AMON TOBIN: Foley Room Live in Brussels

AmonTobin.com, 2008

Po zadnjem dolgometražnem albumu - zdaj že daljnega leta 2007 - se je Amon Tobin odpravil na turnejo, s katere je moral zbrati material za koncertno ploščo. Ob tem je bil odločen pustiti ob strani kakršnekoli posebne vizualizacije ali koreografične svetlobne efekte. Celo v zapisu k izdaji je jasno rečeno, da koncertna prizorišča nemalokrat precej večjo pozornost namenjajo vidnemu, slušno pa zanemarjajo. No, Amon Tobin pa je bil tokrat odločen podati prav slušno. Torej DVD-ja s pričujočim nastopom menda ne bomo doživeli. In prav je tako, saj zvočnega zapisa iz bruseljskega kluba AB Theatre ne gre mazati s kakšnim drugorodnim ideološkim predznakom. Konec koncev pa Amon Tobin gotovo ni eden tistih ustvarjalcev, ki bi želeli že v naprej utiriti asociativno pot slehernega poslušalca.

Skoraj uro in dvajset minut dolg set, ujet na snemalno opremo Studia Brussels, se spretno premika v značilnem avtorjevem slogu. Izbor glasbe je prilagojen njegovi pritajeni melodičnosti, v ospredje pa vselej postavlja kolaže raznoterih disonantnih zvokov, po katerih ga tudi najbolj poznamo. Ob močno ozaljšanih skladbah z njegovega zadnjega albuma, Foley Room, se tako v miksu znajdejo še Autechre, Noisia, Dom N Roland, Kriptic, Tech Itch, Kelis ter še nekaj drugih, ne umanjka pa tudi doprinos z njegove zadnje izdane plošče v duetu z Joejem Chapmanom pod imenom Two Fingers. Slednja, čeprav izdana šele letos, tako očitno sega globoko v leto 2007, ko je potekala turneja, s koščkom katere se ukvarjamo danes.

Produkcija, ki torej ignorira želje založb, se zdi nekoliko odsotna. Predvsem je možno čutiti neko oddaljenost dogajanja, energičen zanos pa se zazna šele ob poslušanju na večji glasnosti. Ali povedano povsem neposredno - nemara je vse o ohranjanju nedotaknjenega zvočnega zapisa le marketinški trik, a to so zgolj razmišljanja, nek bojazljiv sum, ki noče ostati neizražen, hkrati pa se glasbi vseeno pusti zavesti. Vseeno gre namreč za svojevrstno videnje morda danes že legendarnega avtorja, za katerega sem že na več mestih poudaril, da se ga pri nas ne bi branili videti.

Nekoč je v nekem intervjuju Amon Tobin dejal, da mora biti DJ med svojim nastopom vseskozi z nečim zaposlen. Če se pripetí kakšen trenutek, v katerem bi lahko preprosto stal in čakal na konec skladbe ali se morda zgolj pozibaval ob ritmih, mora občinstvu vseeno ustvariti občutek, da nekaj vijači. In čeprav je nekaj takšnih trenutkov precej očitnih tudi na pričujočem posnetku, je treba poudariti, da je le malo skladb avtor pustil nedotaknjenih ter jih večino začinil s svojimi spretnostmi in prelivanji. V to je potrebno vključiti tudi skrbno odbran prostor za aplavz ter žvižge zbrane množice, celota pa je podana z zavidljivo lahkotnostjo.

Prej omenjena odsotnost je nemara poslušalcem doma celo bolj naklonjena, saj se tako plesna narava kot dogodek sam vseskozi nekoliko umikata. Prostor je torej namenjen zgolj zvoku, s čimer je namen posnetka dosežen. V podlagi torej že lahko slišite uvodni del, sedaj pa se bomo v uri prepustili še glavnini žmohtnega DJ-anja Amona Tobina.