je Međo (in njihova horda) rolal takratni up to date črni jazz (Art Ensemle of Chichago, Fela Kuti, itd..) in ne ECM čistune, izmenjavali so se pogledi, presnemavale plate in Međo je s svojo subkulturno intuicijo takoj zaštekal punk in new wave (podobnokot BV, sicer ne na »krautrock bazi«) in v zač. 80s korenito spremenil imidž. V to prelomno obdobje »Fin de siècle« rocka in subkulture (tako v svetu kot v Jugi in v najožji od vseh domovin, Sloveniji) sodi tudi obiskovanje zelo pomembnega mednarodnega jazz (novega) festivala v knapovškem Moersu (izkopavanje kolna – premoga kot v Velenju!: »Steinkohlenbergwerke«) v Nemčiji. Prav tako bi omenil (kot bi tudi Bojč, če bi se spomnil in imel več minutaže) tudi dogajanje na Koroškem, najbolj pa v Ravnah, kjer je manjša skupina , uniformirana v črni leder , preko ušes u mozak! konzumirala darkerski new wave, industrial, atonal in sorodno žlahtno robo, oralno pa še marsikaj drugega podobno robo o čemer piše Polona Poberžnik v svoji diplomski nalogi: "Popularna godba skoz lokalne glasbene prakse na primeru Koroške", september 2001). Npr.citat: »…"njihov življenski stil pa je zaznamovalo delo v Železarni Ravne ali v Rudniku, od koder naj bi izviral njihov interes za industrijske zvoke."
No, mislim da je interes za industrijske zvoke prišel na podlagi vzorov - od starejših tičev (vsaj po kilometrini poslušanja undergrounda). Nedvomno pa je povsem industrijski lajf (npr. v Ravnah je pretežni del teritorija zavzemala "fabrika", "železarna", večina črnih poslušalcev je 8 ur delala v težki industriji ob metalnem (in mentalnem) "noizu" med par 1000 drugih uniformirancev v plavih "bandurah", stanovala v delavskih blokih, se družila v delavskih gostilnah, v soseščini veliko alkoholizma. Skratka tipično industrijsko-socialistično okolje) omenjene skupine bil bližje taki glasbi. Podobno je npr. v Mariboru, Zasavskih "revirjih", Idriji - v idiličnih "kalifornijskih" koncih - npr. Obala, ali pa npr. Dolenjska, pa je bila taka glasba doma kvečjemu pri kakšnemu introvertiranemu individuumu. Po mojem mnenju je največji vpliv v Ravnah na "subkulturno poslušalsko skupnost" v tistem obdobju imel naš prijatelj ST. Vsekakor (mogoče je to ekspedicijo v svoji nalogi "Popularna godba skoz lokalne glasbene prakse na primeru Koroške" omenila že PP) je treba omeniti, da je bil konec l. 1984 (http://www.indiepedia.de/index.php?title=Berlin_Atonal) organiziran avtobusni prevoz Ljubljana - Berlin na festival atonalne glasbe Berlin Atonal. Poleg ljubljanske alternativne "črne" scene, je bila na busu za nowhere prisotna tudi omenjena črna falanga s Koroške. Nakar je takoj nasl. leto sledil koncert : Einstürzende Neubauten 16-Feb-85
SLO Ljubljana,Gospodarsko Rastavisce .....K tej atonalnosti je treba dodati, da v ta črni dosje koroške mikroteritorialne subsubkulture (PP pač pravi, da je bila skupina premajhna in neformalna za subkulturo) spada tudi poslušanje industrijskih izdelkov Marjana Marzidovška. Aha, mislim, da je bil takrat na atonalni misiji v Berlinu kot del črnega kroga tudi njihov neformalni glasbenoduševni guru ST. Produkt, ingot vseh teh vibracij pa je v postjugoslovanski, turboslovenskodemokratični družbi še rojstvo koroškega, leta dolgo nošenega embrya, kokona, na podlagi Mežica - Ravne Freundschafta (ST iz Raven, druga polutka Zel pa iz Mežice), dvojca brez krmarja, Ortona! (ki pa je žal že nekaj časa v pristanišču).
Užitek je brati Bojčeve tekste – sockulturnoglasbene eseje in esejčiće – prave »gastronomske« specialitete za underground sladokusce. Včasih se skriva tudi za kakšnim psevdonimom. V preteklosti sem podobno užival v tekstih Jaše Kramaršiča – Kacina. Bohdaj, da bi nekoč kaj izdal še v knjižni obliki s fotkami! Sicer pa za pokušino:
http://novamuska.org/?author_name=bojan-vrlic
ali pa kakšen komntar na Facebooku.
