BOB MARLEY & THE WAILERS: Easy Skanking in Boston '78

Island, 2015

Glasbenika, s katerim bomo v nocojšnjem RŠ koncertu delili oder, ni treba predstavljati, saj ga pozna malone vsak navaden smrtnik. Jamajška Legenda – Bob Marley – bi letos dopolnil sedemdeseto leto in takšna obletnica seveda ne more ostati pozabljena in neizkoriščena. Sledeči koncertni album – Easy Skanking In Boston iz leta 1978, je prvo izdano obeležje Marleyjevega rojstnega dneva. Temu bodo po napovedih založbe Island Records - podružnice gigantske Universal Music Group - sledile še zbirke redkih, neizdanih ali izpopolnjenih posnetkov. Da na Marleyja letos res ne bi pozabili, se množici ponatisov in kompilacij pridružuje še biografski muzikal, ki bo pridodal k že zajetnemu kupu tovrstnih del. Navkljub poplavi novih izdaj pa se bodo nedvomno našla tudi nekatera, ki si bodo zaslužila nekoliko več pozornosti, začenši z današnjo. Koncert, ki je izšel v avdio in video različici je del neizdane Marleyjeve zapuščine iz privatnih zbirk njegove družine, v katero so z njihovo privolitvijo roke zakopali izdajatelji. Z dodatno zvočno obdelavo in izboljšavo ti niso imeli pretiranega dela, saj so bili pred tem že neobdelani posnetki med oboževalci priljubljeni zaradi svoje dobre zvočne kvalitete.  

Koncert se je zgodil junija 1978-ega leta. To je bil čas Marleyjevega povratka iz Velike Britanije na Jamajko, od koder se je umaknil po poskusu atentata nanj in na člane benda. Atentatorji so takrat nameravali preprečiti njegov nastop na mirovnem koncertu, s katerim bi vladajoči stranki poskusili pomiriti medsebojne napetosti, vendar je Marley, podžgan zaradi napada in zadanih ran, koncert vseeno izvedel. V dodatno simbolično spravo je stranki dodatno prisili ob svoji vrnitvi, ko je voditelja na odru pozval, da sta si podala roki. Za izkazan trud je bil le dva dni pred bostonskim koncertom nagrajen z Mirovnim priznanjem Organizacije združenih narodov. Bostonski koncert je tako v luči dogodkov statement upora in klic k pokončnemu, nenehnem boju proti razrednim in predvsem rasnim krivicam. 

Kljub uspešnima albumoma - Exodus in Kaya, ki ju je izdal v letih svojega samovoljnega izgnanstva v Londonu, je koncertni nabor poln starejših, uporniških pesmi, ki jih naniza predvsem v prvem delu nastopa. Razgreti publiki, ki ne skriva navdušenja, v drugi polovici koncerta postreže še z nekaterimi bolj znanimi skladbami. Priljubljene No Woman No Cry, Lively Up Yourself in Jamming primerno raztegne v improvizirani maniri, kjer do izraza pride odlična uigranost članov. Vpetost v dogajanje na odru ustvarja organsko delovanje, izraženo v navidezni spontanosti, ki pa je kljub temu rezultat stroge glasbene discipline. Še Al Anderson, za katerega je bostonski koncert predstavljal povratek k Wailersom, brezhibno odigra vlogo glavnega kitarista. Te je tri leta pred tem zapustil, da bi v spremljajočem bendu podprl Petra Tosha v začetku njegove samostojne kariere. 

Easy Skanking In Boston je album, ki zadene v srčiko izdaj koncertnih nastopov. Performans, ulovljen v statično formo zvočnih nosilcev, kljub izgubi lastnega bistva zbližuje poslušalca z nastopajočim. A ker ušesa vidijo le zabrisano sliko dogajanja, je nocojšnji album pospremljen še z video posnetkom, ki ga je iz prve vrste lovil eden od oboževalcev. Čeprav so posneti le z eno ročno videokamero, predstavljajo dober vpogled na oder in so kljub amaterskosti lepo vpeti v dinamiko dogajanja in spadajo med ene boljših obstoječih posnetkov Marleyjevih nastopov. Vrzeli, nastale ob menjavi filmskega traku v kameri, so na videu inovativno zapolnili z animacijami. Ogled priporočljiv, za težke navdušence pa kar obvezen.