Happy Mondays - Live

Factory, 1991

V duhu novoletnih razvratov in praznovanj bomo v današnjem RŠ koncertu prisluhnili madchesterskim kultnežem Happy Mondays in njihovemu nastopu na leedskem Ellen Road stadionu. Špil so odigrali leta 1991, in sicer ravno v času, ko so se na veliko začeli popularizirati bootlegi koncertov oz. neuradni posnetki špilov. Z Live, ki je njihov prvi uraden posnetek v živo, so to tudi odlično izkoristili. Je nekakšen vrhunec kariere benda in je v primerjavi z drugimi sodobnimi izdajami takšnega ranga predstavil dokaj kvaliteten zvok.

Na skoraj uro in pol dolgem nastopu se zvrsti mnogo klasik s svetlejših točk albumov benda. Večino njih so vzeli s Pillz, Thrillz & Bellyaches, Bummed in Hallelujah EP-ja. Odprejo ga z naslovnim komadom slednjega, ki pa ga nasledi Donovan s Pillz Thrillz & Bellyaches. Tako Mondaysi s slišno omamljenim Shuanom Ryderjem na čelu počasi skulminirajo nastop v bolj energičnega. Kvintesenca koncerta se začenja z verjetno najbolje odigranim Kinky Afrom, vrh pa dosežejo z E ter coverjem Tokoloshe Mana, mega hita sedemdesetih, pod katerim se podpisuje John Kongos, južnoafriški predstavnik glam rocka. Slednji je bil tudi stalnica Mondaysovih nastopov. V takem duhu tudi nadaljujejo in špil dostojanstveno, z mantričnim 12-minutnim improviziranjem komada W.F.L s plate Bummed tudi zaključijo.

Nastop sicer barva dokaj monotona dinamika, tipična britanska postpsihedelična plitkost. Kljub temu pa je udaren in atmosferičen. V tem smislu je pravzaprav klasičen Happy Mondays špil, takšen, ki bi ga zlahka uslišali na kakšnem rejv večeru v klubu Hacienda, pomembnem dejavniku popularizacije Madchestra. Madchester je bila sicer kultna britanska glasbena scena v poznih 80-ih oziroma zgodnjih 90-ih letih v britanskem Manchesteru, ki je rodila rave, in mnogi njene začetke imenujejo The Second summer of love. Temu obdobju je sledil val novih bendov, ki so vplive črpali vse od acid housa pa do alternativnega rocka. Tako rekoč psihedelični in alternativni rock s primesmi elektronske glasbe. Poleg današnjih Mondaysov so za prepoznaven glasbeni etos ter vplinost te scene skrbeli tudi Stone Roses, The Inspiral Carpets, Northside, A Guy Called Gerald, The Charlatansi, 808 State in še mnogo drugih. Vse to pa se je odvijalo v že prej omenjenem manchestrskemu klubu Hacienda, simbolu in pomembnemu dejavniku rejva. Za boljši vpogled v dogajanje in atmosfero madchestra je priporočen ogled filma 24 Hour Party People.

Kot celota je album za običajnega poslušalca, ki ne čuti posebne naklonjenosti do Madchestra ali benda Happy Mondays, povprečen, morda celo podpovprečen izdelek. Tako bodo verjetno ob njem bolj ali manj uživali le večji feni te zvrsti. Je pa album zanimiv dokument in lišaj te britanske scene 90-ih let, ki so jo barvali mdma, prepletanje elektronike in roka ter geneza (popularizacija) rejva.