Da zaključim, Bojan Vrlič, erudit rokenrola, še posebej yu-rocka (& punka & novega vala) – in dotične štampe, undergrounda, nemškega odklona (»krautrocka«), pa tudi spremljevalec drugega družbenega in (sub)kulturnega dogajanja (film, glasba, književnost in umetnost in s tem povezano publicistiko in knjižnimi izdajami), že od malih nog z napetimi ušesi posluša »vse, kar (rokenrol) srce si sladkega obeta«. V 80s je prodajal analogne plošče v ŠKUCU za Rolandotovo Vinilmanijo in seveda plasiral kasetomanijo domačih (in tujih) bendov, kasneje presedlal k Dallas Mute Shop na Rimski XIV, Lj. »Ich bin Tolminer« pravi že od začetka festivala Sajete na sotočju. Po sestopu s »texaške« korporacije je občasni član širše Laibachove posadke na turnejah »Trans-Europe Express«. Tu in tam pa se priložnostno prelevi v jahača plošč (npr. na Sajeti). Drugače se ga pa da srečati na Metelkovi, Kinu Šiška, Klub K 4, v Mežici, Legnu, na biciklu, vlaku, če pa je sila, pa tudi v Hofferju.
"Očka Orwell pa nam daje vizijo družbene bodočnosti, družbe, kakršne se deloma zaveda le punk rok, oziroma njegov najboljši del." Oh, kako me je to vrnilo v čase slovenskega panka in v tipično tedanjo pankersko prepotentnost, ki je bila prepričana, da 'edino mi zares štekamo' ... bljak.
Bojan na FB (19.12.2016): "Evo, ker se je danes Miha Zadnikar ravno dotaknil tud meni včasih boleče teme revizionizma znotraj popularnoglasbenega žurnalizma:
Par let nazaj je Sobotna priloga Dela objavila ta (sicer čisto korekten) intervju Patricije Maličev z nekdanjim perkusionistom Kraftwerkov Karlom Bartosom v katerem avtorica že uvodoma (in poudarjeno!!!) pravi, da so v CRMK-ju (en alter klub blizu Nove Gorice) prvi v bivši Jugi vrteli Kraftwerke. Rahlo šokiran sem šel takrat takoj poklicat enga frenda/vseznalca iz Goriškega da iz prve roke izvem kdaj je začel obratovati ta famozni klub, ki sem ga vedno nekak umeščal le in edino v osemdeseta in mi je prijavil, da šele 84-ga, se pravi ko so Kraftwerki kar so imeli res pomembnega za povedat že zdavnaj obelodanili in je torej ta o pionirski vlogi CRMK-ja "in case Kraftwerk" ena navadna lovska.
Res je, da na Koroškem nismo imeli nobenga progresivnejšega kluba, a že v tistem pajzlu (Disko Žična se mi zdi da mu je bilo -tudi - uradno ime), ki je zahvaljujoč smučarskemu turizmu konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih v zimskih mesecih obratoval v Mežici smo lokalnemu komercialnemu didžeju v poznih urah, ko smo ostali v placu le še mi in par lokalnih pijančkov, ki jim je bilo itak vseeno, večkrat uturili svoje kasete (plat se nam je zdelo nosit tja mal škoda) in nam je vrtel svašta, tudi Kraftwerke. Če smo to uspeli spravt na densflor celo mi v naši hribovski beznici res ne verjamem da vsaj nekaj let pred CRMK-jem kakega Autobahna, Modela ali Trans Europa Expressa ne bi uspeli plasirati na plesišče tudi kaki modeli v Beogradu (Sloba Konjević,...),Ljubljani (Aldo Ivančić,...) Banja Luki ali Kaknju. Konec koncev nismo živeli v neki S. Koreji ampak v razmeroma odprti, kozmopolitski družbi (kakor kdo, seveda) v kateri so bili albumi Kraftwerkov vse od srede sedemdesetih (Autobahn) dalje (izjema se mi zdi da je bil TEX) tudi licenčno izdajani in prisotni na policah domačih ploščarn, Elektro in Kovinotehen..
Pa še to: s Flajšem sva na valeti našega industrijskega 4. T, ki smo jo imeli ob koncu šolskega leta 78/79 v neki vukojebini nekje blizu Dravograda, v zgodnjih jutranjih urah, ko je širša ekipa že omagala, zarolala skoraj kompleten Canov magnum opus Tago Mago. Pred tem, ko je bil žur "na višku", so se vrtele popevke in polke in ker sta bili v razredu samo dve punci, so se v parih vrteli kar tipi med sabo, tudi v kombinaciji učenec - učitelj. Živo se še spomnim prizora, ko je sošolec E. zaprosil za ples profesorja E. Scena, primerljiva s kakim njujorškim gejevskim klubom ala Paradise Garage kje v začetku sedemdesetih, le da muska ni bil hi energy disco funk ampak Ulica jorgovana in Fantje treh dolin, droga pa ne amfetamini ampak pocen vino in pir. S Flajšem vem da sva bila ko je bil razvrat na višku precej zadržana in sva (edina) zadensala šele na koncu, ko je udaril Tago Mago, ki je v tisti vsesplošni afterhours izčrpanosti šel brez nekih vidnejših pripomb skozi, Kraftwerki se pa bojim, da bi bili za takratni 4.T(ehnični) glede na jeklarsko navezo Koroška - Porurje ipak mal preveč realistični in posledično moreči in le in edino to je bil morda razlog da jih celo na tej valeti (vsaj enih 5 let pred CRMK-jem!!!) ni bilo na gramofonu..
Eto, tolk nakratko (matr me iztiri ta revizionizem)
Komentiraj