Albert Ayler: Stockholm, Berlin 1966

Tokrat poslušamo koncertne posnetke legendarnega pokojnega pihalca Alberta Aylerja, ki je v l. 1966 na evropski turneji razpihoval svojo hudo razbeljeno žerjavico ognjevitega jazzovskega svobodnjaštva. Šlo je za kontroverzno turnejo 'Newport In Europe', na kateri je Ayler s tedanjim kvintetom nastopal skupaj z bolj ortodoksnimi jazzerji ala Dave Brubeck, Stan Getz in Max Roach. S strani ZDA sponzorirana turneja enega tamkajšnjih osrednji jazzovskih festivalov je v sebi tako drzno in provokativno združila žlahtno tradicijo s tedaj porajajočim gromkim zvenom jazzovskih svobodnjaštev v obliki raskavega, intenzivnega tenorskega krika brata Alberta, enega najmočnejših in še danes nepreseženih pihalcev, ki je s svojim robustnim, a hkrati poduhovljenim zvenom zaznamoval ognjeviti jazz vse do danes, kljub svoji zgodnji smrti pri 34-tih letih, ko so ga v skrivnostnih okoliščinah l. 1970 potegnili mrtvega iz reke East River v New Yorku ...

Pričujoči posnetki so pravzaprav posnetki iz turneje, ki so bili kasneje shranjeni in predvajani na nacionalnih radijskih postajah v Nemčiji in na Švedskem. Nekatere izmed njih smo na nosilcih zvoka že slišali, denimo koncert iz Stockholma, ki je v malce drugačnem vrstnem redu izšel kot del izjemnega box seta založbe Johna Faheya Reverant pod naslovom 'Holy Ghost'. Prav zaradi njih se je založba znašla v tožbi z založbo ESP, na kateri je Ayler v šestdesetih objavljal svoje prelomne plošče. Pričujoči posnetki na plošči 'Stockholm, Berlin 1966' so tokrat objavljeni z dovoljenjem upravnikov Aylerjeve zapuščine. Ob tem gre za dodatno zvočno obdelane in prečiščene posnetke, ki dajejo pričujočim posnetkom jasnejšo in globjo zvočno sliko, navkljub še vedno nekaterim okornim momentom, ki občasno zakrijejo doprinos predvsem ritem sekcije in z občasnim okornim premikom v zvočni sliki. Vendar je ognjevito in zavzeto igranje na obeh koncertih vsekakor zadosten razlog za upravičenje te izdaje, ki nam Aylerja prinaša v ušesa v vsej njegovi vznesenosti.

Aylerji seveda Stara celina ni bila tuja, še posebej ne Skandinavija, kjer je nekaj časa služil vojaščino, skozi katero se je zares šele začela njegova glasbena pot, ki jo je Albert Ayler začel v Clevelandu. V Skandinaviji je nato igral tako z domačimi kot ameriškimi glasbeniki. Skozi to izkušnjo se v pričujoči glasbi odstirajo stare korenine v obliki črnske duhovne glasbe in bluesa, vojaških koračnic in folk napevov, ki jih je Ayler vzel ne le iz lastne tradicije, temveč tudi iz Skandinavije ter jih ponotranjil v zanj značilne melodične linije. Te so v svojem jedru preproste, a v svoji poetični surovosti povsem samosvoje. Kvintet jih prepleta med seboj, jih senči, igra z zamiki in v raskavih, občasno rahlo okornih unisonih, hkrati pa mu služijo kot vzlet za improvizatorski polet v široka svobodnjaška zvočna prostranstva, polna izjemne energije in moči, a hkrati tudi polna vznesenih, ognjevitih čustev, ki jih danes v jazzu redko slišimo. V tem seveda v prvi vrsti prednjači Albert Ayler sam, sledi pa mu brat Donald Ayler, ki manjko tehničnega znanja kompenzira z viškom energije. Čeprav je to kliše, ki večkrat Donalda Aylerja neupravičeno spremlja tekom njegove kratke kariere, pa je tokrat povsem na mestu. V tokratnem kvintetu ritem sekcijo tvorita basist William Folwell in bobnar Beaver Harris, ki sta za razliko od denimo Garyja Peacocka in Sunnyja Murraya bolj zavezana pulzu in ritmu, elementoma, ki sta kasneje v Aylerovi karieri vse bolj vstopala v ospredje vse do zadnjih kontroverznih plošč, na katerih je Ayler, bojda tudi pod pritiskom založbe skušal združiti svojo godbo s soulom, rockom in funkom v zopet povsem samosvojo celoto. Morda najbolj nenavaden del zasedbe, ki na svojstven način zakoliči zvočno podobo kvinteta je violinist Michael Samson, ki na plošči zasveti predvsem, ko se iz melodije pogumno vrže v robato in energično lokanje.

Posnetki kvinteta so nastali v eminentnih dvoranah, kjer je festival gostoval; v Stockholmu v osrednji koncertni dvorani Konzerthaus, v Berlinu pa v tamkajšnji berlinski filharmoniji. Oba koncerta sta snemala nacionalna radia, pri čemer so Švedi opravili boljše delo. Na obeh koncertih je kvintet izvajal precej podoben repertoar, tako da na plošči lahko uživamo in razkrivamo ves improvizatorski potencial kvinteta, ki se je zgodil v razmaku sedmih dni med 3. in 10. novembrom l. 1966. Najprej bomo poslušali koncert iz Stockholma z Aylerjevimi skladbami 'Truth Is marching In'; 'Omega Is (The Alpha)', ter 'Bells' združeni s skladbo Donalda Aylerja 'Our Prayer'. Izpustili bomo krajšo izvedbo skladbe 'Infinite Spirit', ki preide nato v skladbo 'Japan' Pharoaha Sandersa, ki jo je kvintet igral zgolj na Švedskem. Iz berlinskega koncerta pa bomo slišali ' Omega Is (The Alpha'), združeni 'Our Prayer' in 'Truth is Marching In' ter zdrućžen 'Ghosts' in 'Bells' … Poslušamo kvintet Alberta Aylerja s koncertov iz Stockholma in Berlina iz l. 1966, dobrodošlemu oplemenitenju diskografije enega največjih in samosvojih pihalcev v zgodovini jazza