FUSHITSUSHA: Withdrawe, This Sable Disclosure Ere Devot'd

Les Disques Victo, 1998

Lepo pozdravljeni v novem terminu oddaje RŠ Koncert. Tokrat poslušamo japonsko zasedbo Fushitsusha na posnetku koncerta iz Victoriavilla v Kanadi, ki je leta 1998 izšel kot plošča »Withdrawe, this sable Disclosure ere devot'd«. Čeprav gre za trio, pa najmočnejšo senco meče nesporni vodja zasedbe Keiji Haino. Haino, ki je nekaterim poslušalcem Radia Študent verjetno dobro znan, se po nekaj desetletjih delovanja uvršča v panteon ključnih figur japonske noiserske, improvizacijske pa tudi rockovske scene, kjer mu družbo delajo velikani, kot so Kaoru Abe, Masami Akita, Otomo Yoshihide in drugi. Njegova večdesetletna kariera z nepreglednim številom sodelovanj in projektov, ki sicer niso vedno enako posrečeni, premore kar nekaj resničnih biserov. Med te gotovo spada nekaj izbranih plošč ene izmed stalnejših, čeprav notranje spreminjajočih se zasedb z imenom Fushitsusha.  

Na koncertni plošči »Withdrawe, this sable Disclosure ere devot'd« lahko Fushitsusho ujamemo v klasičnem, malodane mitskem, presežnem momentu. Haino blesti kot emblem katarzične noise-rockovske kitarske eksplozije in surovega, ekspresivnega, celo ekspresionističnega vokaliziranja. Trio, ki ga tvorijo še bobnar Ikuro Takahashi in pokojni basist Yasushi Ozawa, pa kot celota suvereno demonstrira svoje idiosinkratično dojemanje free-rockovske improvizacijske interakcije. Gre za enega izmed tistih koncertov, iz katerih dobesedno nastajajo miti. Posnetki tovrstnih nastopov so navsezadnje, predvsem v osemdesetih in devetdesetih, ključno oblikovali percepcijo Keijija Haina in njegovih sodelavcev zunaj Japonske.

Album se začne s truščem komada »This Is«, v katerem lahko postopoma dešifriramo igro tria. Kljub hrupni naravnanosti je njena osnova nezgrešljivo rockovska. Vendar se Fushitsusha odlikujejo v potenciranju ravno tistih mejnih in presežnih sestavin, ki to glasbo družijo z bolj abrazivnimi zvočnimi izrazi. Noiserske konfiguracije napetosti in sprostitve, prvinskega udrihanja in naprezanja k univerzalnosti drobovne ekspresije, ki se selijo iz žanra v žanr. Vse to v duhu Hainovega zanimanja za nekakšen kozmični blues črnih lukenj, večnega outsiderstva in hipne razsvetlitve.

Zvočenje tria je sicer v osnovi improvizirano, vendar ga ključno oblikuje izhodiščni »overflow« Hainovega saturiranega, v odmev potopljenega in s feedbackom prepredenega kitarizma. Tovrstna intenziteta je pogosto nekakšna končna postaja zanosa rockovske igre. Pri Fushitsusha pa imam vtis, da ta intenzivnost in naboj obstajata neodvisno ter le izbirata primerno formo za svoje zvočno udejanjenje. Sta temeljni ustroj njihovega pristopa k zvočenju, ki nad kakršnokoli formo ali raztreščenimi delci idiomov bedi kot nekakšen črni oblak prihajajoče sonične nevihte. Raztreščenost pa se kaže tudi v igri Ozawe in Takahashija, ki ju perpetuiranje klišeja t. i. ritem sekcije sploh ne zanima. Skozi celoten koncert sta naravnana na povsem druge parametre, s posebnim ozirom za praznino in predahe med posameznimi udarci in frazami. Tako se razmerja med nasičenostjo in redčenjem nikoli ne podrejajo klišejem muzikalnosti, temveč razvijajo lastno dojemanje kontinuitete, ki omejujoče koncepcije razvoja dobrodošlo presega. Zaradi tega celota deluje samosvoje ter bolj tuje in nenavadno, kot bi morda pričakovali.

Posnetek je relativno surov, vendar jasnejši od marsikatere Fushitsusha izdaje. Kdor je kdaj bil na kakšnem hrupnejšem koncertu Keijia Haina, si lahko predstavlja, da je tovrstno igranje precej težko zadovoljivo ujeti na posnetek. Še posebej, kadar zaradi rockovske postavitve pademo na trik, katerega rezultat je nekaj povsem drugega. V celoti močno pridejo do izraza tudi Hainova vokaliziranja, pa naj bo to krčevito kričanje v komadu »Hazama« ali angelsko hlipanje v altissimo registru pri »Small Laugh«. Vse to se izlije v neko čudaško teatralnost, ki  ima podlago tudi v Hainovem zanimanju za Artaudove ideje o gledališču krutosti s svojim prizadevanjem za prvinsko ekspresijo in skrajna izkustvena stanja. Žal pa je ta teatralnost v zadnjem času pri Hainu postala problematična in nekako vase zaprta, tak karakter pa nosijo tudi nekatera njegova sodelovanja. Razlog več torej, da prisluhnemo izdaji iz vznemirljivejšega obdobja tega v več pogledih edinstvenega ustvarjalca.